Jedro

Tožničin soprispevek k škodnemu dogodku je podan, ker je izsilila prednost ter povzročila nevarno prometno situacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, v kateri tožnica uveljavlja plačilo odškodnine zaradi škode nastale v prometni nezgodi, izdalo vmesno sodbo. Z njo je odločilo, da sta pravdni stranki vsaka do 50 % odgovorni za škodni dogodek.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga takšno spremembo sodbe, da bo ugotovljena izključna odgovornost tožene stranke. Pritožba meni, da je sodišče premalo upoštevalo izvedensko mnenje I. C. Po njegovem stališču iz tega mnenja sledi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodni dogodek. Opozarja na ugotovitev izvedenca, da bi glede na opravljene meritve zavarovanec tožene stranke lahko še pravočasno zavrl, da ne bi prišlo do trčenja. Nadalje opozarja na izpoved tožnice in na izpoved zavarovanca tožene stranke. Ta je pojasnil, da je tožnica po tem, ko se je vključila na glavno cesto, že varno vozila po svojem voznem pasu. Iz tega nadalje pritožba izpeljuje sklep, da je bila vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožnice (ko se je ta vključevala na glavno cesto) in trkom, ki se je pripetil kasneje, pretrgana. Po stališču pritožbe reakcija zavarovanca tožene stranke z zavijanjem v levo ni bila običajna reakcija v tovrstnih prometnih situacijah. Zavarovanec je imel po stališču pritožbe več možnosti za preprečitev nastanka prometne nezgode. Pri tem opozarja predvsem na možnost zaviranja. Po stališču pritožbe je napačen tudi zaključek sodišča, da tožnici ni uspelo dokazati, da jo je zavarovanec tožene stranke prehiteval. Pri tem opozarja na stališče izvedenca, da je tehnično gledano tudi povsem mogoče, da je voznik vozila Felicia neposredno pred trčenjem izvedel manever prehitevanja. V zvezi s tem pritožba sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega pritožba meni, da kolikor bi tožnica pri vključevanju na glavno cesto izsilila prednost zavarovancu tožene stranke, bi do trčenja prišlo že prej in ne šele v naslednjem križišču. Podrejeno pa pritožba še meni, da je odstotek tožničinega soprispevka previsok.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje ter njegovo odločitev. Neizpodbito dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je, da je tožnica v križišču, kjer se je vključila na glavno cesto, izsilila prednost. Pritožba to dejansko ugotovitev sicer relativizira, je pa konkretizirano ne napade. S takšnim ravnanjem je tožnica povzročila nevarno prometno situacijo. Iz te bi se dalo sicer (tehnično oziroma fizikalno) rešiti, vendar zavarovanec tožene stranke ni izbral najboljše možnosti (to bi bilo takojšnje zaviranje). Do trka je prišlo kmalu po vključitvi na glavno cesto, saj je zavarovanka v naslednjem križišču nato zavijala v levo. Pri tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da sta si obe križišči zelo blizu drug drugemu. Pritožbena teza, da je bila v tem trenutku vzročna zveza pretrgana, ni točna. Res je, da se je zavarovanec tožene stranke umaknil na levi pas, kar ni bilo smotrno. Vendar je celoten prometni položaj zakrivila tožnica. Ni šlo za dva ločena oziroma med seboj nepovezana dogodka. Neutemeljena in z ničemer podprta tudi ni pritožbena navedba, da bi do trka prišlo prej, če bi bil razlog zanj izsiljevanje prednosti. Izvedenec je sicer dopustil obe možnosti, da se je zavarovanec tožene stranke na levi vozni pas umikal pred oviro, da bi se ognil trčenju, obenem pa ni izključil, kot se sam izrazi, tehnične možnosti, da je v resnici tožnico ob tem želel prehiteti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je zavarovanec tožene stranke umikal oviri, tako ni nasprotna izvedenskemu mnenju, marveč je plod dokazne ocene. Le-to pa pritožbeno sodišče sprejema.

V obravnavani zadevi je tako podan položaj, ko je celotno, časovno sklenjeno prometno situacijo s protipravnim ravnanjem povzročila tožnica. Zavarovanec toženke pa v takšnem, s strani tožnice povzročenem položaju, na to ni ustrezno odreagiral. Odločitev o tem, da je tožnica (vsaj) 50 % soprispevala k nastali nezgodi, je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna. Pritožba ni utemeljena, podani niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP (1) pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku še uporablja v tem pritožbenem postopku.