Jedro

Ker pogodbenik tožnika v času carinjenja blaga ni imel stalnega prebivališča v tujini, ni izpolnjeval pogojev za tujega vlagatelja iz drugega odstavka 2. člena ZTV, saj bi kot slovenski državljan moral izpolnjevati tudi pogoj bivališča v tujini. Drugačna razlaga navedene določbe bi bila v očitnem nasprotju z določbo 2. člena ZDRS, ki določa, da se državljan Republike Slovenije, ki ima tudi državljanstvo tuje države, na območju Republike Slovenije šteje za državljana Republike Slovenije, če mednarodna pogodba ne določa drugače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.10.2002, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice ... z dne 14.2.1996. S slednjo odločbo je bilo tožeči stranki v ponovnem postopku naloženo plačilo carine v skupni vrednosti 261.310,00 SIT za blago, ki ga je uvozila po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave ... z dne 12.7.1993, z ugodnostjo po 30.b členu – oziroma po 32. členu v prečiščenem besedilu – Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list SFRJ, št. 34/90 – prečiščeno besedilo, RS 10/91, 17/91, 14/92, 55/92, 13/93, 66/93, 63/94, 1/95, 28/95) in 19. točke 18. člena Zakona o prometnem davku (ZPD, Uradni listi RS, št. 4/92 (9/92), 5/92, 14/92, 12/93 – odl. US, 13/93, 71/93, 35/94 – odl. US), ker je blago prijavila kot opremo, ki je kapitalski vložek tuje pravne osebe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo navedbe obeh strank ter navedlo, da je v obravnavani zadevi sporno, ali so bili v času uvoza izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine po 30.b členu takrat veljavnega CZ (1976) oziroma ali je šlo za vlaganja tuje osebe v smislu navedenega člena. Sporno je tudi, ali carinski organ lahko obravnava kot dokaz, ki ga ne veže, potrdilo Ministrstva za zunanje zadeve, ki mu je bilo predloženo. Ni sporno, da je tožeča stranka razpolagala s potrebnim potrdilom po Zakonu o tujih vlaganjih (ZTV, Uradni list SFRJ, št. 77/88), ki ga je izdalo Ministrstvo za zunanje zadeve, s katerim je potrdilo, da je pogodba o tujem vlaganju, sklenjena med tožečo stranko in B.B., v skladu z ustavo in zakoni ter jo vpisalo v register pod številko 02/239. Ravno tako ni sporno, da B.B. v času carinjenja po zgoraj navedeni carinski deklaraciji ni imel stalnega prebivališča v Zvezni republiki Nemčiji. Navedbe tožeče stranke, da je bila v nezakrivljeni zmoti glede stalnega prebivališča v Nemčiji in da je za izdajo potrdila s strani pristojnega ministrstva zadoščala fotokopija potnega lista, ne vplivajo na drugačno odločitev glede carinskih obveznosti, saj ob preizkusu oprostitve po 30.b členu takrat veljavnega CZ (1976) to ni bilo relevantno. Neutemeljeno je sklicevanje na potrdilo Ministrstva za zunanje zadeve, iz katerega je izhajalo, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za oprostitev po 30.b členu CZ (1976), saj iz dejanskega stanja (kar se je sicer izkazalo šele kasneje) izhaja, da pogoji za to niso bilo izpolnjeni. Glede na določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91) in Zakona o državljanstvu (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, 61/92 – odl. US, 13/94, 29/95) se osebe, ki ima državljanstvo Republike Slovenije, v Republiki Sloveniji ne more obravnavati kot tujca v Republiki Sloveniji. Pogoj iz drugega odstavka 2. člena ZTV, ki govori o slovenskem (jugoslovanskem) državljanu, ki ima prebivališče v tujini, pa tudi ni izpolnjen, glede na poročilo ministrstva za finance iz Bonna, iz katerega je razvidno, da oseba, ki je nastopala kot tuji vlagatelj, prebivališča v tujini ni imela. Glede na navedeno pogoji iz 30.b člena CZ (1976) niso bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje zavrača sklicevanje tožeče stranke na potrdilo pristojnega ministrstva, iz katerega izhaja, da je upravičen do oprostitve plačila carine po 30.b členu CZ/76. Navedeno potrdilo, ki ga je izdalo ministrstvo na podlagi 24. člena ZTV, ne pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za uvoz opreme iz naslova vlaganj tuje osebe, saj ima carinski organ sam pravico ugotavljati, ali gre status tuje osebe, ker je navedeno potrdilo po naravi potrdilo iz 172. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ št. 47/86 – prečiščeno besedilo, 83/89, RS 17/91, 4/92, 55/92). Takšno potrdilo upravnega organa ne veže, ker ne gre za uradno evidenco o tujih osebah oziroma ne predstavlja potrdila o dejstvu, da gre za tujo osebo, ker se o tem niti ne vodijo uradne evidence, še dodaja sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi kršitve materialnega prava. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je potrdilo oziroma registracija iz 24. člena ZTV potrdilo iz 172. člena ZUP (1986). Po njenem prepričanju gre za akt upravnega organa, ki ima konstitutivni pravni učinek in ne zgolj deklaratornega. Ne držijo navedbe, da register ni uradna evidenca o tujih osebah, saj so vanj poleg drugega vpisovali tudi podatke o tujih vlagateljih. Če konkretna pogodba ne bi bila v skladu z zakonom in pravnim redom, bi o tem izdali potrdilo. Ne more biti stvar carine, da pri vsakem konkretnem uvozu odpira vprašanje, ali gre pri tem za tujega vlagatelja in ali izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila carine. Carinski organ bi mogel presojati le, ali je za opremo, ki je predmet pogodbe o tujih vlaganjih, izdana odločba o oprostitvi plačila carine. V primeru, da je za predmet pogodbe o tujih vlaganjih izdana odločba o oprostitvi plačila carine, carinski organ ne more carine obračunati, saj bi s tem derogiral veljavno odločbo Ministrstva za zunanje zadeve RS (iz leta 1991 in 1992) oziroma Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj RS (od 1993 dalje) o oprostitvi carine, ter odločbo o registraciji pogodbe o tujih vlaganjih obeh navedenih ministrstev. Stališče iz izpodbijane sodbe pomeni, da lahko o isti upravni stvari (oprostitev plačila carine iz naslova tujih vlaganj) posamezen upravni organ odloči drugače kot drug upravni organ. Navedeni ministrstvi sta bili, razen za izdajo odločb o skladnosti pogodbe o tujih vlaganjih z ustavo in zakoni RS, pristojni tudi za izdajo potrdil na podlagi 30.b člena CZ/76, s katerim sta dva upravna organa potrdila oprostitev plačila carine in drugih carinskih dajatev za opremo, ki jo vlaga tuji vlagatelj (pri čemer sta upoštevala pogoje iz prvega odstavka 32. člena prečiščenega besedila CZ/76). Isto mnenje sta zavzeli tudi Okrožno sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Ljubljani, ki sta se ukvarjali s to problematiko v postopku, ki je tekel pod opravilno številko ... ter Višje državno tožilstvo v Ljubljani. V zvezi s prebivališčem tujega vlagatelja B.B. navaja, da iz navedenih kazenskih sodb izhaja, da je imel od 5.10.1990 do 1.12.1992 prijavljeno bivališče v tujini, da je imel poleg nemškega državljanstva tudi slovensko državljanstvo ter da je izpolnjeval kriterije za tujega vlagatelja iz 2. člena ZTV iz leta 1988. B.B. za izbris bivališča v U. po uradni dolžnosti z dne 1.12.1992 ni vedel, ravno tako za to okoliščino ni vedela tožeča stranka. Sodišči sta ugotovili, da je B.B. izpolnjeval tudi kriterije po drugem odstavku 2. člena ZTV, po katerem je bil tuj državljan lahko tudi jugoslovanski oziroma slovenski državljan, ki je imel prebivališče v tujini.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je, ali je imel pogodbenik tožeče stranke, vlagatelj B.B. v času carinjenja spornega blaga bivališče v tujini (Zvezni republiki Nemčiji). To vprašanje, ki je dejanske in ne pravne narave, je bilo rešeno že v dosedanjem postopku. Glede na to, da drugi odstavek 85. člena ZUS-1 ne dopušča revizijskega preizkusa dejanskega stanja, revizijsko sodišče ne more upoštevati navedb, s katerimi poizkuša tožeča stranka izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma upravnih organov (predvsem s sklicevanjem na dejanske ugotovitve iz kazenskega postopka, v katerem je bilo obravnavano identično dejansko stanje).

