Jedro

V zvezi z ugovorom, da toženka ne bi smela postavljati pogoja glede dostopnosti ordinacijskih prostorov za ljudi z različnimi oblikami oviranosti, sodišče odgovarja, da se tak pogoj sme postaviti iz razloga, ker je treba javno dostopnost javne službe zagotoviti vsem uporabnikom storitev; ne nazadnje se s takšnim pogojem uresničuje tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom.

Sodišče se sicer strinja, da bi moral prvostopenjski organ v obravnavani zadevi razpisati ustno obravnavo, vendar to v konkretnem primeru ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tudi če bi ustna obravnava bila, tožnica ne bi mogla biti izbrana, ker ni izpolnjevala pogoja iz razpisne dokumentacije glede zagotovljenega dostopa tudi za gibalno ovirane osebe.

Glede tožbenega stališča, da bi moral prvostopenjski organ preizkusiti verodostojnost vlog in listinskih dokazov, sodišče meni, da zadostuje, da kandidati podajo ustrezne izjave, in ni mogoče avtomatično izhajati iz predpostavke, da take izjave niso resnične. Če pa katerikoli izmed kandidatov meni, da sokandidat pogojev ne izpolnjuje, mora za to podati obrazloženo trditveno podlago in ustrezne dokazne predloge.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo podelil koncesijo za opravljanje zdravstvene dejavnosti kot javne službe v obsegu 0,50 programa na področju zobozdravstva odraslih v Mestni občini A. družbi B. d.o.o., (v nadaljevanju: stranka z interesom). Z isto odločbo je zavrnil prijave vseh ostalih prijaviteljev, med drugim tudi tožeče stranke. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je bila vloga stranke z interesom popolna, prav tako je bila popolna tudi vloga C.C. Razpisna komisija je vlogo stranke z interesom ocenila s 30 točkami, vlogo C.C. pa z 14 točkami. Stranka z interesom je bila izbrana, ker je bila njena vloga najbolje ocenjena. Prvostopenjski organ za neizbrane kandidate tudi pojasnjuje, zakaj niso bili izbrani. Glede zavrnjene vloge tožeče stranke pojasnjuje, da je njena vloga nepopolna, ker je neustrezno izpolnjen obrazec 3 P, saj je iz pripisa na tem obrazcu razvidno, da tožeča stranka nima zagotovljene dostopnosti do ordinacijskih prostorov za ljudi z različnimi oblikami oviranosti. Ordinacija je namreč v mansardi objekta, kjer ni dvigala.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka v tožbi uvodoma pojasnjuje, da izpodbija le 1. in 4. točko izreka odločbe – gre za tisti del odločbe, s katerim je bila koncesija podeljena stranki z interesom, in tisti del, s katerim je bila vloga tožeče stranke zavrnjena. V tožbi nadalje navaja, da Zakon o zdravstveni dejavnosti nikjer ne določa, da bi se status koncesionarja podeljeval v obliki razpisa. Postopek podelitve koncesije ne more biti namenjen izbiri enega samega ponudnika, ki ima nato 15 let zagotovljen dostop do javnih sredstev. Sistem, po katerem občina kot koncedent podeli koncesijo samo enemu kandidatu, ni sistem podelitve koncesije, ampak javno naročilo. Če pa bi sodišče kljub temu menilo, da je za podelitev koncesije relevanten splošni upravni postopek, tožena stranka meni, da bi moral upravni organ razpisati ustno obravnavo, ker je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi. Pri kandidatki C.C. ni jasno, ali njeni prostori ustrezajo standardom ambulante. Opravljen bi moral biti tudi ogled, da bi se preverilo, ali je resničen podatek stranke z interesom o oddaljenosti od avtobusnega postajališča. Tožnik podrobneje pojasnjuje, kaj bi se vse na ustni obravnavi dalo preveriti. Razen tega stranka z interesom ni predložila pogodbe, s katero direktorica daje prostor na razpolago družbi B. d.o.o., saj le-ta kot pravna oseba ni istoveten z njeno direktorico. Pri zahtevi pogoja, da je treba imeti zagotovljeno dostopnost do ordinacijskih prostorov za ljudi z različnimi oviranostmi, pa tožeča stranka poudarja, da gre pri tem za dodatni pogoj, ki ga je postavil koncedent sam. Zakon o zdravstveni dejavnosti tega pogoja ne določa. Objekt, v katerem je tožnikova ambulanta, je bil zgrajen pred veljavnostjo Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Prejšnji zakon ni zahteval, da bi bil dostop do tožnikove ambulante v mansardi opremljen z dvigalom. Po mnenju tožnika je koncesija razpisana tudi za predolgo obdobje, saj to ni ekonomsko upravičeno. Tožeča stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju to ni ekonomsko upravičeno. Nadalje tožnik tudi pojasnjuje, zakaj po njegovem mnenju lokacija koncesijske dejavnosti v izreku odločbe ni dovolj jasno opredeljena in zakaj je po njegovem mnenju nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede drugo uvrščene kandidatke. Tožeča stranka tudi opozarja na to, da ni dopustno, da so različni pogoji predpisani za pravne in fizične osebe in se pri tem sklicuje na opozorilo Sodišča evropskih skupnosti v zadevi Hartlauer. Tožeča stranka tudi meni, da so ji bile kršene ustavne pravice kot posledica pomanjkljive zakonodaje, pri čemer opozarja na svobodno gospodarsko pobudo in svobodo dela. S tem v zvezi opozarja na odločitev nemškega zveznega ustavnega sodišča iz leta 1958, ko je bavarski upravni organ zavrnil dovoljenje za odprtje lekarne v mestu s 6.000 prebivalci, češ da ni izkazan javni interes. Tožeča stranka predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje, naj se koncesijska pogodba med stranko z interesom in toženo stranko razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na to, da je vloga tožeče stranke nepopolna, saj je neustrezno izpolnjen obrazec 3P, ker iz njega izhaja, da tožeča stranka nima zagotovljene dostopnosti do ordinacijskih prostorov za ljudi z različnimi oblikami oviranosti. Vsak, ki je oddal vlogo za podelitev koncesije, mora izpolnjevati pogoje, navedene v javnem razpisu in dodatna pravila pri oddaji vloge. Vse stranke v postopku so bile seznanjene z vsemi podatki za pripravo vloge ter so imele vse enak dostop do podatkov za pripravo vloge ter prav tako do podatkov o pogojih in merilih za izbiro kandidata. Upravno sodišče RS je že v sodbi opr. št. U 608/2003 zavzelo stališče, da čeprav kriteriji za izbiro v zakonu niso posebej določeni, to še ne pomeni, da pri izbiri ni potrebno upoštevati nobenih kriterijev. Tožena stranka še pojasnjuje, zakaj v obravnavnem primeru ni potrebno upoštevati določb o dopolnjevanju vlog. Č.Č. je edina pravna zastopnica stranke z interesom in posledično je prav ona tista, ki je pristojna za to, da odloča, kdo lahko dela v njenih prostorih in kdo ne. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka in tožena stranka sta podali še več pripravljalnih vlog, s katerimi dodatno pojasnjujeta svoja stališča. Sodišče je v postopek pritegnilo tudi stranko z interesom, ki je pojasnila, da je sicer res kandidirala in pridobila koncesijo, vendar pa si je tik pred začetkom izvajanja koncesije izvajalec koncesijske dejavnosti premislil opravljati to delo in se je upokojil. Koncesionar od koncedenta ni dobil nove odločbe oziroma aneksa, ki naj bi nadomestil izključnega nosilca koncesijske dejavnosti. Ta prošnja ni bila ugodno rešena, zato stranka z interesom ni mogla koristiti te koncesije in je bil zato v tej zadevi objavljen nov razpis za predmetno koncesijo.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2013 opozarja na to, da izpodbijana odločba ni pravnomočna, kar pomeni, da še vedno ni odločeno, kdo je pridobil pravico opravljanja dejavnosti. Še pred pravnomočnostjo pa je tožena stranka že z novim razpisom začela isto koncesijsko pravico podeljevati na novo, kar se tožeči stranki ne zdi pravilno.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2013 ponovno zavrača vse tožbene očitke in vztraja pri tem, da je odločitev v obeh odločbah pravilna.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil javni razpis objavljen na podlagi 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa, da koncesijo v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli občinski oziroma mestni upravni organ z odločbo. Pri javnem razpisu v predmetni zadevi je poleg Zakona o zdravstveni dejavnosti potrebno upoštevati tudi določila Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ta pa predvideva javni razpis. V 42. členu ZJZP je namreč določeno, da se izvajalec javno zasebnega partnerstva ne glede na obliko akta o izbiri, izbere, razen če zakon določa drugače, na podlagi javnega razpisa, ki se obvezno objavi tudi na spletnih straneh. Z upoštevanjem obeh določil je zato prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je o podelitvi koncesije odločil na podlagi javnega razpisa z upravno odločbo.

Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da bi moral prvostopenjski organ v obravnavani zadevi razpisati ustno obravnavo, ker prvi odstavek 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku določa, da je ustno obravnavo potrebno razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, pa tudi tretji odstavek 58. člena ZJZP določa, da se stranke neposredno pred izdajo odločbe na ustni obravnavi seznanijo s potekom postopka in njihovim uspehom v postopku, vendar pa v konkretnem primeru to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj tudi če bi ustna obravnava bila, tožeča stranka ne bi mogla biti izbrana, ker ni izpolnjevala pogoja iz razpisne dokumentacije, da je potrebno imeti zagotovljen dostop tudi za gibalno ovirane osebe. Glede zatrjevanja tožeče stranke, da bi moral prvostopenjski organ preizkusiti verodostojnost vlog in listinskih dokazov, pa sodišče meni, da zadostuje, da kandidati podajo ustrezne izjave in ni mogoče avtomatično izhajati iz predpostavke, da take izjave niso resnične. V kolikor pa katerikoli izmed kandidatov meni, da sokandidat pogojev ne izpolnjuje, pa mora za to podati obrazloženo trditveno podlago in ustrezne dokazne predloge. Glede izraženega dvoma v tožbi, ali je stranka z interesom predložila pogodbo, s katerim direktorica daje prostor na razpolago družbi B. d.o.o. in če je le ta kot pravna oseba istovetna z njegovo direktorico, pa sodišče meni, da je ta tožbena navedba nerelevantna glede na to, da stranka z interesom koncesijske storitve ni začela izvajati in se je šlo v nov razpis. Iz navedenega razloga so relevantne le tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na razloge za zavrnitev tožnikove vloge.

