Jedro

Vsaka stranka ima pravico do odvetnika (prvi odst. 89. čl. ZPP) in če to stori, zaradi tega dejstva ni mogoče sklepati o dobrem gmotnem položaju takšne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (v izreku pod 1. in 3.).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo preživnino, nazadnje določeno na 6.003,00 SIT, za razdobje od 8.3. do 20.7.1993 znižalo za 40 %, tako da mora tožnik tožencu plačevati od 8.3. do 30.6. po 3.304,00 SIT, od 1. do 20.7.1993 po 4.000,00 SIT in od 1.8.1993 dalje po 6.003,00 SIT, medtem ko je v presežku zahtevek za znižanje preživnine zavrnilo. Sodišče je sicer ugotovilo, da so se v času po zadnji določitvi preživnine potrebe na toženčevi strani povečale, da pa so se po drugi strani poslabšale gmotne razmere na tožnikovi strani, medtem ko so se v poletnih mesecih zvišali tožnikovi prejemki.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki trdi, da je šlo za pristransko sojenje; da je bil tožnik vedno simulant in da že poprej družina ni imela nič od njega; da je toženec v spornem obdobju delal; da je dvignil denar s hranilnih knjižic; da je sodišče zahtevalo podatke o zaslužku le od toženca; da je preživnina že tako minimalna; da ima tožnik očitno toliko denarja, da si je lahko vzel odvetnika; da toženec ne more poravnati stroškov postopka; da je tožnik zavrnil možnost zaposlitve pri O. Tržič.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po pregledu celotnega spisa ni odkrilo kakršnegakoli znamenja, ki bi, niti vsaj posredno, razkrivalo, da je šlo za pristransko sojenje. Sicer pa pritožnik le na splošno trdi, da je šlo za takšno sojenje. Zakon o pravdnem postopku, po katerem se mora ravnati sodišče v pravdah med strankami, med drugim določa, da mora vsaka stranka navesti vsa dejstva in tudi predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Toženec se po tem predpisu ni ravnal, saj je postavil le splošne trditve o tem, da je tožnik delal, da je odklonil zaposlitev, da ima dovolj denarja in podobno, ni pa za te trditve ponudil nobenega dokaza. Tako sodišče toženčevih trditev o gmotnem stanju tožnika, podprtih le s toženčevimi vrednostnimi ocenami tožnika, ni moglo sprejeti kot resničnih. Tudi za svoje pritožbene trditve, delno nove, ne ponudi nobenih dokazov, zaradi česar jih tudi pritožbeno sodišče ne more vzeti kot relevantnih (prvi odst. 352. čl. ZPP).

Sodišče torej ni storilo kakšne napake v postopku, ne takšne, kakršne omenja pritožba, ne takšne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi dejansko stanje je pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pač glede na razpoložljivo dokazno gradivo.

Odločitev prvega sodišča je tudi v materialnopravnem pogledu pravilna. Upoštevalo je namreč spremenjene razmere tako na eni kot na drugi strani, hkrati pa tudi gmotne možnosti obeh pravdnih strank in še toženčeve matere, pa tudi potrebe slednjega. Pritožba ima sicer prav, da je preživnina minimalna, toda minimalne so tudi tožnikove gmotne razmere. Kaj se je poprej dogajalo v družini pravdnih strank, pred razvezo toženčevih staršev, za odločitev o sedanji preživnini seveda ni pomembno. Če bi tožnik res delal, kot trdi pritožba, bi sodišče moralo to upoštevati, vendar se tožencu, kot rečeno, tega ni posrečilo dokazati. Sodnica seveda tudi ni mogla zahtevati poročila o tožnikovem zaslužku, saj ni bilo izkazano, da bi bil kje zaposlen oziroma delal. Upoštevano je bilo, da toženec v poletnih mesecih štipendije ni prejemal, pač pa je imel dohodek, ki je štipendijo presegal. Če tožnik ni redno in v celoti poravnaval preživnine, to spet ne more biti okoliščina, ki bi smela vplivati na odločitev o višini preživnine. Vsaka stranka ima pravico do odvetnika (prvi odst. 89. čl. ZPP) in če to stori, zaradi tega dejstva ni mogoče sklepati o dobrem gmotnem položaju takšne stranke. Kar zadeva izterjavo neplačane preživnine ni stvar pravdnega postopka, marveč izvršilnega.

Kar zadeva odločitev o pravdnih stroških, je tudi ta utemeljena na zakonu; merilo zanje je uspeh ene ali druge stranke (154. čl. ZPP), nikakor pa ne gmotno stanje stranke.

Po povedanem se pokaže, da je izpodbijana sodba tako v dejanskem kot v materialnopravnem pogledu pravilna in ker nista ne ta sama niti ne ves postopek pred njo obremenjena s procesnimi kršitvami, je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu.