Jedro

Zveza društev je lahko pridobila lastninsko pravico pred uveljavitvijo SZ s kupno pogodbo, čeprav je bila kupnina zbrana iz družbenih sredstev. Zato ni zavezana k prodaji stanovanja po privatizacijskih predpisih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka prodati po privatizacijskih predpisih podpritlično stanovanje v L. na D. Ugotovilo je, da je tožena stranka, ki je vpisana v register društev, s prodajno pogodbo kot kupovalka pridobila lastninsko pravico na hiši, v kateri je obravnavano stanovanje, ta pravica pa je nanjo vknjižena v zemljiški knjigi v zemljiškoknjižnem telesu II. Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) je določil subjekte lastninske pravice, ki so to postali z njegovo uveljavitvijo, in jim s tem naložil prodajo stanovanj imetnikom stanovanjske pravice. Tistim, ki so bili lastniki stanovanj že poprej, kot je to tožena stranka, tega ni mogel naložiti. Navzlic drugačni sodni odločbi tožnica ni mogla pridobiti stanovanjske pravice marveč le pravico do uporabe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pri čemer je štelo kot odločilno dejstvo, da je tožena stranka pridobila s kupno pogodbo in z vpisom v zemljiški knjigi lastninsko pravico na hiši in s tem na obravnavanem stanovanju že pred uveljavitvijo SZ, zaradi česar ji ta ne nalaga obvezne prodaje.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvega odstavka tega člena v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče v celoti razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo sodišče zavrže, ker ob nedenarnem zahtevku tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta (VSP), sicer pa meni, da je revizija navzlic njeni obsežnosti povsem neutemeljena.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je meritorno preizkusilo vloženo revizijo, ker je le-ta dovoljena. V tej zadevi gre za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na izvršitev dajatve, ki ni denarna (drugi odstavek 382. člena ZPP), njena podlaga pa so kogentne določbe SZ o privatizaciji stanovanj v korist prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, ki je bila pravica nepremoženjske narave. Glede na opisano naravo spora je po presoji revizijskega sodišča treba določbe o pogojih za dovoljenost revizije (drugi odstavek 382. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 40. člena ZPP) v tej zadevi razlagati in uporabiti tako, da je treba ugotoviti dovoljenost revizije, ker je tožeča stranka v tožbenem zahtevku navedla kupnino (za katero naj bi ji bila tožena stranka dolžna prodati obravnavano stanovanje) z elementi (število točk, vrednost točke, korekcijski faktor in kvadratura), iz katerih je mogoče takoj razbrati, da višina kupnine presega mejno vrednost (80.000,00 SIT) za dovoljenost revizije. Torej opozorilo iz odgovora na revizijo ni utemeljeno.

Tožnica gradi svoj tožbeni zahtevek na dejstvih, da je imetnica stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju in da je bila to ob uveljavitvi SZ, tožena stranka pa, da sodi med pravne osebe, ki so imele pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, in da je tako z uveljavitvijo SZ postala lastnica stanovanja (112. člen SZ) ter s tem zavezana na podlagi privatizacijskih določb k prodaji stanovanja (117. člen SZ).

Nižji sodišči sta pravilno zavzeli stališče, da toženka ne sodi med te pravne osebe, ker je imela lastninsko pravico že pred uveljavitvijo SZ (in jo ima še sedaj), zaradi česar ji zakon ne nalaga prodaje stanovanja. Pravilno menita, da podatki zemljiške knjige izkazujejo lastninsko pravico toženke že pred uveljavitvijo SZ. Pravni redi, v katerih teče pravni promet s stvarnimi pravicami, poznajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki temelji na njeni verodostojnosti. Vpisane stvarne pravice veljajo kot obstoječe. Ta domneva velja proti vsakomur (gre za absolutno pravico) in vse dotlej, dokler ne pride, spet v zemljiški knjigi, do izbrisa vknjižene pravice, in to bodisi s posredovanjem samega imetnika pravice ali s posredovanjem oblastvenega organa, kar lahko slednji stori po lastni pobudi ali ker mu veleva zakon ali pa na ustrezno zahtevo imetnika prizadete pravice in z ustreznim pravnim sredstvom (ne pa kot je posredno skušala storiti tožnica z ugovori o nepravilnem vpisu). Po načelu zaupanja v zemljiško knjigo velja seveda tamkajšnji vpis tudi v dobro imetnika vpisane pravice. Z vpisom nastane domneva ne le da vpisana pravica obstaja, marveč tudi, da je opravljeni vpis (po legalitetnem načelu) materialnopravno pravilen, saj mora zemljiškoknjižno sodišče ob vpisu po uradni dolžnosti raziskati, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za vpis, ne le formalnopravni marveč tudi materialnopravni. Zemljiškoknjižno sodišče tako, denimo, zavrne vknjižbo, če bi bila pogodba, ki je podlaga zanjo, nična.

