Jedro

V 7. členu Pogodbe je določeno, da Pogodba velja do drugačne rešitve problematike odlaganja odpadkov na območju občine. V času, ko naj bi bil potrditvah tožeče stranke sklenjen ustni dogovor o zvišanju cene (ki bi vključevala višji strošek odvoza in okoljske takse), je torej Pogodba še veljala. Ustni dogovor bi torej lahko kvečjemu pomeni spremembo Pogodbe, ne pa nove pogodbe. V spornem obdobju se je torej glede obveznosti tožeče stranke izvajala Pogodba (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), tožena stranka pa ni nikoli plačala višje cene (kar ni sporno), zato s sklicevanjem na teorijo realizacije glede ustnega dogovora tožeča stranka ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.574,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi VL 84742/2011 z dne 20.6.2011 in zavrnilo tožbeni zahtevek. Predmet zahtevka je bilo plačilo višjih stroškov, ki naj bi jih imela tožeča stranka z izvajanjem storitve prevzemanja odpadkov in ki vsebujejo višje stroške odlagališča C. in stroške okoljske takse, vse v skupnem znesku 436.898,65 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 24.7.2009 sklenili Pogodbo za izvajanje storitve prevzemanja odpadkov (v nadaljevanju: Pogodba), v kateri sta dogovorili ceno za odvoz na vsa odlagališča v Sloveniji, razen L., predvideli pa sta tudi strošek okoljske takse. Zato odvažanje odpadkov na odlagališče C. ne predstavlja spremenjenih okoliščin in tožeča stranka ni upravičena do spremembe cene. Ker gre za področje javnega naročanja, morebitni ustni dogovor o plačilu, tudi če bi bil sklenjen, ne bi veljal. Sicer pa tožeča stranka ni dokazala niti, da bi ji tožena stranka obljubljala plačilo višje cene. Zahtevek je zato neutemeljen tudi, kolikor tožeča stranka uveljavlja odškodnino za nepoštena pogajanja ali plačilo po pravilih poslovodstva brez naročila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi pogodba, ki je bila sklenjena za 3 do 6 mesecev, veljala skoraj leto dni. Pogodba je namreč veljala le do sklenitve ustnega dogovora med tožečo stranko ter županom in direktorjem tožene stranke. Od takrat dalje je tožeča stranka izvrševala ustni dogovor, s katerim je bilo dogovorjeno, da bodo v ceni upoštevani višji stroški storitev in okoljska taksa. Zato tudi niso relevantni zaključki sodišča v zvezi s spremenjenimi okoliščinami. Prav zaradi kratkega obdobja veljavnosti je tožeča stranka sklenila pogodbo, v kateri je bil izključen vpliv spremenjenih okoliščin. Če bi imela namen pogodbo skleniti za daljše obdobje, takega dogovora ne bi sklenila. Vse navedeno jasno izhaja iz izvedenih dokazov. Da je bil ustni dogovor izvajan, dokazuje dejstvo, da po izteku šestmesečnega obdobja ni bila sklenjena nova interventna pogodba. Tožeča stranka kot dokaz, da je prišlo do sklenitve dogovora ni predložila zgolj pooblastila župana, temveč je predlagala tudi več prič, kar je sodišče povsem spregledalo. Zakon o javnih naročilih (ZJN-2) nikjer ne določa pristnosti pogodbe, tudi Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 33/2013 zapisalo, da je v postopkih javnega naročanja oblika določena le „ad probationem“. Pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, je veljavna, če sta jo stranki v večjem delu izpolnili. Ustni dogovor je bil v celoti realiziran, zato je veljaven. Določba 110. člena ZJN-2 je bila poleg tega črtana iz zakona. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil strošek okoljske dajatve predvidljiv. Odlagališči v G. in D. okoljskih dajatev nista odvajali v občinske proračune, temveč sta jih šteli kot dohodek odlagališč, zaradi česar okoljska dajatev ni bila dodatno obračunana. Nasprotno pa je odlagališče C. okoljske dajatve odvajalo v občinske proračune in je šlo za dodaten strošek. Sodišče se napačno sklicuje na Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS št. 70/2010), ki ni več dopuščala proste izbire in je okoljsko dajatev določila kot obvezno dajatev za vsa odlagališča, saj ta Uredba v času sklepanja ustnega dogovora ni veljala. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti okoljsko dajatev v višini 239.381,43 EUR, ki jo je tožeča strankam založila za toženo. Glede na spreminjajoče se predpise ta strošek ni mogel biti predvidljiv. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili med januarjem 2010 in marcem 2011 izvedeni številni sestanki med predstavniki pravdnih strank in občine. Priča S.M., ki je izpovedala, da ji ni znano, da bi obljubljali povečanje cene, ni vedela natančno, na katerem sestanku je bila navzoča, zlasti pa je bila prisotna samo na enem sestanku. Priča I.H. pa je, nasprotno, izpovedal, da je bila S.M. prisotna na vseh sestankih. Tudi izpovedi ostalih prič so povsem pavšalne in zato neverodostojne. V nadaljevanju pritožba povzema izpovedi ostalih prič in meni, da dokazujejo, da so potekala pogajanja in da je bil sklenjen ustni dogovor. Tožeča stranka meni, da je zaključek sodišča, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je tožena stranka obljubila plačilo, napačen. Vse navedeno predstavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pogodba med toženo stranko in P. d.o.o. pa dokazuje, da stroški, katerih plačilo terja tožeča stranka, niso bili nerazumni in neutemeljeni. Povsem napačno je stališče sodišča, da tožena stranka ne more biti odgovorna za ravnanje občine. Res gre za različni pravni osebi, vendar je tožena stranka v lasti občine in ustanovljena z namenom izvajanja dejavnosti za občino, poleg tega jo občina sofinancira, sam direktor tožene stranke je večkrat povedal, da je zavezan upoštevati navodila občine in tožečo stranko napotil na pogovore z občino. Razlogi sodbe so torej v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Zaključek sodišča, da je ravnanje tožene stranke, da se je pogajala, izzvala ravno tožeča stranka, ker je imel v razmerju močnejši položaj je napačno in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče pri presoji močnejšega položaja ne upošteva tega, da je tožena stranka ves čas obljubljala plačilo, čeprav ni imela namena plačati, tožeča stranka pa je imela ves čas stroške, ki niso bili pokriti s prvotno dogovorjeno ceno. Sodišče tudi ne upošteva, da je bila zaradi ravnanj tožene stranke tožeča nelikvidna, zaradi česar je bila prisiljena pristati na vse obljube tožene stranke. Močnejši položaj tožene stranke dokazuje tudi dejstvo, da je takoj po prenehanju pogodbe zagotovila novega izvajalca storitve. Ugotavljanje sodišča, zakaj in pod kakšnimi pogoji bi tožeča stranka lahko odstopila od pogodbe, je neutemeljeno, saj je jasno izkazano, da je bil med strankama ustni dogovor. Tožeča stranka ni nikoli v tem poslovnem odnosu ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, zaradi česar je nepravilen zaključek, da ji ni mogoče priznati pravnega varstva. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožena stranka pravna oseba javnega prava, od katere je pričakovati korektno, pošteno in zaupanja vredno ravnanje. Tožeča stranka ne zahteva povračila škode v zvezi s pogajanji za sklenitev pogodbe, temveč povračilo za škodo, povzročeno zaradi neizpolnjevanja ustnega dogovora, ki je bil sklenjen, vendar je njegovo realizacijo z nepoštenimi pogajanji povzročila tožena stranka. Pogajanja niso bila namenjena sklenitvi pogodbe, temveč izvedbi že sklenjenega dogovora. Ker je bila pogodba zgolj začasne narave, bi v vsakem primeru prenehala veljati čez 6 mesecev. Za obdobje po prenehanju pogodbe pa bi sodišče lahko uporabilo pravila o poslovodstvu brez naročila. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je šlo za koristno gestijo. Kršitev postopka predstavlja neizveden dokaz z izvedencem finančne in komunalne stroke. Ta dokaz je sodišče neobrazloženo zavrnilo že na naroku, kar je tožeča strank pravočasno grajala.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka poudarja, da poleg pisne pogodbe ni bilo sklenjenega ničesar, sploh pa ne tak ustni dogovor, kot ga zatrjuje tožeča stranka (vsebina tega dogovora ostaja ves čas neznana). Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V listinski dokumentaciji ni nobene podlage za šele v pritožbi(1) podane trditve tožeče stranke, da naj bi bila Pogodba sklenjena za 3 do 6 mesecev. V 7. členu Pogodbe je namreč določeno, da velja do drugačne rešitve problematike odlaganja odpadkov na območju občine. V času, ko naj bi bilo potrditvah tožeče stranke sklenjen ustni dogovor o zvišanju cene (ki bi vključevala višji strošek odvoza in okoljske takse), je torej Pogodba še veljala in ni bilo nobene potrebe po sklepanju nove interventne pogodbe. Ustni dogovor bi torej lahko kvečjemu pomeni spremembo Pogodbe, ne pa nove pogodbe. V spornem obdobju se je torej glede obveznosti tožeče stranke izvajala Pogodba (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), tožena stranka pa ni nikoli plačala višje cene (kar ni sporno), zato s sklicevanjem na teorijo realizacije glede ustnega dogovora tožeča stranka ne more uspeti.

