Jedro

Šele v pritožbi tožena stranka navaja, da dokumentacijo poseduje tudi tožeča stranka. V kolikor bi te trditve postavila v prvostopenjskem postopku in tudi specificirala to dokumentacijo, bi sodišče skladno s 1. odst. 227. čl. ZPP lahko tožečo stranko pozvalo, naj listine predloži sodišču. Ker takega dokaznega predloga tožena stranka ni podala, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 96/08772 z dne 18.6.1996 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 92.550,00 SIT v osmih dneh.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" ter predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Priglasila je pritožene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbenih trditev, da je tožena stranka imela vseskozi težave s kupljenim kompresorjem, na kar je opozarjala tožečo stranko, so v prvostopenjskem postopku ostale nedokazane. Tožena stranka namreč ni ponudila nobenih relevantnih dokazov za navedene trditve. Pritrditi je sicer pritožnici, da je odločilno, kdaj je napako kompresorja grajala in kdaj je bil stroj pripeljan v popravilo in ne, kdaj je bil izdan nalog za servisiranje. Vendar pa ustreznih konkretnih navedb v tej smeri (kdaj je grajala napake in kdaj je bil kompresor pripeljan v popravilo), tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni podala, niti ni predložila nobenih dokazov. Njenemu dokaznemu predlogu o poizvedbah na policijski postaji v potrditev njenih navedb, da ji je bila vsa dokumentacija skupaj z avtomobilom ukradena, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo, saj navedeno dejstvo, tudi če bi se izkazalo za resnično, v ničemer ne bi moglo vplivati na izvedbo dokaznega postopka o resničnosti trditev tožene stranke o reklamaciji kompresorja. Šele v pritožbi tožena stranka navaja, da dokumentacijo poseduje tudi tožeča stranka. V kolikor bi te trditve postavila v prvostopenjskem postopku in tudi specificirala to dokumentacijo, bi sodišče skladno s 1. odst. 227. čl. ZPP lahko tožečo stranko pozvalo, naj listine predloži sodišču. Ker takega dokaznega predloga tožena stranka ni podala, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je kompresor še vedno pri tožeči stranki. V zvezi z navedeno trditvijo je sodišče prve stopnje opozorilo na kontradiktornost navedb same tožene stranke, saj je v ugovoru zoper izvršilni sklep (na list. št. 5), tožena stranka sama zatrjevala, da je kompresor prevzela 21.6.1996. Da gre v spornem razmerju za isti kompresor, pa je potrdila tožena stranka sama na naroku za glavno obravnavo dne 20.10.1999 (list. št. 16). Sodišče zato utemeljeno ni sledilo njenim navedbam, da kompresorja še ni prevzela.

Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, glede na razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter materialnopravno pravilno določilo, ni pa zagrešilo ob reševanju pritožbe skladno z 2. odst. 350. čl. ZPP uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.