Jedro

V obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Prav tako se je Upravno sodišče pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep št. 31227-36/2022-16 z dne 28. 4. 2023, s katerim je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic in mu naložil povrnitev stroškov postopka. S sklepom pa je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo, vloženo zoper dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice izvajalcev do primernega nadomestila za vsakokratno radiodifuzno retransmisijo njihovih izvedb v avdiovizualnih delih na videogramih, razen za: - izvedbe izvajalcev glasbenih del, ki so vključene v avdiovizualno delo, - izvedbe izvajalcev filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za avdiovizualno delo in - za vse izvedbe izvajalcev filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za avdiovizualno delo in - za vse izvedbe izvajalcev v kratkih glasbenih videofilmih ne glede na čas njihovega trajanja, št. 31227-36/2022-20 z dne 20. 6. 2023 (v nadaljevanju Dovoljenje), izdano stranki z interesom (II. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi sklepa je navedlo, da morajo biti za začetek in tek upravnega spora ves čas izpolnjene procesne predpostavke, med njimi tudi, da tožnik izkaže, da v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma da je po tem zakonu lahko stranka. Stranke v upravnem sporu so opredeljene v 16. členu ZUS-1, prvi odstavek 17. člena ZUS-1 pa določa, da je lahko v upravnem sporu tožnik tudi oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To je oseba, na katere zahtevo je bil začet ali zoper katero teče upravni postopek in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi. Glede na navedeno je po ustaljeni sodni praksi predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu.

3.V situaciji, kot je obravnavana, velja izjema. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča v primeru, ko tožnik zoper zavrnilni sklep o priznanju položaja stranke v postopku sproži upravni spor, tak spor pa sproži tudi zoper odločitev o glavni stvari, ne sme biti poseženo v pričakovanje, da bo sodišče, če se bo izkazalo, da je tožba zoper sklep upravičena, obravnavalo tudi tudi tožbo zoper vsebinsko odločitev o glavni stvari. V takem primeru tožnik namreč ne more predlagati obnove po 9. točki 260. člena ZUP. Zato je procesna usoda obeh zadev v medsebojni odvisnosti, kar bi ob ločenem obravnavanju obeh sporov lahko pripeljalo do situacije, ko učinkovito sodno varstvo tožniku ne bi bilo več zagotovljeno. V obravnavani zadevi je dopustnost tožbe zoper Dovoljenje odvisna od rešitve tožbe zoper sklep, s katerim je bila udeležba tožnika kot stranskega udeleženca v postopku izdaje tega Dovoljenja zavrnjena. In ker je pravnomočno odločeno, da tožnik v postopku, v katerem je bilo izdano Dovoljenje, ni imel položaja stranskega udeleženca, je treba tožbo, vloženo zoper Dovoljenje, zavreči.

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da Upravno sodišče tožbe, vložene zoper Dovoljenje, ne bi smelo zavreči dokler ne bo odločeno o njegovem položaju stranskega udeleženca v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi na podlagi ugoditve predlogu za dopustitev revizije in revizijo. Navaja, da takšno ravnanje predstavlja edini način, s katerim mu je zagotovljena pravna varnost (učinkovito sodno varstvo) v zvezi z odločitvijo organa glede izdaje Dovoljenja. Poudarja, da je učinkovito sodno varstvo v predmetni situaciji, ko je organ preuranjeno izdal odločbo o glavni stvari, še preden je bilo pravnomočno odločeno o njegovi pravici do udeležbe v postopku, lahko zagotovljeno le tako, da mu je v primeru razveljavitve sodbe omogočeno tudi izpodbijanje sklepa, ki temelji na takšni sodbi, še preden je o nezakonitosti te sodbe dejansko odločeno. V nasprotnem Dovoljenja ne bo mogel več izpodbijati z nobenimi pravnimi sredstvi, kljub temu, da bo predlogu za dopustitev revizije in na tem temelječi reviziji ugodeno. Upravnemu sodišču tudi očita, da je v posledici napačne odločitve v sodbi napačno uporabilo materialno pravo, storilo bistvene kršitve določb postopka, dejanskega stanja pa sploh ni ugotavljalo, kar vse je vodilo v napačno odločitev o zavrženju tožbe zoper izpodbijano Dovoljenje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je tožba zoper Dovoljenje v celoti utemeljena, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo Upravnega sodišča potrdi.

6.Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišče je odločitev Upravnega sodišča o zavrženju tožbe zoper izdano Dovoljenje zaradi pomanjkanja pravnega interesa pravilna in zakonita.

Ni namreč sporno, da pritožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano Dovoljenje. Temu pritožnik tudi v pritožbi ne oporeka. O tem, ali bi tak položaj moral imeti, je bilo že v času izdaje izpodbijanega sklepa pravnomočno odločeno s I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 862/2023-45 z dne 19. 3. 2025. Že tedaj je bila torej odločitev Upravnega sodišča, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta, pravilna. Prav tako se je Upravno sodišče pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.

Pritožnik ima sicer prav, da je procesna usoda obeh zadev (namreč o odločitvi o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje Dovoljenja in o odločitvi o pritožbi zoper odločitev o glavni stvari) v medsebojni odvisnosti in bi ob ločenem obravnavanju lahko prišlo do situacije, ko pritožniku v primeru uspeha v revizijskem postopku in razveljavitve sodbe, zaradi zavrženja tožbe zoper odločitev o glavni stvari, učinkovito sodno varstvo zoper odločitev o glavni stvari ne bi bilo več zagotovljeno. Vendar pa v obravnavani zadevi take situacije ni več.

Vrhovno sodišče sicer obeh zadev ni moglo obravnavati skupaj, saj sta v njih potekala postopka o povsem različnih pravnih sredstvih (o pritožbi in o reviziji), je pa njuno medsebojno procesno odvisnost upoštevalo tako, da je z odločitvijo v pritožbenem postopku - torej v tej zadevi - počakalo do odločitve v revizijskem postopku v zadevi X Ips 51/2025. V slednji je bila s sodbo z dne z dne 27. 5. 2026 pritožnikova revizija zavrnjena in potrjena odločitev Upravnega sodišča o pravilnosti zavrnitve stranske udeležbe pritožnika v postopku izdaje Dovoljenja. S to odločitvijo je odpadla nevarnost, da bi bilo pritožniku v primeru uspeha v revizijskem postopku odrečeno učinkovito sodno varstvo in s tem tudi ovira za odločanje o pritožbi.

Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 91/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 165/2020 z dne 14. 4. 2021, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021).