Jedro

Kadar je v primeru, ko gre za izterjavo obratovalnih stroškov večstanovanjske hiše (četrti odstavek 24. člena SZ) od posameznega etažnega lastnika, treba opredeliti pogodbeno razmerje, ki je podlaga obveznosti etažnega lastnika, kot pogodbo o naročilu (po XVIII.

poglavju ZOR), tedaj je treba pritrditi stališču, da za terjatve iz 759. člena ZOR velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. VI I-680/94 z dne 15.2.1994 tudi v 1. in 3. točki in se postopek ustavi. Odločitev je utemeljilo s tem, da je terjatev tožeče stranke zastarana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritrdilo pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke zastaral pred vložitvijo tožbe. Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožeča stranka ni uveljavljala.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo (pravočasno) zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Vrhovna državna tožilka, podpisnica zahteve navaja, da vlaga zahtevo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Obe sodišči sta nepravilno uporabili določilo 378. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), nista pa uporabili določb prvega odstavka 759. člena in 371. člena ZOR, vse v zvezi z 22., 28., 29. ter 146. členom SZ (Stanovanjskega zakona). Podrejeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP, ker sodišči nista uporabili določila prvega odstavka 325. člena ZPP, nepravilno sta uporabili določilo prvega odstavka 19. člena ZPP, vse v zvezi z drugim odstavkom 55.a člena ZIP (Zakona o izvršilnem postopku) - kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost obeh sodb. Predlaga spremembo obeh sodb na podlagi drugega odstavka 408. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZPP, tako da bo vzdržan v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 2. točki izreka.

Podrobnejši razlogi zahteve bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu v zvezi s 415. členom ZPP 1977 (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90) - ta procesni zakon je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP 1999 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP 1999 - se pravdni stranki o vročeni zahtevi nista izjavili.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo na seji dne 22.12.1999, o kateri je obvestilo Državno tožilstvo Republike Slovenije in katere se je tudi udeležila v uvodu sklepa navedena vrhovna državna tožilka. Odločanje o utemeljenosti zahteve je na tej seji odložilo, nato pa o njej odločilo na seji dne 14.2.2000. O tej seji vlagatelja zahteve ni obvestilo, ker vrhovni državni tožilec nima pravice biti navzoč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državni tožilec uveljavlja v svoji zahtevi (prvi odstavek 408. člena ZPP 1977). Upoštevati je treba tudi izjavo državnega tožilca o glavnem in podrejenem razlogu, zaradi katerega izpodbija pravnomočno sodbo.

Državni tožilec ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 404. člena ZPP 1977). Podlaga za presojo utemeljenosti očitka zmotne uporabe materialnega prava je torej dejansko stanje, na katero je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje - in na katero je bilo v celoti vezano tudi sodišče druge stopnje, ker tožeča stranka v pritožbi dejanskega stanja ni izpodbijala.

Postopek, ki se začne kot izvršba na podlagi verodostojne listine, nato pa teče, v primeru ugovora proti izdanemu sklepu o izvršbi v celoti, kot pravdni postopek po pravilih, ki veljajo v primeru ugovora zoper plačilni nalog (drugi odstavek 55.a člena ZIP) - je specifičen. Zato je treba povedati nekaj načelnih misli o nastanku dejanske podlage sodbe, s katero se tak postopek konča. V predlogu za izvršbo morajo biti navedeni: upnik in dolžnik, izvršilni naslov ali verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi (prvi odstavek 35. člena ZIP). Zakon torej ne terja (in ne predvideva), da bi predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine navajal dejansko podlago dolžnikove obveznosti. Sama verodostojna listina ni del predloga za izvršbo in zato dejanski podatki, ki jih vsebuje, ne predstavljajo upnikovih dejanskih navedb. Po vložitvi ugovora ima verodostojna listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, le naravo dokazne listine. Seveda pa upnik lahko (na primer z utemeljitvijo, da to stori za primer dolžnikovega ugovora) v svojem predlogu navede tudi dejansko podlago zahtevka, ki ga izkazuje z verodostojno listino, in te dejanske navedbe dokazno podpre ne le z verodostojno listino, ampak tudi z drugimi dokaznimi predlogi.

