Jedro

Pri ugotavljanju, do kakšne plače bi bil tožnik upravičen, če ne bi bilo nezakonitega ravnanja (zlorabe), če bi bil v tem obdobju v delovnem razmerju pri toženki, je sodišče pravilno izhajalo iz plače povprečnega delavca. Toženka tožnikovih navedb, da bi delo opravljal v slabših pogojih in bolj uspešno kot povprečen delavec, ni konkretizirano prerekala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi v točkah III in IV izreka v delu, ki se na nanaša na čas od 19. 7. 2019 dalje, ter v točkah V in VI izreka v delu, ki se nanaša na leti 2019 in 2020, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in družbo A., d. o. o., od 28. 8. 2015 dalje (točka I izreka sodbe) in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019, ki jo je družba A., d. o. o., podala tožniku (točka II izreka sodbe). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 28. 8. 2015 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela vlačilca kamiona (točka III izreka sodbe) ter toženki naložilo tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 28. 8. 2015 do vrnitve na delo, ga prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (IV. točka izreka sodbe). Naložilo ji je, da mu za obdobje od septembra 2015 do 31. 12. 2019 obračuna davke in prispevke od bruto mesečnih razlik v plači, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa v višini plače primerljivega delavca voznika tovornega vozila, zmanjšane za prejeta plačila za delo in nadomestila za primer brezposelnosti, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila (prvi odstavek točke V izreka); višji zahtevek iz tega naslova do vtoževanega mesečnega bruto zneska 2.400,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Naložilo ji je, da mu iz naslova regresa za letni dopust za leta od 2015 do 2019 od zneskov, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa od zneska, ki so ga prejeli delavci toženke, obračuna davek, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 1. 7. za razliko regresa za letni dopust tekočega leta do plačila (prvi odstavek VI. točke izreka); višji zahtevek iz tega naslova do vtoževanega letnega zneska 1.356,70 EUR je zavrnilo (drugi odstavek VI. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na izročitev pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter ničnost pogodb o opravljanju storitev med toženko in družbo A., d. o. o. (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in sklep, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča, da so podjemne pogodbe, ki jih je sklenila z družbo A., d. o. o., in pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil s to družbo, nične, saj so bile sklenjene prostovoljno in nimajo vidnih znakov neveljavnosti. Ne drži, da je šlo v resnici za posredovanje dela delavcev drugemu uporabniku in za izogibanje uporabi kogentnih določb ZDR-1, ki določajo pravice napotenih delavcev. Namen poslovnega sodelovanja je bil v najemanju storitev, katerih obsega ni bilo mogoče vnaprej natančno napovedati. ZDR-1 in ZUTD ničnosti pogodb kot skrajne sankcije v primerih, kot je obravnavani, ne določata. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da so bili podani elementi delovnega razmerja med pravdnima strankama. Tožnik se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces družbe A., d. o. o., svojega takratnega delodajalca, od katerega je prejemal navodila za delo, zagotovil mu je osnovno delovno opremo in nad njegovim delom vršil bistveni del nadzora. Toženka je nadzor nad tožnikovim delom vršila izključno z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter zaradi koordinacije med podjemniki, ki so na delovišču hkrati opravljali delo. Naročeno storitev je lahko opravil katerikoli od usposobljenih delavcev, sama se z razlogi za odsotnost tožnika z dela ni seznanjala. Vse navedene ugotovitve utemeljujejo zaključek, da direktivne oblasti delodajalca v razmerju do tožnika ni izvajala. Sodišče prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti ni upoštevalo triletnega zastaralnega roka. Neutemeljeno je naložilo obračun razlike v plači za obdobje od septembra 2015 dalje, saj je z obračunskimi listi za tožnika razpolagalo le za obdobje od avgusta 2018 do julija 2019. Pri izračunu višine tožnikovega prikrajšanja je zmotno upoštevalo podatke o letnih povprečnih vrednostih Finančne uprave Republike Slovenije, o katerih se ni imela možnosti izjaviti. Sodišče prve stopnje je prekoračilo zahtevek. Glede na datum izdaje sodbe je neutemeljeno odločilo o razlikah v plači za leto 2020. Pri izračunu prikrajšanja iz naslova regresa za letni dopust ni upoštevalo zneskov, kot jih je izračunala toženka, niti tistih, ki so bili tožniku že izplačani. Tožnik ni dokazal, da bi se štel za povprečnega delavca toženke. Podani so pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o pravdnih stroških, saj je tožnik z dajatvenim zahtevkom uspel v deležu manj kot polovico. Toženka predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa.