V zvezi s tožbeno navedbo, da tožena stranka ne bi smela postavljati pogoja glede dostopnosti do ordinacijskih prostorov za ljudi z različnimi oblikami oviranosti, češ da to ne piše v Zakonu o zdravstveni dejavnosti, pa sodišče meni, da tožena stranka tak pogoj sme postaviti iz razloga, ker je potrebno javno dostopnost javne službe zagotoviti vsem uporabnikom storitev, ne nazadnje se z določanjem takega pogoja uresničuje tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom. Pri tem ni relevantno to, da je šele ZGO-1 zahteval tak pogoj, saj ne gre za očitek tožeči stranki, da prostori niso skladni z gradbenimi predpisi, ima pa tožena stranka, kot je bilo že zgoraj navedeno, pravico podeljevati koncesije tako, da so javne službe enako dostopne vsem uporabnikom storitev.

Tožnik se tudi ne strinja s tem, da je koncesija razpisana za dobo 15 let. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je bilo že v javnem razpisu objavljeno, da se začetek in čas trajanja koncesije sklepa s koncesijsko pogodbo za čas 15 let. Vsi zainteresirani prijavitelji so bili s tem pogojem seznanjeni in če so se prijavili, to pomeni, da so ta pogoj sprejeli in so se s takim pogojem strinjali, sicer se na razpis ne bi prijavili. Sicer pa se v konkretnem primeru 15–letno obdobje podeljene koncesije nanaša na točko I izreka odločbe, saj je bila stranki z interesom koncesija podeljena za 15 let, le-ta pa koncesijske storitve ni začela izvajati in se je šlo v nov razpis, zaradi česar ta tožbeni očitek ni več relevanten za obravnavano zadevo.

Tožeča stranka tudi navaja, da lokacija koncesijske dejavnosti v izreku odločbe ni dovolj jasno opredeljena in da njen nosilec sploh ni opredeljen. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je v izreku prvostopenjske odločbe navedeno, da bo koncesionar koncesijsko dejavnost opravljal izključno na naslovu ... in je s tem lokacija dovolj natančno določena. Izrecno navajanje nadstropja v izreku določbe po mnenju sodišča ni potrebno, bistveno je, da je razpisni pogoj glede dostopnosti vsem uporabnikom storitev izpolnjen. Ne glede na navedeno pa vprašanje izpolnjevanja pogojev stranke z interesom ni več relevantno, ker koncesije ni začela opravljati in se je začel nov postopek podelitve koncesije.

Tožnik v tožbi tudi oporeka oziroma izpostavlja vprašljivost izpolnjevanja pogojev drugo uvrščene kandidatke. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je tožnik v tožbi sam izjavil, da izpodbija le točko I in IV izreka odločbe prvostopenjskega organa, medtem ko se na drugo uvrščeno kandidatko nanaša točka II izreka odločbe. Tožnik je v uvodu tožbe navedel, da odločbo v celoti izpodbija zgolj v primeru, če bi sodišče menilo, da je možno izpodbijati samo celotno odločbo. Sodišče meni, da ni potrebno izpodbijati celotne odločbe, zato je njeno pravilnost preverilo le v omejenem obsegu. Iz navedenega razloga se sodišče ne opredeljuje do ostalih točk izreka odločbe.

Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi bile tožeči stranki kršene ustavne pravice, ker so bili določeni različni pogoji za fizične in pravne osebe. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za omejevanje opravljanja dejavnosti in da je to v nasprotju s svobodo dela. S tem v zvezi sodišče ponovno pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za izvajanje javne službe na področju negospodarstva, javne službe pa morajo biti organizirane na tak način, da so storitve dostopne vsem enako. Pogoj dostopnosti ambulante gibalno oviranim osebam je veljal tako za fizične kot za pravne osebe. V konkretnem primeru zavrnitev tožnikove vloge ne izhaja iz tega, ker so bili različni pogoji razpisani za fizične in pravne osebe.

Navedbe strank v pripravljalnih vlogah o tem, koliko aneksov je bilo sklenjenih k raznim koncesijskim pogodbam z vsemi aktivnimi koncesionarji, pa niso predmet tega postopka, saj se nanaša na druge koncesionarje, razen tega pa je predmet odločanja v upravnem sporu upravna odločba, ki se nanaša na podelitev koncesije, ne pa koncesijska pogodba, kjer gre za pogodbeno razmerje, ki ni v pristojnosti upravnega sodišča. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.