Po določbah ZIP dolžnik sicer ni bil dolžan obrazložiti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Kadar pa je dolžnik ugovor obrazložil, so dejanski razlogi ugovora pomenili dejanske navedbe toženca v pravdnem postopku, ki je sledil ugovoru (namreč ugovoru z vsebino iz drugega odstavka 55.a člena ZIP). Zaradi specifičnosti tega postopka se je v takem primeru zgodilo, da je dolžnik-toženec z dejanskimi navedbami začrtal nastajanje dejanske podlage sodbe, s katero se je končal tak pravdni postopek. Pravilo pravdnega postopka je, da tožnik z dejanskimi navedbami utemelji svoj zahtevek. Kadar toženec tožnikovim dejanskim navedbam ne oporeka, se te lahko štejejo kot med strankama nesporne in jih sodišče lahko sprejme kot dejansko podlago odločitve (po prvem odstavku 7. člena ZPP 1977 se namreč dokazujejo le sporna dejstva). V obravnavani vrsti pravdnega postopka je položaj lahko obrnjen: če upnik-tožnik ne oporeka dejanskim navedbam dolžnika-toženca, lahko sodišče dolžnikove-toženčeve dejanske navedbe šteje kot med strankama nesporne in jih lahko sprejme kot dejansko podlago odločitve.

Utemeljenost prej zapisanih razlogov o pravni naravi in pomenu verodostojne listine, najprej kot posebne podlage za izvršbo in po vložitvi ugovora kot dokazne listine, je posebej očitna v primeru, ko gre za izpisek iz overjenih poslovnih knjig (drugi odstavek 21. člena ZIP). Prav tako verodostojno listino je tožeča stranka predložila kot podlago izvršilnega predloga, namreč "izpis kartice za stanovanje 21210 M.A., Ljubljana od: 1/1992 do: 12/1993" (priloga A1 spisa), ki se zaključi s seštevkom terjatev (128.673,40) in plačil (120.280,00) in navedbo "dolžni znesek: 8.393,40". Nazadnje navedeni znesek je bil znesek sporne terjatve v tej pravdni zadevi. Nadaljnji procesni razvoj, kar zadeva dejansko (in pravno) podlago tožbe na eni strani in toženkinega ugovora zastaranja na drugi strani je bil naslednji: Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da "znesek 8.393,40 SIT predstavlja obveznost, ki se poravnava periodično - mesečno (voda, snaga, plin ...) in bi morala biti poravnana 20.1.1992, 14.2.1992 in 16.3.1992". Nato je še v pripravljalnem spisu navedla, da "so bili obračunani zneski previsoki". To so bile dejanske navedbe toženke, na katere je oprla svoj ugovor zastaranja.

Tožeča stranka je na toženkin ugovor zastaranja (in s tem tudi na njene dejanske navedbe) odgovorila s stališčem, da je ugovor zastaranja brezpredmeten, kar je v dejanskem pogledu obrazložila le s tem, da "gre za obratovalne stroške" in da "tudi znesek obresti v celotnem znesku predstavlja le 800,00 tolarjev".

Sodba sodišča prve stopnje vsebuje dejansko podlago odločitve le v zelo splošni obliki, prepleteno s pravno presojo, in sicer v naslednjem delu obrazložitve: "Določilo 378. člena /.../ ZOR določa, da v enem letu zastarajo terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva. Iz izpisa kartice za stanovanje tožene stranke je razvidno, da gre za takšne vrste dobave oziroma storitve, ki so bile izvršene za potrebe gospodinjstva..." in to "za mesece januar, februar in marec leta 1992".

