Jedro

Pravnomočni sklep o odreditvi pripora je treba presojati kot celoto.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega A. B. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor, v katerega mu je vštela čas pridržanja, prepovedala pa mu je tudi uporabo mobilnega telefona s telefonskima številkama 031... in 030... Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil in osumljencu naložil plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer naj bi te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Vložnik meni, da sodišče ni ustrezno obrazložilo razlogov o obstoju utemeljenega suma, saj storilca ni nihče prepoznal ali ga videl v bližini pošte, kjer je bil izvršen rop. Okoliščine, ki jih navaja sodišče, po stališču vložnika ne morejo predstavljati niti indicev niti dokazov, zato naj prvi pogoj za odreditev pripora ne bi bil podan. Nadalje vložnik meni, da sodišče ni navedlo zadostnih razlogov o obstoju koluzijske nevarnosti, da v sklepu ni navedlo posebnih okoliščin, ki kažejo na obstoj te nevarnosti ter da zaključek zunajobravnavnega senata o obstoju koluzijske nevarnosti temelji zgolj na sklepanju na abstraktni ravni. Prvostopenjsko sodišče (pravilno: zunajobravnavni senat) naj se ne bi v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb zoper sklep o odreditvi pripora, saj naj bi bilo nelogično osumljencu očitati poskus vplivanja na priče glede na to, da je bilo dejanje storjeno 15. 12. 2010, osumljenec pa se je sam javil na policiji 27. 12. 2010. Če bi osumljenec želel vplivati na priče, bi to v tem času že lahko storil. Ker naj osumljenec tega namena ne bi imel, tudi ni vplival na priče. Po vložnikovem zatrjevanju naj sodišče ne bi ustrezno pojasnilo okoliščin, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost. Sama narava kaznivega dejanja, ki se očita osumljencu, in navedba kaznivih dejanj, za katera je bil osumljenec spoznan za krivega, naj ne bi predstavljali zadostne podlage za ugotovitev ponovitvene nevarnosti. Vložnik meni, da bi bilo osumljencu mogoče izreči tudi milejši ukrep. Končno pa po vložnikovem mnenju izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen glede ogroženosti varnosti ljudi do te mere, da bi bil utemeljen poseg v njegovo pravico do osebne svobode, da pojem varnosti v izpodbijanem sklepu ni obrazložen ter da sodišče ni podalo obrazložitve o sorazmernosti pripora glede na to, da ne gre za težji delikt z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče tudi ne opravlja preizkusa izpodbijanih odločb po uradni dolžnosti, temveč se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Slednje pomeni, da mora vložnik ne samo zatrjevati kršitev zakona, ampak jo mora tudi obrazložiti. V nasprotnem primeru se Vrhovno sodišče do zatrjevane kršitve ne more opredeliti.

7. Z navajanjem o neustrezno obrazloženi utemeljenosti suma in nasprotovanjem okoliščinam, ki jih je ugotovilo sodišče, in zaključku, ki ga je napravilo na njihovi podlagi, vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbija dokazni oceni sodišča o obstoju utemeljenega suma. Iz tega razloga pa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Dežurna preiskovalna sodnica (sklep, stran 2) in zunajobravnavni senat (sklep, stran 1 in 2) sta navedla dokaze ter njihovo vsebino, na podlagi česar sta napravila zaključek o obstoju utemeljenega suma. Vložnik ob zatrjevanju, da utemeljen sum ni zadostno obrazložen, ne pojasni, kaj bi moralo sodišče še navesti oziroma kaj je po njegovi oceni izpustilo, da bi bil lahko podan utemeljen sum, zato se Vrhovno sodišče do teh zatrjevanj ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8. Dežurna preiskovalna sodnica (sklep, stran 2) in zunajobravnavni senat (sklep, stran 3) sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljila obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP na podlagi ugotovitve, da je osumljenec že poskušal vplivati na priči I. V. in A. S. Slednja sta namreč svoji izjavi spreminjala, pri čemer je priča V. policistom izjavila, da je tudi osumljencu povedala, da zanj ne bo več lagala, priča S. pa je izjavil, da mu je osumljenec naročil, kaj naj govori, če ga bo kdo zvezi z dogodkom kaj spraševal. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj koluzijske nevarnosti. Zato vložnikov očitek o zgolj abstraktni ugotovitvi koluzijske nevarnosti ni utemeljen. Vložnik v zahtevi ne navaja, zakaj so razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa o koluzijski nevarnosti neustrezni oziroma nezadostni in v čem vidi nezadostno opredelitev do pritožbenih navedb zoper sklep o odreditvi pripora, zato se Vrhovno sodišče o tem očitku ne more izjaviti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

9. Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP sta dežurna preiskovalna sodnica (sklep, stran 2) in zunajobravnavni senat (sklep, stran 2) ugotovila na podlagi osumljenčeve predkaznovanosti, saj je povratnik pri izvrševanju kaznivih dejanj, pri čemer naj bi zadnje dejanje storil v času preizkusne dobe, osumljenec tudi ni zaposlen in je prejemnik denarne socialne pomoči, očitano mu je težje kaznivo dejanje. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so torej navedeni pravno relevantni razlogi o obstoju ponovitvene nevarnosti, vložnik pa ne pojasni, zakaj naj bi bili ti razlogi neustrezni, zato se do tega očitka ni bilo mogoče opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

10. Vložnik ne konkretizira očitka, češ da je izpodbijani pravnomočni sklep nezadostno obrazložen glede zatrjevanja, da bi bila brez pripora ogrožena varnost ljudi do te mere, da to odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode, zato se o tem očitku ni mogoče izjaviti (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zvezi z vložnikovim očitkom o pomanjkanju razlogov o sorazmernosti pripora Vrhovno sodišče ugotavlja, da dežurna preiskovalna sodnica sicer res ni izrecno navedla razlogov o sorazmernosti pripora, vendar pa je treba sklep o odreditvi pripora presojati kot celoto. Tako so razlogi o sorazmernosti pripora razvidni že iz obrazložitve utemeljenosti suma in ponovitvene nevarnosti, iz katere je razvidno, da naj bi osumljenec ob storitvi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 zaradi pridobitve denarja uporabil pištolo, ki jo je uperil v poštno uslužbenko M. G., v času dejanja se je v prostorih pošte kot stranka nahajala še M. P. Prav tako je zunajobravnavni senat glede na predpisano kazen deset let zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. člena KZ-1 ocenil, da je pripor sorazmeren ukrep. Vrhovno sodišče je v več odločbah obrazložilo, da je treba pravnomočni sklep o odreditvi pripora presojati kot celoto (na primer v sodbah I Ips 285/99 z dne 3. 12. 1999, I Ips 258/2005 z dne 15. 9. 2005 in XI Ips 27115/2010 z dne 6. 5. 2010), zaradi česar vsega vložnikov očitek o odsotnosti razlogov o sorazmernosti pripora ni utemeljen, saj so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podani tudi ti razlogi.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.