4. Pritožbeno sodišče je o pritožbi toženke že odločilo s sodbo in sklepom Pdp 623/2020 z dne 21. 4. 2021, in sicer je pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (točke III, IV, prvi odstavek točk V in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje; točka I izreka); v preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje; točka II izreka); odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške pritožbe (točka III izreka). Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022 reviziji tožnika delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča v I. točki izreka, razen glede odločitve o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje, tako da se zavrne zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 28. 8. 2015 do 18. 7. 2019 in glede prijave v socialna zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco za obdobje od 28. 8. 2015 do 18. 7. 2019, razveljavilo ter je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (točka I izreka). Sicer je revizijo zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških odgovora na revizijo pridrži za končno odločbo (točka III izreka).

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik je bil od 28. 8. 2015 vsaj do 18. 7. 2019, ko je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., za opravljanje dela luško transportnega delavca in voznika težke mehanizacije oziroma kasneje opravljanja dela luško transportnega delavca. Delo je več let dejansko opravljal na območju toženke, pri čemer je bila edina dejavnost njegovega formalnega delodajalca, družbe A., d. o. o., posredovanje delavcev toženki in je bila od nje tudi povsem odvisna; zaradi zmanjšanja prometa s toženko družba A., d. o. o., tožniku ni več mogla zagotavljati dela in mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga. Pogoji dela za delavce družbe A., d. o. o., (tožnika) so bili slabši od tistih, kot so jih imeli delavci toženke, vsaj glede plače. 8. Pogodbe, ki jih je družba A., d. o. o., sklepala s toženko, se niso izvajale kot podjemne pogodbe – pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.); za toženko ta družba ni izvajala storitev, ampak je na delo napotila delavce (tožnika), pri čemer ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) niti ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Toženka je oddajanje storitev pogojevala prav s tem, da gre za družbe, ki ne opravljajo dejavnosti zagotavljanja dela delavcev. Družba A., d. o. o., se tako z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smela ukvarjati, toženka pa teh delavcev ne bi smela sprejemati, kot izrecno izhaja iz drugega odstavka 166. člena ZUTD.

9. Kot je Vrhovno sodišče Republike Slovenije utemeljilo v sodbi in sklepu VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, izhajajoč iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd., je v poslovanju in opravljanju dela delavcev (kot je bil tožnik), v katerega je bilo vključenih več družb, prepoznati specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje. Kljub temu je za obdobje od 28. 8. 2015 do 18. 7. 2019 zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki (in prijavo v zavarovanja oziroma vpis delovne dobe v matično evidenco) zavrnilo, saj namen kršenega pravila ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje in že pridobljene pravice za nazaj (pri družbi A., d. o. o.).

10. Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec te družbe, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, ki mu je sodišče prve stopnje za obdobje do konca leta 2018 utemeljeno (delno) ugodilo. Glede na to, da je podlaga reparacijska, toženka v pritožbi tožniku neutemeljeno očita, da ni navedel elementov odškodninskega delikta.

11. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je z odločitvijo prekoračilo zahtevek, saj tega ni storilo. Tožnik je že v tožbi postavil zahtevek za plačilo reparacije za ves čas dejanskega opravljanja dela pri toženki, od 28. 8. 2015 dalje, in še posebej za čas od nezakonite odpovedi 16. 7. 2019 dalje (odpoved je bila sicer podana 18. 7. 2019; tako tudi izhaja iz zahtevka za ugotovitev ničnosti odpovedi z dne 18. 7. 2019). O takšnem zahtevku je odločilo z izpodbijano sodbo. Pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, saj ga toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala. V pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2019 se je opredelila do tožnikovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2019, naslovljeni kot odgovor na ugovor zastaranja, pri čemer je izrecno uveljavljala le zastaranje denarne terjatve (glavnice) – sklicevala se je na petletni zastaralni rok, določen v 202. členu ZDR-1 (ki pa od zapadlosti prve vtoževane denarne terjatve za september 2015 do vložitve tožbe 14. 8. 2015 ni potekel).

12. Tožnik je v zvezi z reparacijskim zahtevkom v višini 2.300,00 EUR mesečno v tožbi (v tem delu je bila tožba spremenjena, nazadnje s pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2020; zahtevana reparacija v višini 2.400,00 EUR mesečno in regresi za letni dopust v višini 1.356,00 EUR letno) podal navedbe, da bi bil glede na sklenjeno pogodbo med A., d. o. o., in toženko upravičen do višje urne postavke, poleg tega pa še do dodatkov k plači po podjetniški kolektivni pogodbi, delo je opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času, opravljal je nočno delo in veliko ur dela preko polnega delovnega časa, bil je v pripravljenosti. Predlagal je, da sodišče toženki naloži predložitev evidenčnega kartona, iz katerega bi bil razviden obseg opravljanega dela, in izvede dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke. S pripravljalno vlogo z dne 13. 11. 2019 je opredelil svoje delovno mesto kot voznik tovornih vozil šifra ... in predložil plačilni listi za delavca toženke na tem delovnem mestu za april in junij 2018; sodišču je predlagal, da toženki naloži predložitev podatkov o povprečni plači delavca na tem delovnem mestu. S pripravljalno vlogo z dne 6. 1. 2020 je podal še navedbe, da v primeru dejanskega dela pri toženki ne bi bil upravičen le do osnovne plače, ampak plače z vsemi dodatki, delovne in poslovne uspešnosti, pa tudi trinajste plače in božičnice ter plačila za delo preko polnega delovnega časa; obseg dela je opredelil kot povprečje med 230 in 270 ur mesečno. V pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2020 je obseg dela opredelil kot 250 ur mesečno, v zvezi s svojim delom pa je navedel, da se uvršča med najbolj fleksibilne in usposobljene delavce, ki opravljajo najtežja in zdravju škodljiva dela, da je treba šteti, da bi bil najboljše ocenjen delavec.

