Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V skladu s stališči pravne teorije je mogoče govoriti o tem, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga v smislu 120. člena ZPP tudi tedaj, če so dokazi, ki jih predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prilaga predlagatelj, v nasprotju z dejstvi, ki jih zatrjuje.
V pojasnjeni situaciji, ko se je sodišče prve stopnje že iz dedičevih navedb in predloženih listinskih dokazov prepričalo o očitni neutemeljenosti vzroka za zamudo, ni bilo več dolžno izvesti naroka, na katerem bi zaslišalo predlagane priče (drugi odstavek 120. člena ZPP).
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dediča A. A. za vrnitev v prejšnje stanje z dne 17. 11. 2021 (I. točka izreka) in zavrglo pritožbo istega dediča z dne 17. 11. 2021, dopolnjeno 10. 1. 2022, zoper sklep z dne 5. 10. 2021 (II. točka izreka).
2. Zoper citirani sklep je vložil pravočasno pritožbo dedič B. B. (v nadaljevanju dedič). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in se pri tem oprlo na sporočilo dr. C. C. Sodišče prve stopnje ni sledilo njegovim navedbam, da je ostal v postelji zaradi težav z dolgoletno boleznijo (Crohnova bolezen in pozitivni ankilozantni spondilitis), zaradi katere ima večkrat povišano telesno temperaturo in je večkrat le omejeno pokreten. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predlagani priči zdravnika dr. C. C. in dr. Č. Č., ki bi lahko kot specialista pojasnila njegove zdravstvene težave. Zaslišati bi tudi moralo njegovo hči, bivšo ženo in pričo D. D., ki so ga občasno negovale, ko je bil bolan. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo tudi vsebinsko izjasniti o pritožbi z dne 17. 11. 2021, ki je bila zaradi upravičene zamude pritožbenega roka pravočasna. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).
5. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih niti uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
6. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje dne 5. 10. 2021 izdalo sklep o zavrženju dedičeve pritožbe, ki mu je bil vročen 23. 10. 2021. Zoper citirani sklep je dedič dne 17. 11. 2021 vložil pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje (saj se je 15-dnevni pritožbeni rok iztekel 7. 11. 2021). Materialnopravno podlago za odločitev o vrnitvi v prejšnje stanje predstavlja določba 116. člena ZPP, v skladu s katero sodišče stranki v primeru, če zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Drugi odstavek 120. člena ZPP pa določa, da sodišče na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga.
7. Sodišče prve stopnje je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločilo brez razpisa naroka. Dedič je namreč v omenjenem predlogu zatrjeval, da je pritožbeni rok zamudil zaradi kronične bolezni, ki ga pesti že desetletja, ni pa zatrjeval, da bi bile njegove zdravstvene težave nepredvidljive in nenadne, kar je šteti za upravičen vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP.1 Dedič je sicer v predlogu zatrjeval, da od 2. 11. 2021 do dne vložitve pritožbe 17. 11. 2021 ni bil ustrezno pokreten in je ležal v postelji. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz sporočila za varovanca z dne 6. 1. 2022, ki ga je izdal dedičev osebni zdravnik (priloga A52) in ki ga je dedič (na poziv sodišča) dne 10. 1. 2022 predložil v utemeljitev svojih navedb, izhaja, da je dedič dne 12. 11. 2021 dvignil izvide v UKC X. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil dedič 12. 11. 2021 očitno mobilen in pokreten, sicer ne bi bil zmožen poti kjer živi, do kjer se nahaja UKC, kar pomeni, da so dokazi, ki jih je predložil v utemeljitev svojih navedb v očitnem nasprotju z njegovimi navedbami o ležanju v postelji in omejeni pokretnosti (kot izhaja iz 6. in 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). V skladu s stališči pravne teorije je mogoče govoriti o tem, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga v smislu 120. člena ZPP tudi tedaj, če so dokazi, ki jih predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prilaga predlagatelj, v nasprotju z dejstvi, ki jih zatrjuje.2 Glede na to, da je tudi v predmetni zadevi podan tak primer, je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev prejšnje stanje pravilno zavrnilo brez izvedbe naroka (120. člen ZPP).
8. Sodišče druge stopnje še pripominja, da iz elektronske korespondence med dedičem in njegovim osebnim zdravnikom v obdobju med 31. 10. 2021 in 18. 11. 2021, ki jo je dedič (na poziv sodišča) dne 10. 1. 2022 predložil v utemeljitev svojih navedb, izhaja tudi, da je bil dedič dne 3. 11. 2021 na COVID-testu, da je bil 4. 11. 2023 na odvzemu krvi v UKC X, in da je bil 15. 11. 2021 tretjič cepljen proti COVID-19. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je bil tiste dni (3. , 4. in 15. novembra 2021) mobilen in pokreten, kar pomeni, da so podatki iz navedenega listinskega dokaza, ki ga je dedič predložil v utemeljitev svojih navedb, v očitnem nasprotju z njegovimi zatrjevanji v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Takšen predlog je neutemeljen, ker je vložen iz očitno neupravičenega razloga v smislu drugega odstavka 120. člena ZPP.
9. Tudi iz elektronske korespondence dediča z osebnim zdravnikom (priloga A53) ne izhaja, da bi imel dedič ves čas zdravstvene težave, ki bi ga prikovale na posteljo, kot je sam navedel. Že iz zgornjih navedb in nasprotja s predloženimi listinami izhaja, da je dedič zamudil rok iz očitno neupravičenega razloga. Da je temu tako, je sodišče prve stopnje dodatno preverilo še s pozivom osebnemu zdravniku, ki je sestavil predloženo Sporočilo za varovanca, ta pa je podal mnenje, da bi dedič v spornem obdobju lahko prišel na sodišče. 10. V pojasnjeni situaciji, ko se je sodišče prve stopnje že iz dedičevih navedb in predloženih listinskih dokazov prepričalo o očitni neutemeljenosti vzroka za zamudo, ni bilo več dolžno izvesti naroka, na katerem bi zaslišalo predlagane priče (drugi odstavek 120. člena ZPP).
11. Ker je bila pritožba zoper sklep sodišče prve stopnje z dne 5. 10. 2021 vložena dne 17. 11. 2021, tj. po izteku pritožbenega roka, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (343. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD) in zato o njej ni bilo vsebinsko odločeno.
12. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
1 Kot navaja A. Galič v komentarju k 116. členu ZPP (v Ude, Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 490) ob sklicevanju na sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča, zgolj obstoj bolezni, tudi če je huda, ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč je treba izkazati, da je nenadna in nepredvidljiva. 2 A. Galič v Ude, Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 502.