Ker J.Z. v času carinjenja blaga (12.7.1993) ni imel stalnega prebivališča v tujini, ni izpolnjeval pogojev za tujega vlagatelja iz drugega odstavka 2. člena ZTV, saj bi kot slovenski državljan moral izpolnjevati tudi pogoj bivališča v tujini. Drugačna razlaga navedene določbe, bi bila v očitnem nasprotju z določbo 2. člena ZDRS, ki določa, da se državljan Republike Slovenije, ki ima tudi državljanstvo tuje države, na območju Republike Slovenije šteje za državljana Republike Slovenije, če mednarodna pogodba ne določa drugače. Na navedeno ne more vplivati niti sklicevanje tožeče stranke na pravno razlago določbe 2. člena ZTV, ki sta jo v kazenskem postopku podala Okrožno sodišče v Ljubljani ter Višje sodišče v Ljubljani. Sodišče prve stopnje na takšno namreč odločitev ni bilo vezano, saj je šlo le za predhodno odločitev, ki učinkuje samo za konkretno kazensko zadevo, kot izhaja iz 23. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – UPB4).

Revizijsko sodišče tudi ni moglo pritrditi pravnim naziranjem tožeče stranke o pravni naravi potrdila oziroma registra iz 24. člena ZTV, s katerimi skuša izpodbiti utemeljenosti izvedene obnove. Potrdilo namreč ni upravni akt, ampak listina, namenjena dokazovanju dejstev. Ker pa je carinski organ naknadno izvedel za dejstva, ki mu v času odločanja niso bila znana, bi pa privedla do drugačne odločitve, če bi mu bila znana, je bila obnova postopka izpeljana pravilno in zakonito, pravna podlaga zanjo pa je v 1. točki 249. člena ZUP/86. Glede na vse navedeno po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.