13. Toženka je pred sodiščem prve stopnje tožnikov reparacijski zahtevek ocenila kot nesubstanciran, kar ne drži. Tožnik je, ne le konkretno opredelil, v kakšni višini zahteva plačilo reparacije, za utemeljitev tako postavljenega reparacijskega zahtevka je podal navedbe, kot jih je pritožbeno sodišče povzelo. Toženka sicer načeloma pravilno ponavlja, da se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da je tožnik upravičen le do osnovne plače ali da mu sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera ni pravilno prisodilo razlike do plače povprečnega delavca na delovnem mestu voznik tovornih vozil, vsaj do konca 2018. 14. Sodišče prve stopnje je določene plačilne liste (obdobje od avgusta 2018 do julija 2019; iz tega bi izhajalo, da je bil tožnik še v juliju 2019 v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o.) pridobilo od takratnega računovodstva družbe A., d. o. o., podatke o prejetih dohodkih tožnika pa od Finančne uprave Republike Slovenije. V zvezi s slednjimi je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 27. 8. 2020 toženko pozvalo na opredelitev. Odgovorila je, da v zvezi s posredovanimi podatki Finančne uprave Republike Slovenije predlaga izvedbo naroka. Sodišče prve stopnje je narok izvedlo dne 23. 9. 2020. V pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2020, podani v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje za opredelitev do spremembe tožbe, je toženka navedla le, da tožnik še vedno ni navedel ustrezno specificiranega zahtevka (za vsak mesec posebej), da je bil regres za letni dopust v vtoževanem obdobju nižji, kot ga vtožuje tožnik, in da tožnika ni mogoče šteti za najboljše ocenjenega delavca iz razlogov, ki jih je že navedla. Slednje, da bi razloge že navedla, ne drži. 15. Sodišče prve stopnje je o reparacijskem zahtevku za obdobje do konca leta 2018 utemeljeno odločilo na podlagi predloženih podatkov Finančne uprave Republike Slovenije, in sicer je povprečni mesečni dohodek tožnika izračunalo na podlagi letnih dohodkov; kot je utemeljilo v obrazložitvi, plačilnih list tožnika za ta leta v celoti ni moglo pridobiti. Pri ugotavljanju, do kakšne plače bi bil tožnik upravičen, če ne bi bilo nezakonitega ravnanja (zlorabe), če bi bil v tem obdobju v delovnem razmerju pri toženki, je nato pravilno izhajalo iz plače povprečnega delavca. Toženka tožnikovih navedb, da bi delo opravljal v slabših pogojih in bolj uspešno kot povprečen delavec, ni konkretizirano prerekala. Njeno zavzemanje za to, da bi bil tožnik upravičen do razlike do osnovne plače, je neutemeljeno. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. Opravljanje nadurnega dela je potrdil, ko je bil zaslišan kot stranka, kar je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi. Glede na to, da za leta od 2015 do 2018 sodišče prve stopnje ni v celoti razpolagalo s podatki o opravljenem delu tožnika in izplačanimi dohodki, drugače, kot je odločilo, niti ni moglo, pri čemer sploh ne gre za vprašanje ustrezne specifikacije zahtevka (ampak kvečjemu njegove utemeljenosti); tožnik je zahtevek ustrezno specificiral, s tem da je za vsak mesec opredelil prikrajšanje, ki ga zahteva (v višini 2.400,00 EUR).

16. V letu 2019 je tožniku formalno delovno razmerje pri družbi A., d. o. o., prenehalo. Ob ugotovljeni zlorabi takšno prenehanje dejanskega delovnega razmerja pri toženki na podlagi ravnanj njegovega formalnega delodajalca (redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ni bilo zakonito. Od datuma prenehanja delovnega razmerja, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, bi tako od toženke kot (dejanskega) delodajalca utemeljeno uveljavljal priznanje delovnega razmerja, razen za morebitni čas, ko je bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, in s tem povezane pravice.

17. Kot je toženka v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2020 izrecno ugovarjala, je treba pri odločanju o reparaciji za čas po prenehanju delovnega razmerja upoštevati dohodke, ki jih je tožnik imel (predlagala je opravo poizvedb pri Finančni upravi Republike Slovenije), pri čemer je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik po prenehanju delovnega razmerja prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti (357,96 EUR za avgust, 865,08 EUR za september, 865,08 EUR za oktober 2019), poleg tega je prejel dohodke od drugega delodajalca (171,67 EUR za oktober in 1.145,16 EUR za december 2019). Za razliko od reparacije za leta, ko je bil tožnik formalno v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., ki je bilo zlorabljeno, tako da se za dejanskega delodajalca šteje toženka, je za čas po prenehanju delovnega razmerja za odločitev bistveno, kakšen je bil tožnikov status po posameznih obdobjih (prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti, delavec drugega delodajalca) in kakšni so bili njegovi prejemki. Tega sodišče prve stopnje konkretno ni ugotovilo.

