Jedro

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes), je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena.

Dolžnosti sodišča v zvezi s pravico stranke do izjave so zrcalna slika njene aktivnosti. Pravico obravnavanja si stranki zagotovita s ponudbo procesnega gradiva – ker neobstoječih trditev ali dokaznih predlogov ni mogoče obravnavati, sodišče takšne (neobstoječe) možnosti stranki tudi ne more odvzeti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožene stranke zahteval plačilo 64.621,97 EUR (prej 15,486.008,40 SIT) na podlagi pogodbe o trajni vlogi sredstev, ki jo je 28. 12. 1990 sklenil s pravno prednico tožene stranke. Višino terjatve je utemeljeval z njeno (valorizirano) knjigovodsko vrednostjo iz zadnjega obvestila prednice tožene stranke o višini vloge. Sodišče prve stopnje tej vrednosti ni sledilo, temveč se je pri ugotavljanju (višine) tožnikove terjatve oprlo na izračun izvedenke, ki je temeljil na dokončni in pravnomočni odločbi Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI) št. 380-22/93-IV/ŠK z dne 28. 6. 1996, izdani po opravljenem revizijskem postopku pri prednici tožene stranke. Izračun je pokazal, da je tožnik s pogodbo o menjavi (prenosu) trajne vloge, ki jo je 30. 7. 1992 sklenil s pravno prednico tožene stranke in družbo D. d. o. o., na slednjo prenesel večji znesek (1,675.300,00 SIT oziroma 6.990,90 EUR), kot bi mu takrat šel iz naslova trajne vloge na račun neizplačanih plač (104.701,60 SIT oziroma 436,91 EUR). Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnika zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sobo spremeni v smeri ugoditve njegovi (pri)tožbi, sicer pa naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Temeljno sporočilo dokaj obširnih revizijskih navedb je, da sodišče pri presoji višine tožnikove terjatve ne bi smelo upoštevati odločbe APPNI. Razlike med ugotovitvami iz revizijskega poročila in revizijske odločbe kažejo, da slednje niso pravilne in da odločba nima dokazne moči javne listine. To potrjujejo tudi spremembe revizijske odločbe na podlagi sodnih poravnav v drugih postopkih ter okoliščina, da revizijska odločba ni bila (v celoti) realizirana. Navedeno poraja dvom v dejstva, ki bi se lahko nanašala na tožnika (višina konkretne trajne vloge), teh pa odločba APPNI sploh ne vsebuje in sodišče jih prav tako ni ugotavljalo. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da gre v obravnavanem primeru za zakonsko urejanje zadev in da je sporna odločba le posledica veljavnih zakonskih določb, je po revidentovem prepričanju zmotno. Kot opozarja, se je sodna praksa že izrekla, da zakon ne more biti samostojna podlaga za storniranje pravic, pridobljenih v delovnem in obligacijskem razmerju (VSL sklep I Cpg 179/2001 z dne 12. 12. 2001 in VSM sodba Cpg 84/96 z dne 5. 12. 1996). Sodišče bi zato moralo veljavnost pogodbe o trajni vlogi sredstev presojati na podlagi splošnih pravil in ne le določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/1992 – v nadaljevanju ZLPP). Ker revident ni bil seznanjen s postopkom revizije, revizijskim poročilom in odločbo, še manj pa z dejstvom, da bo njegova trajna vloga stornirana, ne soglaša z zaključkom, da ugotovitve APPNI učinkujejo tudi zanj. Hkrati pripominja, da sindikalno obveščanje ni vročanje v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. FLRJ, št. 52/1956 – v nadaljevanju ZUP) ali Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo – UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 – v nadaljevanju ZPP). Glede izvedenskega mnenja je ugovarjal, da ne nadomešča sodbe, sicer pa nanj niti ni mogel imeti pripomb, saj je sodišče svojo odločitev sprejelo že pred postavitvijo izvedenke, kateri je zastavilo povsem matematična vprašanja. Ob tem dodaja svoje poglede na pobotni ugovor tožene stranke, nadalje pa nasprotuje uporabi določbe 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978), na katero sta se sodišči nižjih stopenj oprli zaradi oškodovanja družbene lastnine. Sodišče namreč takšnega oškodovanja ni ugotovilo, temveč je le ponovilo navedbe APPNI. Če bi se sodišče s tem ukvarjalo, bi po mnenju revidenta prišlo do drugačnih ugotovitev. Tožnik s svojimi denarnimi vložki ni oškodoval družbene lastnine, vprašanje pa je, če je to mogoče očitati pravni prednici tožene stranke (iz določenih sodnih odločb, izdanih zoper njo, izhaja prav nasprotno). Če je slednja res nezakonito prerazporejala dobiček, kot se je izkazalo v kasnejši pravdi, je to storila iz razlogov na njeni strani. Takšno ravnanje, na katerega tožnik ni imel vpliva, pa na njegov položaj ne more vplivati. Opozarja še, da ugotovitev o vložku v trajni kapital pravne prednice tožene stranke (104.701,60 SIT) ne izhaja iz izvedenskega mnenja, pač pa iz pogodbe o trajni vlogi sredstev. Pripominja še, da so bila njegova sredstva res vložena v osnovni kapital družbe D., d. o. o., trajne vloge v tej družbi pa za revizijski organ niso bile sporne. Omenjena družba je skladno s svojo revizijsko odločbo dejansko uskladila vsa razmerja s fizičnimi in pravnimi osebami, pri čemer končni rezultati niso bili enaki zahtevam odločbe, ki je po izbrisu družbe narekovala prenos sredstev na toženo stranko (prišlo je do vpisa preoblikovanja družbe D. z omejeno odgovornostjo v delniško družbo s štiristo delničarji). Revident je revizijsko sodišče kasneje obvestil še o izdaji pravnega mnenja, ki ga je v podobni zadevi podal Inštitut ...