V zvezi z veljavnostjo ustnega dogovora se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da mora biti vsak dogovor v zvezi z javnimi naročili v pisni obliki, sicer ni veljaven. Res je tako stališče v nasprotju s sodno prakso (na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka), vendar ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov, saj je relevantno dejansko stanje ugotavljalo v zvezi z odškodnino za nepoštena pogajanja. Poleg pooblastila župana se je opredelilo tudi do izpovedi zakonitih zastopnikov pravdnih strank in predlaganih prič in na podlagi vseh predlaganih in izvedenih dokazov ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala niti, da bi ji tožena stranka sploh obljubljala plačilo višjih stroškov (kar naj bi bila vsebina dogovora). Če ji ni niti obljubljala, je še toliko manj sklenila zatrjevani dogovor. Zgolj dejstvo, da so se stranki in občina na pobudo tožeče stranke sestajali, še ne pomeni sklenitve dogovora. Poleg tega zaključek, da ustnega dogovora ni bilo, dodatno potrjuje gornja ugotovitev, da se zatrjevani ustni dogovor ni nikoli izvajal. Nenazadnje pa je tožeča stranka sama trdila, da je toženi pošiljala v podpis anekse, ki so vključevali višjo ceno, pa jih ta ni hotela podpisati. Ker je obstoj ustnega dogovora dokazno breme tožeče stranke, povedano pomeni, da tožeča stranka ustnega dogovora ni izkazala in je odločitev sodišča prve stopnje (ne glede na to, da se je sklicevalo predvsem na neveljavnost pisnega dogovora) pravilna.