18. Podobno kot glede reparacije velja za regrese za letni dopust. Za čas, ko je bil tožnik v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., mu je sodišče prve stopnje utemeljeno iz tega naslova priznalo zneske, kot jih je izplačevala toženka, pri čemer mu za leto 2015 ni prisodilo drugačnega zneska sorazmernega dela regresa za letni dopust, kot ga je izračunala toženka – v preglednici je naveden znesek 263,58 EUR in toliko je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tožniku, pri čemer za to leto toženka v dosedanjem postopku ni navedla, da bi tožniku družba A., d. o. o., izplačala (del) regresa za letni dopust, to pa tudi ne izhaja iz predloženih podatkov Finančne uprave Republike Slovenije. Za ostala leta do 2018 je sodišče prve stopnje upoštevalo, kar je tožnik iz naslova regresa za letni dopust prejel; drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Za leti 2019 in 2020 pa je odločitev odvisna od tega, kakšen je bil tožnikov status in ali je že prejel (del) regresa za letni dopust, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

19. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu tožbenemu zahtevku. Toženka je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlagala s pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2020; izpostavila je izgubljeno zaupanje in dejstvo, da tožnik ni bil izbran za zaposlitev pri toženki, ker ni izpolnjeval zahtev za zasedbo delovnega mesta, kar bi z zdravstvenim pregledom potrdil zdravnik specialist medicine dela; dodala je, da delo tožnika ni potrebno in da reintegracijo onemogočajo tožnikove navedbe, kot jih je podal v tem sporu (da je toženka grobo kršila njegove ustavno zagotovljene pravice, ga nemoralno izkoriščala ter se do njega obnašala "sužnjelastniško"). Tožnik je na navedbe odgovoril na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 23. 9. 2020, in sicer, da bi nadaljeval z delom pri toženki, ki je velik delodajalec, da toženka na kontejnerskem terminalu zaposluje agencijske delavce in da je njegove navedbe v postopku treba razumeti v kontekstu uveljavljanja pravic.

20. Predlagani dokaz, ki se nanaša na ugotavljanje izpolnjevanja zdravstvenih zahtev za zasedbo delovnega mesta pri toženki, je sodišče prve stopnje kot prepozen zavrnilo (kar je sicer vprašljivo, ker se lahko predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi uveljavlja do zaključka glavne obravnave; tretji odstavek 118. člena ZDR-1; toženka ga je uveljavljala pravočasno v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2020, s katero je tudi predlagala izvedbo dokaza), vendar toženka s pritožbo temu ne nasprotuje, pritožbeno sodišče pa na morebitno kršitev določbe pravdnega postopka iz četrtega odstavka 286. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.

21. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožnikovo uveljavljanje varstva pravic (podane navedbe v tem sporu) ne more biti relevantno z vidika presoje interesov pogodbenih strank za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pravilno je štelo, da toženka, ki je glede okoliščin (neobstoja potreb po delu tožnika) podala le pavšalne navedbe, pri čemer ne gre za situacijo, v kateri bi se ugotavljalo, ali bi tožnika zaposlila, ampak za odločanje o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ob ugotovljenem dejanskem delovnem razmerju, svojih navedb tudi ni dokazala, pri čemer je kot bistveno pravilno izpostavilo, da je toženka (velik) delodajalec, ki še vedno opravlja dejavnost, v zvezi s katero je tožnik pri njej opravljal delo.

22. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev, in sicer glede datuma prenehanja delovnega razmerja in glede tožnikovih dohodkov v letih 2019 in 2020 (za leto 2020 je tožnik postavil konkretiziran reparacijski zahtevek, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti), je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe delno razveljavilo, kot je razvidno iz izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma da jih bo hitreje odpravilo sodišče prve stopnje, in sicer s pozivom tožniku k dopolnitvi navedb glede prenehanja delovnega razmerja in dohodkov pred in po prenehanju oziroma z opravo poizvedb glede zaposlitvenega statusa tožnika in njegovih dohodkov. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež znotraj sodnega okrožja Delovnega sodišča v Kopru, bo oprava naroka pred tem sodiščem bolj ekonomična.

23. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, glede prijave v socialna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco za obdobje od 19. 7. 2019 dalje, za reparacijo in plačilo regresov za letni dopust za leti 2019 in 2020 ter o stroških odgovora na revizijo, ki jih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pridržalo za končno odločbo.

24. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).