Jedro

Tožbe v delu, v katerem tožnik uveljavlja ugotovitev, da ponujena nova pogodba o zaposlitvi ni ustrezna, ZDR ne predvideva. Poleg tega tožnik tudi ni posebej izkazal, da bi imel od pravnomočne ugotovitve neustreznosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi kakšno pravno korist. Upoštevaje še, da tožnik ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejel in da se ni zaposlil na ponujenem delovnem mestu, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I./2. točki izreka razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže. Pritožba se v delu, kjer tožeča stranka izpodbija stroškovno odločitev v I./4. točki izreka sodbe, zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2009 (I./1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ponujena nova pogodba o zaposlitvi z dne 9. 11. 2009 ne predstavlja ustrezne zaposlitve (I./2. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino na podlagi 118. člena ZDR v znesku 21.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh (I./3. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek tožnika (I./4. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se sam in po pooblaščencu izrecno pritožuje zoper I./2. in I./4. točki izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ponujena nova pogodba o zaposlitvi ne ustreza njegovemu znanju in zmožnostim, zlasti pa zaradi dejstva, ker tožena stranka ni imela nobenih potreb po delavcu na delovnem mestu vodja službe v filiali L.. Med delom, ki ga je opravljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, in delom po ponujeni pogodbi o zaposlitvi obstajajo objektivne razlike. Opis del vodje službe v L. v ponujeni pogodbi o zaposlitvi je neskladen z dejanskimi potrebami tožene stranke in je prilagojen t.i. zahtevnosti dela, ki ga je opravljal tožnik po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Glede potrebnosti delavca na delovnem mestu so razhajanja v izpovedih prič, ki jih pritožba povzema. S tožnikom se nihče od tožene stranke nikoli ni pogovarjal o delu vodje službe v L.. Venomer so pogovori potekali le o delu v Rusiji. Tožnik naj bi bil „uradno“ zaposlen na delovnem mestu vodja službe, sicer pa bi opravljal povsem druga dela, in sicer delo vodja projekta za koordinacijo aktivnosti za uspešno poslovanje družbe v Rusiji ter zagotavljanje poslov preko obstoječe poslovne mreže tožene stranke, partnerjev in novih strank iz Evropske unije. Vodenje skladišča v L. ne ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, njegovim znanjem in zmožnosti. Po zahtevnosti se to delovno mesto ne more primerjati z delovnim mestom, ki ga je opravljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Ponujena nova pogodba o zaposlitvi ne predstavlja ustrezne zaposlitve. Prilaga še svojo pritožbo kot sestavni del pritožbe po pooblaščencu in priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka vse pritožbene navedbe tožnika in ocenjuje, da je pritožba nedovoljena oziroma neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrže oziroma zavrne. Navaja, da bi bilo potrebno tožbo, ki bi vsebovala le zahtevek, kakršen je zaobsežen v 2. in 4. točki tožbenega zahtevka, na podlagi 274. člena ZPP zavreči. Ugotovitveni zahtevek mora biti namreč izrecno dovoljen le z zakonom ali pa mora tožnik vsaj izkazati pravni interes za njegovo uveljavitev. V danem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, zato je jasno, da tožnik ne more uspeti niti s pritožbo. Glede na to, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka v 2. in 4. točki izreka, je potrebno njegovo pritožbo zavreči. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ponujena nova pogodba o zaposlitvi z dne 9. 11. 2009 ne predstavlja ustrezne zaposlitve, ugotovitvene narave. To pomeni, da je v obravnavanem primeru potrebno izhajati iz določbe 1. odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po kateri lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine. Skladno z 2. odstavkom navedenega člena se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno, in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka (3. odstavek 181. člena ZPP).

Tožbe v delu, kjer tožnik uveljavlja ugotovitev, da ponujena nova pogodba o zaposlitvi z dne 9. 11. 2009 ni ustrezna, ZDR ne predvideva. V 3. odstavku 204. členu ZDR je določena le možnost uveljavljanja ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Posebna pravna podlaga za tožbo z vsebino, kot je razvidna iz 2. točke izreka prvostopenjske sodbe, torej ni podana. Poleg tega pa tožnik ni posebej izkazal, da bi imel od pravnomočne ugotovitve neustreznosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi kakšno pravno korist. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik ni sklenil oziroma ni sprejel ponujene nove pogodbe o zaposlitvi in se ni zaposlil na ponujenem delovnem mestu. V zvezi z navedenim tožbenim zahtevkom tožnik ni uveljavljal nadaljnjih zahtevkov po 2. in 3. odstavku 181. člena ZPP, pa tudi sicer gre za zahtevek za ugotovitev dejstva – neustreznosti ponudbe. Ob tem velja opozoriti, da je sodišče prve stopnje s sodbo v 1. točki sodbe zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. V tem delu je odločitev pravnomočna. Ker je sodišče že v 1. točki izreka sodbe zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v celoti - implicitno tudi del, ki se nanaša na ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi - je glede na pravnomočnost takšne odločitve vprašljiv že obstoj pravnega interesa za pritožbeno izpodbijanje zgolj 2. točke izreka sodbe. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moralo sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev neustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi, ker jo tožnik ni podpisal oziroma sprejel, na podlagi določb 274. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Kljub opozorilu tožene stranke v odgovoru na tožbo sodišče prve stopnje tega ni storilo, tožena stranka pa tudi v odgovoru na pritožbo ugovarja izkazanosti pravnega interesa za vodenje postopka v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugotovitveni zahtevek v 2. točki izreka oblikovan v nasprotju z določbo 181. člena ZPP in tudi nima podlage v določbah ZDR ter ne uživa sodnega varstva oziroma ne spada v sodno pristojnost. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka v smislu 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na obstoj katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo.

Pritožnik izrecno izpodbija še zavrnitev stroškovnega zahtevka v I./4. točke izreka sodbe. S tem v zvezi pritožba ni dovoljena, saj pritožnik obenem ne izpodbija stroškovne odločitve sodišča v II. točki izreka, in sicer da sam krije svoje stroške postopka. Odločitev v delu, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, je tako pravnomočna, zato tožnik spremembe stroškovne odločitve ne more doseči zgolj z izpodbijanjem I./4. točke izreka. V tem delu pritožbe ni podan pravni interes, zato jo je v tem obsegu pritožbeno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 17. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) zavrglo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.