Revizija tako ne more prodreti s stališčem, da ne more biti ovira za odkup okoliščina, da je bila na obravnavanem stanovanju vknjižena lastninska pravica in ne pravica uporabe družbene lastnine. Ne gre le za formalnopravno vpisano lastništvo, kot je bilo že omenjeno. Vpis v zemljiško knjigo pomeni poočitenje poprej nevknjižene pravice, ki obstaja, vpis sam pa ima konstitutivni učinek. Tako ne gre za golo formalnost, kot skuša prikazati revizija. Zgrešena je nadaljnja revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da po prejšnji zakonodaji na družbnih sredstvih ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice ne glede na vpis v zemljiški knjigi. V obravnavanem primeru sploh ne gre za to, da bi tožena stranka pridobila lastninsko pravico na družbenih sredstvih, torej na nepremičnini v družbeni lasti, marveč je šlo za to, da je s pogodbo in vknjižbo prešla lastninska pravica s prodajalca na toženko kot kupovalko. Če je bilo stanovanje res kupljeno z družbenimi sredstvi (česar, mimogrede povedano, zemljiška knjiga ob prenosu lastninske pravice z enega na drugega lastnika ni bila dožna preverjati ali ugotavljati, iz kakšnih sredstev je zbrana kupnina), kakor trdi tožnica, bi lahko šlo za prenehanje družbenega sredstva v družbeni pravni osebi brez zakonsko dovoljene podlage (ki jo določa 269. člen v zvezi z 245. členom zakona o združenem delu, Ur. list SFRJ, št. 63/79 s spremembami in dopolnitvami do št. 60/89 in Ur. list RS, št. 37/90 - ZZD). V takšnih primerih je nastala vrnitvena obveznost oziroma pravica (v tej zadevi potemtakem pravica do vrnitve finančnih sredstev), ki pa so jo lahko uveljavili le pooblaščeni organi v družbeni pravni osebi, delavci prek tega organa, družbeni pravobranilec samoupravljanja ali organ družbenopolitične skupnosti (270. člen ZZD). To se v tej zadevi ni zgodilo. Povedano razkriva, da nakup z družbenimi sredstvi nepremičnine (tudi če je res tako bilo), ki je prešla v lastninsko pravico društva, ni bil ničen posel (česar revizija tudi ne trdi) marveč le izpodbojen. Vrhu tega je zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90) omogočal lastninsko pravico društev na stanovanjskih hišah in stanovanjih (drugi odstavek 11. člena). Skratka, ni šlo za prepoved zatrjevanega prehoda družbenih sredstev v lastninsko pravico društva, ki bi bila absolutne narave, zaradi česar bi bil takšen prenos ničen. Le v takšnem primeru pa sodišče ne bi bilo vezano na v zemljiški knjigi poočiteno lastninskopravno stanje. Tega seveda ne more izničiti niti revizijsko poudarjeno dejstvo, da je bila za tožnico ustanovljena stanovanjska pravica, ki je sicer lahko prinesla tožnici kakšno prednost v primerjavi s pravico uporabe stanovanja, ne pa tudi tega, da bi relativna pravica imetnika stanovanjske pravice do odkupa presegla ustavno zagotovljeno lastninsko pravico. Revizijski očitek, da je sodišče prekvalificiralo stanovanjsko pravico v pravico do uporabe, ni utemeljen, saj je v izpodbijani odločbi le zapisalo, da lastninska pravica na nepremičnini ni omogočala stanovanjske pravice, da pa to sploh ni relevantno dejstvo. Nadalje, neprimerna je primerjava s pravico najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih do odkupa, saj zakon prodaje takšnih stanovanj ne nalaga lastnikom, marveč le omogoča imetnikom stanovanjske pravica, da odkupijo stanovanje, če se lastnik s tem strinja (tretji odstavek 125. člena SZ). V teh primerih gre torej za prosto sklepanje pogodb, pri katerih pri plačilu polne cene stanovanja sodeluje zavezanec za vrnitev stanovanja.

Po povedanem je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ker pač tožena stranka ne sodi med osebe iz 112. člena SZ, ki jih zakon zavezuje k prodaji stanovanj, če poda takšno zahtevo imetnik stanovanjske pravice.

Iz doslej navedenega sledi tudi sklep, da ni očitanih procesnih kršitev ne relativne ne absolutne narave. V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (375. člen ZPP), in seveda navesti v svoji odločbi razloge te presoje. Ob ključnem vprašanju, ali tožena stranka sodi med osebe iz 112. člena SZ, za kar je pomembno tudi stanje v zemljiški knjigi, se razkrijejo za rešitev tega spora kot neodločilnega pomena trditve, da je tožnica "na podlagi sodbe pridobila stanovanjsko pravico"; da so bili viri za nakup izključno družbena sredstva (tožeča stranka niti ni opozorila na morebitno ničnost posla, kar bi terjalo odgovor); da je bilo neutemeljeno zavrnjeno izvajanje dokazov o virih, naravi in namenu sredstev za kupnino; da so drugi delavci toženke lahko odkupili stanovanja; da je bila toženka prisiljena vseliti se v obravnavano stanovanje; da bi morala toženka predočiti samoupravne akte; da so bila sredstva l. zavoda namenjena za stanovanja na D., le-ta pa so bila v samoupravni stanovanjski skupnosti; da ni bilo ocenjeno dejstvo, da je pogodbo overilo pravobranilstvo (ki potemtakem ni imelo pomislekov zoper pogodbeno določilo, da toženka kupi in prevzame v last...); da ni omenjena intabulacijska klavzula v pogodbi (falsa demonstratio ne škoduje in pomembna je le izvršena vknjižba, sicer pa prodajalec niti ni mogel odločati, kakšne vrste pravica naj se vknjiži na kupovalko - toženko: lastninska ali pravica uporabe, saj je lahko izrazil le voljo, da knjižno preide pravica z njega na kupca) ipd. Takšne trditve torej niso terjale instančnega odgovora. K trditvi, ki jo je revizija uvrstila med procesne kršitve, da je sodba krivična, pa je mogoče odgovoriti z vprašanjem: ali bi bilo pravično z drugačno odločitvijo zdaj "podržaviti" obravnavano stanovanje, zato da bi prešlo iz lastnine društva v zasebno last tožnice, ki bi zanj plačala društvu zakonsko določeno kupnino, ki je daleč pod ekonomsko, polno ceno? Uveljavljanih kršitev torej ni in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Tožena stranka z odgovorom na revizijo ni v ničemer prispevala k odločitvi o njej in zato stroškov v zvezi z odgovorom ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov za pravdo. Zato jih mora tožena stranka trpeti sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).