Jedro

Trditve o nastanku škode zaradi delovanja močnih sil in vibracij pri izvajanja gradbenih del, nakazujejo na objektivno odškodninsko odgovornost po drugem odstavku 131. člena OZ. Izvajanje gradbenih del na nepremičnini namreč praviloma predstavlja delovanje s povečanim tveganjem za nastanek škode.

Glede na določila ZGO-1 in v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva, je zaključek o zgrešeni pasivni legitimaciji materialnopravno zmoten. Prvotožena stranka je pasivno legitimirana kot naročnik na podlagi določb 187. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o glavni stvari in o stroških postopka, to je točke II., III. in IV. izreka izpodbijane odločbe, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v točki I. izreka potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo: I.) da se ne dopusti subjektivna sprememba tožbe z razširitvijo na A., d. o. o.; II.) da se zavrne tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 270.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2011 do prenehanja obveznosti; III.) da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.382,85 EUR; IV.) da je tožeča stranka dlžna drugotoženi stranki povrniti 666,50 EUR pravdnih stroškov.

2. V pritožbi je pooblaščenec tožeče stranke uvodoma pojasnil, da je prvi tožnik I. Š. po zaključku glavne obravnave, vendar pred prejemom sodbe, umrl, zato pritožbo podajata njegovi hčerki - drugotožnica in B., ki sta edini dedinji.

3. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Dediči vstopijo v vsa zapustnikova pravna razmerja, vključno s procesnimi, v trenutku smrti zapustnika. Dedič tako postane v trenutku smrti zapustnika tudi stranka v postopku pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega, pač pa le deklaratorni značaj. Ker je tožnik imel pooblaščenca, postopka ni treba prekiniti (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Drugostopenjsko sodišče je zato v glavi odločbe kot stranko navedlo njegovi dedinji oziroma na novo le B., saj je A. že stranka tega postopka.(1)

4. Tožnici se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko je sodišče nekritično sprejelo izpoved zakonitega zastopnika prvotožene stranke in sledilo vsem ostalim zatrjevanjem prvotožene stranke, čeprav so v spisu listine, iz katerih izhaja, da je bila investitor sporne gradnje prvotožena stranka. Iz priloženih listin izhaja, da so prvotoženko vse od izdaje gradbenega dovoljenja za investitorja in naročnika šteli vsi akterji projekta, pa tudi inšpekcijski organi, upravna enota ter dve ministrstvi. Delavka prvotožene stranke je imela pooblastilo direktorja prvo tožene stranke, da zastopa podjetje pri vodenju postopkov pridobivanja gradbenega dovoljenja in sodeluje pri vseh postopkih v zvezi z gradnjo vse do pridobitve uporabnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je dalo dokaznim listinam napačen pomen, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. To je storilo tudi zato, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič, vključno z izvedenko D. D., ki bi lahko izpovedala glede morebitnih sprememb na zemljini in posebej glede drsenja, tresenja, posedanja ali kakršnegakoli premikanja zemeljskih plasti, kar je bil razlog, da je sodišče upoštevalo ugovor drugotožene stranke, da skladno z določili splošnih pogojev ne odgovarja. Drsenje in posedanje tal, če je do tega prišlo, je bilo zgolj posledica tresljajev, ki jih je povzročilo svedranje v zemljini. Sodišče je napačno štelo, da je obrazlaganje glede morebitnega drsenja zemljine in posedanja v vlogi z dne 21. 4. 2016, prepozno. Že v vlogi z dne 4. 2. 2016 so bila pojasnila, da v konkretnem primeru izključitveni razlogi ne pridejo v poštev. Posebej so opozorili, da ni podan razlog iz točke d) drugega odstavka 3. člena splošnih pogojev drugotožene stranke. Nobena od okoliščin posedanja, drsenja ali drugega premikanja zemeljskih plasti v konkretnem primeru namreč ni bila podana in zaznana. Škoda je nastala zaradi velikih tresljajev vrtalnih strojev izvajalca del, kar je opisano na 2. in 3. strani vloge z dne 4. 2. 2016. Toženki se ne moreta sklicevati, da ni bilo protipravnosti pri nastanku škode. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) namreč v nobenem primeru ne dovoljuje posegov v tuje zemljišče, če lahko zaradi njih pride do poškodovanja. Z odgovori na trditve toženih strank tožnika nista bila prekludirana in je sodišče kršilo določila 214. in 286. člena ZPP, kar je vplivalo na odločitev. Storilo pa je tudi bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba zaradi pomanjkanja razlogov ne da preizkusiti. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo 14 dokumentov, ki dokazujejo, da je bila investitor prvotožena stranka, v razlogih v zvezi s tem so nasprotja o odločilnih dejstvih, ki izhajajo iz listinskih dokazov. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določb 56. in 73. člena ZGO-1. Prvotožena stranka ni ne v spis ne tožnikom nikoli predložila spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma nobene listine, ki bi izkazovala, da je imela družba SPD 100, d. o. o. pravico graditi na parceli tožnikov. Tudi ostali deležniki gradnje so še naprej v svojih listinah omenjali kot investitorja in naročnika za gradnjo objekta EKO ... prvotoženo stranko. Izključitveni razlog kritja škode drugotoženke pa tudi ni skladen z določili Obligacijskega zakonika (OZ) in tudi ne z zavarovalno pogodbo. Stališče drugotoženke je v nasprotju s principom zavarovalnega prava. Določbe v splošnih pogojih zavarovalnih pogodb je treba zaradi načela kogentnosti pri zavarovanju razlagati restriktivno. Sprememba tožbe je urejena v 185. členu ZPP, po katerem lahko sodišče dovoli spremembo tožbe kljub nasprotovanju tožene stranke, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče bi zato moralo spremembo tožbe dovoliti. Pritožnici predlagata višjemu sodišču naj izpodbijano prvostopenjsko odločbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo ter toženkama naloži plačilo stroškov postopka.

5. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

6. Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

7. Razširitev tožbe na novo toženo stranko ni urejena v 185. členu ZPP, pač pa v drugem odstavku 191. člena ZPP, skladno s katerim se lahko tožba razširi na novega toženca le, če ta v to privoli. Ker S., d. o. o. - v stečaju ni privolila, da bi vstopila v pravdo, ni podlage za razširitev tožbe nanjo. Pritožbo zoper I. izreka izpodbijane odločbe je zato višje sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožba utemeljena.

8. Tožeča stranka se je pri utemeljevanju pasivne legitimacije prvotožene stranke med drugim sklicevala na pravnomočno gradbeno dovoljenje z dne 31. 5. 2010 (priloga A3), v katerem je kot investitor navedena prvotožena stranka. Gradnja objektov je urejena v ZGO-1. Za gradnjo je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in sicer ga mora pridobiti investitor (prvi odstavek 54. člena ZGO-1). Investitor pa je pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta (ali ki gradnjo izvaja - točka 4.1. 2. člena ZGO-1). Ker je pravdno sodišče vezano na pravnomočne upravne odločbe,(2) je treba šteti, da je naročnik gradnje oseba, ki je kot investitor navedena v gradbenem dovoljenju. Utemeljeno pritožba opozarja tudi na ravnanja prvotožene stranke, na podlagi katerih sta bila tožnika utemeljeno prepričana, da je naročnik gradnje prvotožena stranka. Pri prvotoženi stranki zaposleni so pridobivali soglasja in se v zvezi z gradnjo dogovarjali s tožnikoma, nastopali so tudi v postopkih pred upravnimi organi, bili prisotni na gradbišču, v zvezi z gradnjo so pošiljali dopise z glavo prvotožene stranke, ... Tudi zakon predpisuje, da če investitor, ki mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje, pred začetkom gradnje ali med gradnjo prenese pravico graditi na drugo osebo, se na zahtevo te osebe gradbeno dovoljenje spremeni (četrti odstavek 73. člena ZGO-1). Glede na določila ZGO-1 in v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva, je zaključek o zgrešeni pasivni legitimaciji materialnopravno zmoten. Prvotožena stranka je pasivno legitimirana kot naročnik na podlagi določb 187. člena OZ.