Tožeča stranka, kot že rečeno, s pritožbo ni uveljavljala pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Citirano dejansko stanje je bilo zato dejanska podlaga odločitve sodišča druge stopnje in je materialnopravne razloge njegove izpodbijane pravnomočne sodbe zato mogoče preskušati le ob upoštevanju te dejanske podlage. Vendar pa je treba opozoriti, kako je sodišče druge stopnje pri materialnopravnem preskusu sodbe prve stopnje, pojmovalo ugotovljeno dejansko podlago - namreč z razlago: "Enoletni zastaralni rok v takšni zadevi, za kakršno gre v predmetni pravdni zadevi, je v korist stranke, ki zanjo nekdo opravlja navedene storitve oziroma dobave. Dejstvo, da je tožeča stranka namesto strank plačala storitve, na stvari ne spremeni ničesar in zaradi tega stranka, kateri je bila takšna dobava izvršena za potrebe njenega gospodinjstva, nikakor ne more priti v slabši položaj." Zahteva za varstvo zakonitosti to dejansko podlago izpodbijane sodbe sicer navidez zanemarja, vendar podrobna razčlenitev pokaže, da gradi svoje razloge na pravni oceni dejanske podlage izpodbijane sodbe, ki jo po presoji vlagateljice zahteve narekuje opredelitev spornega razmerja po naravi strank tega spora - tožeče stranke kot skupnosti etažnih lastnikov (sprva skupnosti stanovalcev) večstanovanjske hiše in toženke kot ene izmed etažnih lastnic. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da zahteva na način, ki ustreza zelo splošno oblikovanim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje (s pritožbo neizpodbijanim in zato brez preskusa sprejetim na drugi stopnji), terja pravilno razumevanje dejanske podlage izpodbijane sodbe v kontekstu pravnega problema posebnega enoletnega zastaralnega roka iz 378. člena ZOR. Razumevanje dejanske podlage sodbe, ki ga zahteva terja, je pri tem v skladu z razlago tega pravila materialnega prava, ki jo je sprejela občna seja Vrhovnega sodišča v dneh 15. in 16.12.1986 (Poročilo o sodni praksi VS SRS II/86) in ki se glasi: "Terjatve za dobavljeno toplotno energijo zastarajo v roku enega leta ne samo takrat, kadar zahteva dobavitelj njihovo plačilo neposredno od imetnika stanovanjske pravice ali posameznega dela stanovanjske hiše (prvi odstavek 51. člena Zakona o stanovanjskem gospodarstvu), ampak tudi takrat, kadar zahteva njihovo plačilo od skupnosti stanovalcev na podlagi z njo sklenjene pogodbe, če je bila in kolikor je bila dobava toplotne energije izvršena za potrebe gospodinjstev, ne pa za potrebe imetnikov pravice uporabe poslovnih prostorov, lastnikov poslovnih prostorov itd. (1. točka prvega odstavka 378. člena ZOR)." Očitek zmotne uporabe materialnega prava zahteva začenja s trditvijo, da iz izpisa kartice za stanovanje za toženko izhaja, da gre za plačilo stroškov upravljanja stanovanja v hiši T.. Ob sklicevanju na 22., 28., 29. ter 146. člen SZ nato opredeljuje razmerje med tožečo stranko in upravnikom zgradbe kot pogodbo o naročilu ter nadaljuje s trditvijo (spet delno dejanske narave), da ne gre za terjatve za dobavljeno energijo oziroma storitve, izvršene za potrebe gospodinjstva, ampak gre za povrnitev stroškov, ki jih je imel prevzemnik naročila (skupnost stanovalcev, skupnost etažnih lastnikov oziroma upravnik zgradbe) z izpolnitvijo naročila. Iz prejšnjega povzetka dejanske podlage izpodbijane sodbe in dejanskih predpostavk, na katerih vrhovna državna tožilka gradi svojo grajo uporabe materialnega prava v tej sodbi, je tako (kot rečeno), na prvi pogled videti, kakor da zahteva ne gradi svojega materialnopravnega stališča na dejanski podlagi izpodbijane sodbe. Zakaj ni tako, utemeljuje vrhovno sodišče z naslednjim: Tožeča stranka je bila v času vložitve izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine Skupnost stanovalcev T.. Notorno je, da se skupnosti stanovalcev v času nastanka sporne terjatve (prvi trije meseci 1992) niso na splošno ukvarjale z dobavo vode in plina (kar naj bi bilo po že prej povzetih dejanskih navedbah dolžnice-toženke del podlage terjatev, zajetih v predloženi verodostojni listini). Ali so se ukvarjale s storitvami na področju (vzdrževanja) snage (tretji del vsebine razmerja po ugovoru zoper sklep o izvršbi, če se ne upošteva nadaljnji neopredeljeni del: "..."), pa je notorno odvisno od opredelitve tega pojma (na primer: odvoz smeti kot komunalna storitev ali čiščenje skupnih prostorov v večstanovanjski hiši). Čim je tako, je seveda jasno, da vsaj del sprejete (iz dolžničinega - toženkinega dejanskega gradiva sprejete) dejanske podlage sodbe ne more narekovati uporabe posebnega enoletnega zastaralnega roka iz 378. člena ZOR. Zato kljub temu, da je tožeča stranka dokaj pavšalno, dejansko in pravno nerazčlenjeno odgovorila na toženkina stališča v ugovoru (namreč z navedbo, da "gre za obratovalne stroške") in kljub temu, da v pritožbi zoper sodbo ni izpodbijala dejanskega stanja, ni mogoče pritrditi sodišču druge stopnje. Namreč pritrditi njegovi pravni presoji, ko je na pritožbeno stališče, da se 378. člen ZOR "nanaša na enoletno zastaranje terjatev dobaviteljev neposredno do odjemalcev; obveznost odjemalcev do dobaviteljev je izpolnila tožeča stranka, ki ima terjatev do posameznih etažnih lastnikov, ki svojih stroškov ne plačajo" - odgovorilo s stališčem, da "šele sedaj v pritožbi tožena (prav: tožeča) stranka namiguje na nekakšno drugačno pravno podlago, kar pa v pritožbenem postopku ni več dopustno". Po drugem odstavku 146. člena SZ so namreč pogodbe, s katerimi so skupnosti stanovalcev (po zakonodaji izpred SZ) uredile izvrševanje nalog gospodarjenja z večstanovanjskimi hišami, ostale v veljavi in so bile torej tudi še v letu 1992 (iz katerega izvira sporno razmerje pravdnih strank) podlaga za posle upravljanja po določbah 22., 28. in 29. člena SZ, na katere se sklicuje zahteva.