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sporna odločba APPNI je dokončna in pravnomočna upravna odločba, ki glede na svojo vsebino lahko učinkuje tudi proti tretjim (delničarjem, družbenikom in drugim osebam).(1) Izdana je bila v upravnem postopku revizije, ki je bil pri pravni prednici tožene stranke izveden na podlagi določb zakonodaje o lastninjenju podjetij, ki prirejajo posebne igre na srečo.(2) APPNI je na podlagi drugega odstavka 48b. člena ter 48c. člena ZLPP z odločbo ugotovila oškodovanja družbene lastnine (48a. člen ZLPP) in prednici tožene stranke zaradi odprave teh oškodovanj naložila določene ukrepe za pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala, med njimi tudi obsežno zmanjšanje trajnih vlog (48b. člen in 48c. člen ZLPP).(3) V (tej) pravdi, v kateri delavec zoper naslednico pravne osebe z družbenim kapitalom in igralniško dejavnostjo zahteva plačilo terjatve na podlagi njegove trajne vloge, je opisani del upravne odločbe predhodnega pomena (13. čl. ZPP). Oškodovanje družbenega premoženja in ukrep zmanjšanja trajnih vlog namreč v konkretnem primeru sestavljata del spodnje premise sodniškega silogizma.

8. Odvisnost tožnikove terjatve oziroma zahtevka od odločbe APPNI je razbrati iz materialno pravne ureditve lastninjenja podjetij, ki v primeru ugotovljenega oškodovanja družbenega premoženja v igralnici predvideva uskladitev njenih (korporacijskih) pravnih razmerij. Tožnikov zahtevek temelji na lastninskem preoblikovanju pravne prednice tožene stranke v delniško družbo ter na posledični spremembi kapitalskih deležev fizičnih oseb v obveznosti družbe (prvi in drugi odstavek 8. člena ZLPPOD). Obstoj in višina teh obveznosti ni odvisna od knjigovodskih vrednosti, kot je zmotno skušal prikazati tožnik, temveč od ugotovitev v otvoritveni bilanci, ki jo družba izdela upoštevaje izid (ugotovitve in naložene ukrepe) revizijskega postopka (tretji odstavek 8. člena ZLPPOD v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZLPPOD ter 8. členom ZZPLP). Sporna odločba APPNI je torej odločilna za zasebne pravice tožnika ter drugih imetnikov trajnih vlog (te bi bile višje, če APPNI ne bi ugotovila oškodovanja družbenega premoženja in naložila zmanjšanja trajnih vlog).(4)

9. S pravkar navedenimi razlogi je mogoče ovreči tudi očitke v zvezi z izvedenskim mnenjem. Izvedenka je višino tožnikove terjatve izračunala na dva načina (po odločbi APPNI in kot da te odločbe ne bi bilo), sodišče pa je izbralo izračun, ki upošteva odločbo APPNI. Takšna izbira je materialnopravno pravilna, saj je višina terjatev imetnikov trajnih vlog z zakonom vezana na (otvoritveno bilanco, ki jo kroji) izid revizijskega postopka (glej zgoraj, tč. 8).