Do zaključka, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji tožena stranka kdajkoli obljubljala plačilo višjih stroškov (in s tem posledično tudi, da bi bil sklenjen ustni dogovor), je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi temeljite dokazne ocene, ki jo je tudi prepričljivo obrazložilo, na te razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja v celoti sklicuje. Pritožba s sklicevanjem na izseke izpovedi posameznih prič ne more zbuditi dvoma v pravilnost zaključkov glede ugotovljenega dejanskega stanja. Ker gre za vprašanje dokazne ocene, tudi v nobenem primeru ni mogoče govoriti o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje se je glede na trditve pravdnih strank in glede na to, da ni vezano na pravno podlago, ki jo predlagajo stranke, ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bila tožeča stranka upravičena do višje cene zaradi spremenjenih okoliščin. Ugotovilo je, da je bila Pogodba sklenjena in cena določena za vsa odlagališča v RS (razen za odlagališče v L.), torej tudi za C., vprašanje plačila okoljske takse pa je bilo predvidljivo in bi ga tožeča stranka morala upoštevati že ob sklepanju pogodbe. Med ostalim je ugotovilo, da je bila okoljska taksa vsebovana že v računih za storitve, opravljene pred spremembo odlagališča. Ne drži, da bi se sodišče opiralo na Uredbo, ki je začela veljati kasneje. Nasprotno, na to Uredbo se je med postopkom sklicevala tožeča stranka in sodišče prve stopnje ji je pojasnilo, da je ni mogoče uporabiti. Ni razumljivo v čem je z vidika stroškov tožeče stranke razlika, če okoljsko takso obračuna odlagališče in je del dohodka odlagališča ali če je taksa dohodek občine, na območju katere je odlagališče. Ker je šlo za okoliščine, ki jih je bilo mogoče predvideti(2), tožeča stranka pa je nedvomno strokovnjak(3) s področja odvoza in odlaganja odpadkov, zahtevek iz naslova spremenjenih okoliščin ni utemeljen (sicer pa se pritožnik na spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin niti ne sklicuje).

Nobenega dvoma ne more biti, da tožena stranka odškodninsko ne odgovarja za ravnanja občine in to ne glede na to, da je v 100 % lasti občine. Gre za dve različni pravni osebi, ki v odsotnosti drugačnega izrecnega dogovora odškodninsko ne odgovarjata za ravnanja drugega. Tovrsten zahtevek bi tožeča stranka morala uperiti kvečjemu zoper občino.

V zvezi z odškodnino zaradi nepoštenih pogajanj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je „pogajanja“ dejansko izsilila tožeča stranka. V situaciji, ko sta lokalna skupnost in preko koncesijske pogodbe tožena stranka odgovorni za izvajanje dejavnosti odlaganja odpadkov, ko tožena stranka ni imela več svojega odlagališča, ko sprememba izvajalca zahteva določen čas, odpadki pa nastajajo vsakodnevno, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila v tistem trenutku močnejša stranka tožeča stranka in je bila zato tožena stranka v bistvu prisiljena v pogovore s tožečo stranko. Ker je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji tožena stranka obljubljala višje plačilo, je pravilen zaključek, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nepoštena pogajanja. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi jasno navaja, da ne zahteva odškodnine za nepoštena pogajanja, temveč za neizvrševanje ustnega dogovora (ki pa ga, kot zgoraj pojasnjeno, ni izkazala).

Pritožba je neutemeljena tudi v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje o poslovodstvu brez naročila. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka svoje storitve izvajala na podlagi Pogodbe(4), zato o poslovodstvu brez naročila ni mogoče govoriti.

Glede na vse zgoraj povedano, ko zahtevek tožeče stranke ni utemeljen že po temelju, je sodišče prve stopnje pravilno kot nepotrebnega zavrnilo dokaz z izvedencem finančne in komunalne stroke.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.574,60 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

op. št. 1: Tožeča stranka se je v prvi pripravljalni vlogi sama sklicevala na določbo 7. člena Pogodbe in ni trdila, da bi bila pogodba sklenjena za 3 do 6 mesecev in v zvezi s tem ni predlagala nobenih dokazov, zato se sodišču prve stopnje do teh trditev niti ni moglo opredeljevati.

op. št. 2: Zlasti ob sklepanju Pogodbe, ko je bila tožeča stranka nedvomno močnejša stranka, saj je bila tožena stranka prisiljena takoj najti drugo rešitev za odvoz odpadkov.

op. št. 3: Kar pomeni, da bi ji moralo bitio znano tudi dejstvo, na katerega se v pritožbi sklicuje, to je, da se okoljski predpisi pogosto spreminjajo.

op. št. 4: Ki ni prenehala po 6 mesecih.