Jedro

Zahtevek iz odškodninske podlage spora je znašel 3,270.000 SIT. Odločitev o tem delu zahtevka je pritožbeno sodišče na tožničino pritožbo v celoti razveljavilo. Ta ugotovitev pa je odločilnega pomena za odločitev o tožničini reviziji zoper odškodninski del spora, ki prav tako ni dovoljeno, ker o nobenem delu odškodninskega zahtevka ni pravnomočno odločeno v postopku na drugi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo dosodilo tožnici 24 DEM dnevne odškodnine v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1996 dalje po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve (iz naslova zavarovalne pogodbe), odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je utrpela po delovni nezgodi z dne 20.10.1994, pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na tožničino pritožbo razveljavilo zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na civilno odgovornost tožničinega delodajalca in glede stroškov postopka, zavrnilo pa je pritožbo v delu, ki se je nanašala na plačilo višje zavarovalne vsote od že dosojene.

Zoper zavrnilni del odločitve sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da imata obe sodbi sodišč nižjih stopenj take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ju ne da preizkusiti. V reviziji opozarja, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici nastala določena škoda v zvezi s padcem z dne 20.10.1994, vendar je kljub taki ugotovitvi zavrnilo celoten zahtevek. Meni, da je tudi zavrnilni del odločitve sodišča druge stopnje v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, v katerem je že nakazana možnost, da so vse škodne posledice v vzročni zvezi z njenim padcem 20.10.1994. V spisu je dovolj dokazov, da se ugodi njenemu zahtevku v zavrnilnem delu in je o tem navajala okoliščine že v pritožbi, o katerih pa se pritožbeno sodišče ni izreklo in je zato zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se razveljavi zavrnilni del odločitve in ocenjuje vrednost revizije na 1,050.000 SIT (kolikor da približno znaša zavrnjeni del njenega zahtevka).

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je najpreje preizkusilo, ali je tožničina revizija dovoljena. Namreč po določilu drugega odstavka 367. člena ZPP revizija ni dovoljena v premoženjskih sporih (kakršne narave je obravnavani spor), če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000 SIT.

Tožnica je v odškodninski tožbi zoper toženko uveljavljala dve podlagi: plačilo odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti delodajalca (Srednje gostinske in turistične šole I., ki je imela civilno odgovornost zavarovano pri toženki) v znesku 3,270.000 SIT ter plačilo zavarovalne vsote 6.000 DEM (2.400 DEM in 3.600 DEM) na podlagi s toženko sklenjene pogodbe o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v vzročni zvezi s tožničinim padcem med delom pri delodajalcu le tista škoda, ki ji je nastala 20.10.1994 oziroma še v zvezi z zdravljenjem neposredno po 10.11.1994 (ko se je prvič oglasila pri zdravniku). Ocenilo pa je, da z navedeno nezgodo ni v vzročni zvezi njeno zdravstveno stanje na poškodovani nogi, ki je bilo ugotovljeno ob obisku zdravnika 17.2.1995. Glede na take ugotovitve je v celoti zavrnilo odškodninski zahtevek, ki ga je tožnica uveljavljala za škodo po poškodbi z dne 20.10.1994. Zahtevek, ki ga je uveljavljala iz naslova zavarovalnine po pogodbi o nezgodnem zavarovanju, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo v presežku nad 24 DEM dnevne odškodnine v tolarski vrednosti.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice razveljavilo celoten odškodninski del zahtevka (ki ga je tožnica za celotno škodo uveljavljala z enim zneskom) ter je pri tem sprejelo razloge sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala vzročne zveze med delovno nezgodo in svojim zdravstvenim stanjem z dne 17.2.1995. Zavrnilo pa je tožničino pritožbo v delu, ki se je nanašala na zavrnitev višjega zahtevka iz naslova zavarovalnine po pogodbi o nezgodnem zavarovanju (torej presežek do zneska 6.000 DEM).

Navedeni povzetek tožbenih podlag, postavljenih zahtevkov in odločitev sodišč obeh nižjih stopenj, omogočajo ter utemeljujejo naslednje procesnopravne zaključke: Tožnica je uveljavljala s tožbo dva zahtevka z različnima dejanskima in pravnima podlagama (v smislu drugega odstavka 182. člena ZPP - objektivna komulacija zahtevkov). V takih primerih, ko imajo zahtevki v tožbi različno podlago, je odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka tako za ugotovitev pristojnosti sodišča kot pravice do revizije (drugi odstavek 41. člena in 39. člena ZPP). Vrednost zahtevka iz pogodbene podlage (6.000 DEM v tolarski vrednosti po tečaju na dan vložitve tožbe 9.12.1996) ne presega 1,000.000 SIT. Iz navedenih razlogov tudi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje iz obravnavane podlage ne presega vrednosti 1,000.000 SIT. Zato tožničina revizija glede tega dela spora ni dovoljena ter jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Zahtevek iz odškodninske podlage spora je znašel 3,270.000 SIT.

Odločitev o tem delu zahtevka je pritožbeno sodišče na tožničino pritožbo v celoti razveljavilo. Ta ugotovitev pa je odločilnega pomena za odločitev o tožničini reviziji zoper odškodninski del spora, ki (zaradi razveljavitve celotnega odškodninskega zahtevka) prav tako ni dovoljeno, ker o nobenem delu odškodninskega zahtevka ni pravnomočno odločeno v postopku na drugi stopnji. Revizijsko sodišče je moralo zato tožničino revizijo tudi zoper obravnavani del odločitve zavreči (377. člen ZPP).

V zvezi s tožničinimi revizijskimi izvajanji, ki se nanašajo na odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi bolezenskega stanja kolena, ugotovljenega 17.2.1995, je pojasniti naslednje: tožnica je s tožbo uveljavljala eno samo odškodninsko podlago, vsa škoda pa naj bi bila v vzročni zvezi z nezgodo z dne 20.10.1994 (čeprav naj bi se del te škode pokazal šele 17.2.1995) in je zato postavila en sam odškodninski zahtevek (3,270.000 SIT). O tem zahtevku, ki je bil na prvi stopnji sojenja v celoti zavrnjen, na drugi stopnji sojenja pa v celoti razveljavljen, tako še ni pravnomočno odločeno v nobenem delu (ne z vmesno in ne z delno sodbo). Res sta sodišči nižjih stopenj skladno pojasnili v razlogih svojih sodb, da tožničina škoda, ki se je pokazala 17.2.1995, ni v vzročni zvezi z delovno nezgodo z dne 20.10.1994. Odločilnega pomena pri tem je, da v zvezi s škodo z dne 17.2.1995 ne obstaja pravnomočen izrek (odločitev), temveč le razlogi, ki sami zase ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja. Brez vsakega procesnega pomena je tudi tožničina ocena z revizijo izpodbijanega dela spora (1,050.000 SIT). Namreč pogoj za ocenjevanje vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je obstoj take sodbe, ki je - kot je že pojasnjeno, v tem primeru o odškodninski podlagi spora še ni.