10. V bistveno istovrstnih zadevah je revizijsko sodišče opisani učinek odločbe APPNI (extra partes oziroma erga omnes) že obravnavalo v zvezi s pravico do kontradiktornega postopka (22. člen Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 33/1991) in zavzelo stališče, da je v primerih širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj tretjim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je treba bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih.(5) Če bi prizadeta oseba mogla sodelovati v prej izvedenem postopku, katerega rezultat je v kasnejši pravdi prejudicialnega pomena, je pravdno sodišče nanj vezano, sicer pa mora o tem vprašanju samo odločiti v kontradiktornem postopku. V konkretnem revizijskem postopku se je uporabljal ZUP, ki je tretjim osebam na načelni ravni zagotavljal možnost sodelovanja oziroma vpliva na izid postopka (zahteva osebe, da se pripusti v postopek kot stranka, 139. člen ZUP).(6) Vendar zgolj abstraktna možnost udeležbe oziroma opravljanja procesnih dejanj ne zadošča. Nujni predpogoj za vključitev tretjih v postopek namreč je, da so ti o njem obveščeni.(7) Čim je tako, je mogoče govoriti ne le o načelni, temveč tudi konkretni možnosti uresničitve njihove pravice do izjave v postopku. Če prizadeta oseba za (možnost vključitve v) predhodni postopek, ki posega v njen pravni položaj, ni vedela, ji bo „dan na sodišču“ treba zagotoviti v pravdi. In nasprotno: stranka se v pravdi ne more sklicevati, da v prejšnjem postopku, o katerem je bila obveščena, ni imela možnosti sodelovati in je zato odločitev iz tega postopka ne more zavezovati.(8)

11. V konkretni zadevi bi torej lahko bilo odločilnega pomena, ali je bil tožnik o revizijskem postopku ustrezno obveščen. Glede na trditve strank je bilo to vprašanje med njima sporno, sodišči nižjih stopenj pa nanj nista odgovorili. Temu je očitno botrovalo zmotno prepričanje, da je sporna odločba posledica zakonskih določb, ki bi jih tožnik kot take moral poznati (ignorantia iuris nocet). To načelo se razteza le na vsebino zakonskega besedila, ki v danem primeru ne ureja uvedbe oziroma teka (konkretnega) revizijskega postopka pri pravni prednici tožene stranke, temveč upravnemu organu zgolj nalaga (splošno) obveznost izvedbe revizij v pravnih osebah, ki prirejajo posebne igre na srečo. Glede na že predstavljena izvajanja revizijskega sodišča v zvezi z načelom kontradiktornosti (glej zgoraj, tč. 10) je problematično tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovo sodelovanje v revizijskem postopku za obravnavano zadevo ni pomembno. Takšna razlaga bi namreč lahko v primerih širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti nasprotovala ustavno, konvencijsko in zakonsko zagotovljeni pravici do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), na kršitev katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Vendar je podrobnejša analiza konkretnega primera pokazala, da sporna razlaga ni imela usodnih posledic za revidentova procesna jamstva.

12. Načeloma velja, da osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati, rezultat tega postopka (razen v izjemnih primerih) ne sme iti v škodo.(9) Vendar tudi, če bi tožniku uspelo izkazati, da o postopku revizije ni bil obveščen, bi moral v tem pravdnem postopku podati ugovore, ki bi jih sicer uveljavljal v postopku revizije. Tožnik pa je višino svoje terjatve le zmotno utemeljeval z njeno knjigovodsko vrednostjo in se (prav tako zmotno) skliceval na neupoštevnost odločbe APPNI, ni pa podal nobenih ugovorov, ki bi zmogli ovreči ugotovitve revizijskega organa glede oškodovanja družbenega premoženja. Navedbe, ki jih je v tej smeri predstavil šele v reviziji, so presplošne in prepozne (286. člen, prvi odstavek 337. člena in 372. člen ZPP), zato ne morejo služiti izpolnjevanju njegovega trditvenega bremena. Četudi bi se izkazalo, da tožnik res ni vedel za upravni postopek revizije, bi do uveljavljane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prišlo le, če bi tožnik navedel ugovore, ki bi izkazovali, da je bila odločitev revizijskega organa nepravilna, sodišče pa teh ugovorov ne bi obravnavalo. Dolžnosti sodišča v zvezi s pravico stranke do izjave so namreč zrcalna slika njene aktivnosti. Pravico obravnavanja si stranki zagotovita s ponudbo procesnega gradiva – ker neobstoječih trditev ali dokaznih predlogov ni mogoče obravnavati, sodišče takšne (neobstoječe) možnosti stranki tudi ne more odvzeti. Ne glede na zmotno mnenje o nebistvenosti tožnikove možnosti sodelovanja v predhodnem postopku torej sodišče ni zagrešilo nobene kršitve določb ZPP, ki je sestavni del procesnega dejanskega stanu kršitve pravice do sodelovanja v postopku.(10)

