Jedro

Če se zahteva dovolitev priglašenih del, mora investitor dokazati polno razpolaganje z zemljišči, brez bremen ev. služnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 2. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 19.2.1993.

Obrazložitev

V 1. točki izpodbijane odločbe je bila zavržena pritožba K.S. P., v 2. točki izreka izpodbijane odločbe pa je tožena stranka zavrnila pritožbe tožnikov zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 14.12.1992, s katero je bilo investitorju dovoljeno, da postavi vrtno in dvoriščno ograjo z vrati na zemljišču parc.št. 457/9 k.o. Ž. pod pogoji, da bo vrtna in dvoriščna ograja z vrati izvedena iz betonskih stebričkov z žično mrežo ter zasajena z živo mejo, postavljena do višine 1,25 m in v razdalji 1,00 m od zemljišč parcel št. 457/8, 457/12 in 457/25 k.o. Žlebe s tem, da se ograja označi v kopiji katastrskega načrta.

V tožbi tožniki navajajo, da ne morejo soglašati z odločitvijo tožene stranke. Ne samo, da jih organ prve stopnje pred izdajo odločbe na zaslišanje ni povabil, je tudi napačno ugotovil dejansko stanje. Tožniki imajo namreč služnostno pravico na parc.št. 457/9 k.o. Ž., saj so pot preko tega zemljišča uporabljali že njihovi predniki. Pot je namreč edina dovozna in izvozna pot iz njihovih gozdov. S postavitvijo ograje in vrat pa bi jim bila onemogočena vožnja preko te parcele. Zato predlagajo, da sodišče njihovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo investitor J.B. kot prizadeta stranka prereka tožbene navedbe in navaja, da je kupil parcelo št. 457/9 k.o. Ž. bremen prosto in tudi ne ve, da je kdaj obstajala kakršnakoli služnost na njej, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe je v tem primeru vprašljivo razpolaganje z zemljiščem, na katerem želi investitor zgraditi ograjo. Nesporno je, da je investitor lastnik parcele št. 457/9 k.o. Ž., postavlja pa se vprašanje, če lahko nad parcelo v celoti izvaja svojo lastninsko pravico oziroma povedano drugače, če lahko z zemljiščem v celoti razpolaga. Po določbi 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN) je določeno, da priglasitev nameravanih del iz 51. člena zakona vsebuje opis nameravane graditve in zemljišča, na katerem naj bi objekt stal, kopijo katastrskega načrta z vrisanim predvidenim objektom ter dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Zato bi tožena stranka morala pred odločitvijo v postopku ugotoviti, ali investitorjeva lastninska pravica, ki jo ima na zemljišču, na katerem naj bi objekt stal, ni omejena s stvarno pravico drugega, ki jo predstavlja služnost. Čeprav služnostna pravica ni vpisana v zemljiški knjigi, to še ne pomeni, da ne obstaja, saj zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80) v 54. členu določa, da se lahko stvarna služnost pridobi tudi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Ker tako nastala služnost, tudi če ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko obremenjuje tudi novega lastnika nepremičnine, pa to pomeni, da je potrebno dejansko stanje in s tem vprašanje razpolaganja z zemljiščem, na katerem naj bi se izvajala sporna gradnja, ponovno ugotavljati, saj tožena stranka v svoji izpodbijani odločbi enostavno zaključuje, da služnosti ni, če ta ni vpisana v zemljiško knjigo. Ker tak zaključek ni pravilen, bo tožena stranka morala izvesti potrebne dokaze, oceniti ali investitor res polno razpolaga z zemljiščem, na katerem namerava graditi in nato ponovno odločiti o zahtevku, ob upoštevanju vseh materialnih predpisov.

Ker je odločitev tožene stranke v nasprotju z določbo 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, ne more biti zakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo v izreku pod 2. odpravilo, da bo tožena stranka lahko odpravila ugotovljene pomanjkljivosti.

Določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o upravnih sporih ter Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).