Jedro

Dejstvo, da je pooblaščenka tožene stranke imela isti dan obravnavo tudi pred drugim sodiščem, samo po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave. Sodišče je dolžno stranke obvestiti le, če je predlogu za preložitev obravnave ugodeno. Ker je tožena stranka zatrjevala, da je izdobavljeno blago reklamirala, je sodišče pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da tožena stranka teh svojih trditev ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi za znesek 236.460,80 SIT z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega računa dalje, glede zneska 160.047,20 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in za zamudne obresti od plačanih računov, obračunane v znesku 4.890,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.5.1992 dalje.

Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je dokazno breme na toženi stranki in da je terjatev tožeča stranka dokazala. Tožnik bi moral dostaviti listine, saj lahko zahteva plačilo blaga šele, ko je blago izročeno in kvalitetno ter količinsko prevzeto. Toženčeva obveznost še ni nastala. Iz spisa tudi ni razvidno, zakaj je sodišče odločilo, da zamudne obresti tečejo od 30.3. 1992 oziroma 14.5.1992. Ta odločba nima opore v predloženih listinah. Sodišče je glavno obravnavo opravilo v odsotnosti tožene stranke, čeprav je pisno in pravočasno zaprosila za preložitev glavne obravnave. Sodišče je obravnavo opravilo, ne da bi toženo stranko obvestilo, da predlogu ni ugodeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. Po 1. odstavku 116. člena ZPP sodišče lahko preloži narok, če so za to opravičeni razlogi. To, da je imela pooblaščenka tožene stranke istega dne obravnavo pred drugim sodiščem, samo po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave. Na sedežu sodišča prve stopnje je dovolj odvetnikov, da bi lahko pooblaščenka tožene stranke za zastopanje na naroku pooblastila substituta. Sodišče ni dolžno stranke obveščati o tem, da predlogu za preložitev ni ugodeno. Le če je predlogu za preložitev ugodeno, mora sodišče stranko obvestiti o tem (2. odstavek 116. člena ZPP). Ker tožena stranka od sodišča ni prejela obvestila o tem, da je njenemu predlogu ugodeno, je morala vedeti, da narok ni preložen. Sodišče je zato glavno obravnavo lahko opravilo v njeni nenavzočnosti.

Sodišče tudi ni nepopolno in tudi ne zmotno ugotovilo dejanskega stanja glede vtoževane terjatve. Pravilno je uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Kaj mora katera stranka v pravdi dokazovati, je odvisno od navedb oziroma trditev pravdnih strank. Tožena stranka ni zatrjevala, da blaga, katerega plačilo je zahtevala tožeča stranka, ni naročila in ni prejela, zato tožeči stranki tega ni bilo treba dokazovati. Dokazno breme za to, da je bilo blago poškodovano, pa je na strani tožene stranke. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka svojih trditev ni dokazala. Obrestnemu obračunu pa tožena stranka ni konkretno ugovarjala.

Tudi odločitev glede teka zamudnih obresti je pravilna. Odločitev temelji na določilu 279. člena ZOR. Znesek 160.047,60 SIT predstavlja zamudne obresti, zato od tega zneska tečejo zamudne obresti od dneva vložitve tožbe. Znesek 4.890,00 SIT pa predstavlja znesek tekom postopka kapitaliziranih obresti od plačanih računov in zato od tega zneska tečejo obresti od dneva postavitve zahtevka tekom postopka.

Odločitev o tem tudi temelji na določilu 279. člena ZOR.

Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in ker je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, je pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).