13. Revident poleg tega (niti v reviziji) ne trdi izrecno, da do oškodovanja družbene lastnine ni prišlo. Nasprotno: dopušča možnost oziroma celo priznava, da je pravna prednica tožene stranke oškodovala družbeno premoženje z nezakonito delitvijo dobička. Vprašanji njenega subjektivnega odnosa in tožnikovega vpliva sta pri tem nepomembni, saj predmet obravnavane pravde ni odškodninski zahtevek. Brez teže so tudi revizijske navedbe o veljavnosti pogodbe o trajni vlogi, saj izpodbijana odločitev ne temelji na nasprotnem stališču. Njen odločilni razlog je na odločbo APPNI oprt izračun terjatve, ki bi šla tožniku na podlagi te pogodbe, ter ugotovitev, da je s tako izračunanim (celo višjim) zneskom že razpolagal, ko ga je prenesel na drugo podjetje. Tožnik bi lahko dosegel ugodnejši izračun zahtevane terjatve le, če bi izkazal, da pri ustvarjanju trajne vloge ni prišlo do oškodovanja družbenega premoženja. Kot je bilo pojasnjeno, je namig v tej smeri razbrati šele iz njegovih revizijskih navedb, ki poleg tega, da so prepozne, tudi niso zadosti konkretne.

14. Pravnega mnenja, ki ga je revident vložil 28. 4. 2009, sodišče ni upoštevalo, saj je rok za vložitev revizije takrat že potekel (iz vročilnice na list. št. 138 spisa izhaja, da je bila sodba sodišča druge stopnje tožniku vročena 10. 11. 2008). Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Zavrnitev revizije obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 17/2005 z dne 13. 9. 2005, II Ips 194/2010 z dne 30. 9. 2010 in II Ips 294/2010 z dne 30. 9. 2010. Op. št. (2): Poleg že omenjenega ZLPP, ki je stopil v veljavo leta 1992, je (bilo) to področje urejeno še z Zakonom o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo, Ur. l. RS, št. 35/1994 (v nadaljevanju ZZPLP) in Zakonom o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo, Ur. l. RS, št. 40/1997 (v nadaljevanju ZLPPOD).

Op. št. (3): Kot izhaja iz pojasnil sodišč nižjih stopenj in dela odločbe APPNI, na katerega se sklicujeta, je tudi v zvezi s trajnimi vlogami prišlo do kršitev, ki so povzročile zmanjšanje družbenega kapitala. Šlo je za nepravilno delitev dobička v letih 1989 do 1993, brezplačni prenos kapitala na HIT Invest, d. o. o., in nedopustnost zasebnega kapitala, zaradi česar je bila prednica tožene stranke dolžna med drugim povečati obveznosti do delavcev za 212,410.282 SIT, njihove trajne vloge pa zmanjšati za 3,243,788.424 SIT.

Op. št. (4): Njena vsebina je zato civilne narave v smislu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (primerjaj npr. zadeve Ringeisen proti Avstriji, König proti Nemčiji, Feldbrugge proti Nizozemski in mnoge druge).

Op. št. (5): Sodbi Vrhovnega Sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2010 z dne 30. 9. 2010 in II Ips 294/2010 z dne 30. 9. 2010. Op. št. (6): Citirano določilo se glasi: „Če pride med postopkom nekdo, ki dotlej ni bil stranka, in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena posebna pritožba.“ Gre za institut, ki je soroden sosporniški intervenciji v pravdi (202. člen ZPP), na kar med drugim kaže pojem stranke v upravnem postopku (tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka; 49. člen ZUP), ki je širši kot v pravdi in se približuje pojmu sosporniškega intervenienta.

Op. št. (7): Galič, Načelo kontradiktornosti in subjektivne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav – LIX. letnik, 1999, str. 82-83. Op. št. (8): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-280/05 z dne 9. 2. 2006 ter sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 286/2008 z dne 10. 5. 2010. Op. št. (9): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-39/95 z dne 16. 1. 1997. Op. št. (10): Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 289.