Med posle upravljanja večstanovanjske hiše (prvi odstavek 22. člena SZ) spadajo tudi posli obratovanja stanovanjske hiše. Obratovanje stanovanjske hiše pa SZ (točneje četrti odstavek njegovega 24. člena) opredeljuje kot "storitve v zvezi z uporabo skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča in stroške, ki nastajajo s tem v zvezi, predvsem pa: stroške za čiščenje, elektriko, vodo, ogrevanje, obratovanje naprav, stroške za hišnika in vse druge skupne stroške". Terjatve iz naslova dobav in storitev v korist skupnih prostorov, delov in naprav večstanovanjske hiše so - namreč v delu, v katerem se nanašajo na dobave in storitve v korist lastnikov etažnih stanovanj (po zakonski dikciji njihovih gospodinjstev) - terjatve iz 1. točke prvega odstavka 378. člena ZOR, kolikor jih uveljavlja dobavitelj oziroma izvajalec storitve nasproti etažnemu lastniku ali nasproti skupnosti etažnih lastnikov (prej skupnosti stanovalcev) oziroma upravniku večstanovanjske hiše (prim. že citirano pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča, Poročilo o sodni praksi II/86).

Pritrditi je mogoče presoji sodišča druge stopnje, da je enoletni zastaralni rok za terjatve iz 1. točke prvega odstavka 378. člena ZOR predpisan v korist stranke, ki zanjo nekdo opravlja tam navedene storitve oziroma dobave. Ni pa mogoče brez pridržka, torej na splošno pritrditi nadaljnji presoji sodišča druge stopnje, po kateri dejstvo, da je nekdo namesto etažnega lastnika plačal take storitve oziroma dobave, "na stvari ne spremeni ničesar" in da zato etažni lastnik, kateremu je bila takšna dobava izvršena za potrebe njegovega gospodinjstva, "ne more priti v slabši položaj" (kar zadeva zastaralni rok). Ta presoja namreč ne velja - kakor pravilno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti - kadar je ta nekdo tisti, ki je na podlagi pogodbe (na primer pogodbe o upravljanju večstanovanjske hiše) izpolnil tako obveznost za vse etažne lastnike v hiši in ki nato na drugi dejanski in pravni podlagi (na primer po merilih, ki so določena v pogodbi o upravljanju, sklenjeni po prvem odstavku 22. člena SZ) strošek celotne hiše iz takega naslova (točneje, iz vseh takih naslovov) porazdeli med posamezne etažne lastnike in na pogodbeno dogovorjeni način doseže njegovo izterjavo (na primer z mesečnimi posebnimi obračuni). Tak subjekt je lahko (prim. predvsem peti odstavek 22. člena SZ) tudi skupnost etažnih lastnikov po SZ (skupnost stanovalcev po prejšnjem Zakonu o stanovanjskem gospodarstvu). Njegove terjatve nasproti posameznemu etažnemu lastniku ni mogoče šteti kot terjatev iz 1. točke prvega odstavka 378. člena ZOR in zanjo zato ne velja enoletni zastaralni rok - ki naj bi ga bilo po pravnem stališču sodišč prve in druge stopnje treba šteti od trenutka, ko je skupnost stanovalcev (sedaj skupnost etažnih lastnikov) plačala skupne račune, izstavljene s strani dobaviteljev oziroma izvajalcev storitev za celo večstanovanjsko hišo. Pripomniti je mogoče, saj je to splošno znano, da nekaterih terjatev iz naslova dobav oziroma storitev, ki jih je mogoče uvrstiti v vsebino 1. točke prvega odstavka 378. člena ZOR, v primeru večstanovanjske hiše dobavitelj oziroma izvajalec sploh ne more uveljaviti drugače kot nasproti skupnosti etažnih lastnikov (oziroma upravniku hiše). To velja na primer za dobavo elektrike za skupne prostore in naprave (ker se njena poraba lahko ugotavlja le po posebnem električnem števcu), za dobavo vode (kadar se njena poraba ugotavlja za vso hišo po enem skupnem vodnem števcu).

Kadar je v primeru, ko gre za izterjavo obratovalnih stroškov večstanovanjske hiše (četrti odstavek 24. člena SZ) od posameznega etažnega lastnika, treba opredeliti pogodbeno razmerje, ki je podlaga obveznosti etažnega lastnika, kot pogodbo o naročilu (po XVIII.

poglavju ZOR), tedaj je treba pritrditi stališču, ki je eden ključnih materialnopravnih razlogov zahteve, da za terjatve iz 759. člena ZOR velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Kakor bo poudarjeno še pozneje, pa pri dejanski podlagi izpodbijane sodbe (pomanjkljivo ugotovljeni zaradi zmotne uporabe materialnega prava) v tej odločbi vrhovnega sodišča ni mogoče tako opredeliti razmerja med pravdnima strankama.

Doslej povedano pomeni, da je v zahtevi utemeljeno zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava, ker je sodišče uporabilo 378. člen ZOR, ni pa se ukvarjalo z uporabo prvega odstavka 759. člena ZOR (o obveznosti naročitelja pri pogodbi o naročilu) in 371. člena ZOR (o splošnem zastaralnem roku) - v dejanski situaciji, ki jo izpodbijana pravnomočna sodba jemlje, čeprav obenem le zelo splošno opredeljuje, kot podlago materialnopravne presoje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava - neupoštevanja pravkar navedenih določb ZOR in v zahtevi uveljavljanih določb SZ niso bila ugotovljena vsa potrebna dejstva, ki bi omogočala presojo, ali gre pri sporni terjatvi tožeče stranke v celoti za obratovalne stroške iz naslova plačanih obveznosti, glede katerih so imeli dobavitelji oziroma izvajalci storitev (vsebinsko sicer onih iz 1. točke prvega odstavka 378. člena ZOR) neposredne terjatve nasproti tožeči stranki ali pa je šlo delno za stroške storitev, ki jih je za etažne lastnike oziroma njihova gospodinjstva izvedla sama tožeča stranka in gre zato za njeno lastno terjatev, ki je po svoji izvirni vsebini, torej v razmerju med pravdnim strankama terjatev iz 1. točke prvega odstavka 378. člena ZOR. Take so na primer lahko terjatve za stroške čiščenja skupnih delov večstanovanjske hiše, ki ga izvaja sama skupnost etažnih lastnikov (ali po pogodbi z njo upravnik stanovanjske hiše, kar pride za razrešitev obravnavanega pravnega problema v poštev, kadar gre za terjatev upravnika nasproti etažnemu lastniku).

Zahteva po vsem doslej obrazloženem utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa ni mogoče slediti njenemu predlogu za spremembo sodb druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma s tem, da se v celoti vzdrži v veljavi plačilni nalog, vsebovan v 1. in 3. točki sklepa o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine tožeče stranke. Izkazalo se je namreč, kot je bilo obrazloženo, da so zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostala neugotovljena odločilna dejstva. To je (na podlagi drugega odstavka 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP 1977) narekovalo ugoditev zahtevi z razveljavitvijo sodb druge in prve stopnje in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kar zadeva uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je bilo treba upoštevati okoliščino, da ga je zahteva uveljavljala le podrejeno. Ko je bilo po prej obrazloženem treba ugoditi zahtevi zaradi utemeljeno uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava, tako podrejenega procesnega razloga sploh ni bilo treba obravnavati. Vsekakor pa bo sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju moralo upoštevati opozorilo na potrebno vsebino sodbe v procesni situaciji, ki nastane po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - kolikor se bo (glede dela tožbenega zahtevka) morda spet odločilo, da je (v določenem obsegu) tožbeni zahtevek neutemeljen (zaradi uveljavljanega zastaranja ali zaradi kakšnega drugega razloga). Drugi napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, ker so smeri in obseg potrebne dopolnitve dokaznega postopka zadosti jasno razvidne iz prejšnje obrazložitve.