9. Zmoten je tudi zaključek, da tožeča stranka glede na določila 286. člena ZPP ni pravočasno podala trditev, ki bi ovrgle navedbe drugotožene stranke o izključitvi kritja za škodo, ki je posledica posedanja, drsenja ali kakršnegakoli premikanja zemeljskih plasti (alineja d) 2. točke tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti; v nadaljevanju Splošni pogoji - priloga B21). Glede na to, da se je tožena stranka sklicevala na navedena določila Splošnih pogojev, jih mora sodišče vzeti v materialnopravno podlago sodbe, ugotavlja pa jih po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva.(3) Trditveno breme obsega le odločilna (konstitutivna) dejstva(4), ne pa pravne podlage. Sodišče mora pravo poznati in zato vedeti, katera dejstva so odločilna za razsojo. Ne le v vlogi z dne 4. 2. 2016, na katero se sklicuje pritožba, že v tožbi je tožeča stranka navajala dejstva, ki vsebinsko zanikajo prej navedeni ugovor tožene stranke. Prav ima pritožba, da je treba ločiti med vzrokom in posledico. Izključitveni razlog po točki 2.d. tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev je podan, če škoda nastane, ker pride do premika tal v posledici naravnih vzrokov (potres, deževje, ipd.), ne pa, če je premik zemeljskih plasti posledica delovanja odškodninsko odgovorne osebe. Tožeča stranka pa že ves čas zatrjuje, da je do škode prišlo zaradi izvedbe gradbenih del, ko je izvajalec posegel globoko v zemljišče njihovih parcel in je prišlo do posedanja terena ter zaradi močnih talnih vibracij pri uporabi metode jet grouting. Gre za pravno relevantna dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrevajala že ves čas postopka. Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni pravočasno navajala dejstev, ki bi ovrgle navedbe drugotožene stranke o izključitvi kritja, zato je prekludirana, je napačno. Podana je relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je zmotna uporaba določb 286. člena ZPP in posledično določb 214. člena ZPP o priznanju dejstev vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Napačen je tudi le navržen (neobrazložen) zaključek prvostopenjskega sodišča, da Splošni pogoji „na splošno govorijo o izključitvi kritja zaradi tresenja in ugovor, da tresenje zaradi svedrov ni izključeno iz kritja, ni utemeljen.“ Kot že rečeno je treba ločiti vzrok od posledice.

10. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zaradi zgrešene pasivne legitimacije je materialnopravno zmotna. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa je obremenjena s procesno kršitvijo. Zato je višje sodišče pritožbi tožeče stranke zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine ugodilo in na podlagi drugega odstavka 355. člena in prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo o glavni stvari ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Ne more namreč samo prvič ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, saj bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS), izvajanje verjetno obsežnega dokaznega postopka pred senatom treh sodnikov pa tudi ne bi bilo ekonomično. Posledično je razveljavilo tudi stroškovno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče vezano le na trditve strank o dejstvih, ne pa na materialnopravno podlago spora kot jo opredeljujejo stranke. Trditve o nastanku škode zaradi delovanja močnih sil in vibracij pri izvajanja gradbenih del, nakazujejo na objektivno odškodninsko odgovornost po drugem odstavku 131. člena OZ. Izvajanje gradbenih del na nepremičnini namreč praviloma predstavlja delovanje s povečanim tveganjem za nastanek škode.(5) Sodišče prve stopnje naj, ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, navedenih v tem sklepu, in trditev pravdnih strank o za razsojo relevantnih dejstvih, izvede predlagane dokaze, s katerimi pravdni stranki dokazujeta relevantne navedbe, ter ponovno presodi, ali je podana odškodninska odgovornost toženk. Če bo ugotovilo, da je, bo moralo s pomočjo izvedencev ugotoviti tudi višino vtoževane terjatve.

Op. št. (1): Več o procesnem nasledstvu v primeru smrti stranke po zaključku glavne obravnave gl. odločbo VS RS II Ips 58/2015 Op. št. (2): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-457/09; in komentar V. Rijavec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 129. Op. št. (3): Prim. odločbi VS RS III Ips 95/2010, II Ips 160/2015. Op. št. (4): Prim. sklep VS RS II Ips 273/2010. Op. št. (5):) Gl. komentar N. Plavšak k 187. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 1073.