Jedro

Kategorizacija javne ceste po zemljišču tožencev na podlagi navedenega odloka nima zakonske podlage (izveden ni bil razlastitveni postopek ali sklenjena ustrezna pogodba med pravdnima strankama o prenosu spornega zemljišča v last toženke) in so tako posegi tožene stranke v zemljišča tožeče stranke protipravni.

Nepopoln ugovor zoper sklep o začasni odredbi mora sodišče brez nadaljnjega obravnavanja po določbi prvega odstavka 343. člena ZPP zavreči.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo in sklep se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna opustiti protipravno poseganje v solastninsko pravico prvotožnika in drugotožnice na nepremičninah parc. št. A, B in C k.o. X in lastninsko pravico prvotožnika na nepremičnini parc. št. D k.o. X, zlasti opustiti odmero in določitev meje ceste - javne poti št. 740791, ki vodi preko navedenih nepremičnin, v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku se zavrne tožbeni zahtevek.

Zavrže se ugovor tožene stranke z dne 24. 12. 2003 zoper sklep o začasni odredbi P 255/2013 z dne 12. 12. 2013. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti za 738,98 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti za 622,90 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v točki I razsodilo, da je tožena stranka dolžna, v kolikor nima soglasja tožečih strank ali dovoljenja pristojne upravne enote, katero je dano z odločbo izdano v razlastitvenem postopku v smislu člena 101 Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), opustiti odmero in določitev meje ceste - javne poti št. 740791, katera poteka po nepremičninah parc. št. A, B in C, vse k.o. X, v roku 15 dni pod izvršbo. V točki II je odločilo povsem enako, kot v točki I izreka, le nepremičnino, po kateri poteka pot, je označilo s parcelno številko D k.o. X. V točki III pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožečih strank na parc. št. A, B in C, vse k.o. X, še posebej vse aktivnosti povezane s kategorizacijo javne poti št. 740791, predvsem odmero in določitev meje ceste, ki vodi preko nepremičnin A, B in C, vse k.o. Xe. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico prvotožnika na parc. št. D, k.o. X, še posebej vse aktivnosti povezane s kategorizacijo javne poti št. 740791, predvsem odmero in določitev meje ceste, ki vodi preko nepremičnine parc. št. D, k.o. X. V točki IV izreka je odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pravdnega postopka.

S sklepom pa je odločalo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi Okrajnega sodišča na Ptuju P 255/2013 z dne 12. 12. 2013. Ugovoru je delno ugodilo in v točki I in II izreka izdano začasno odredbo delno spremenilo, v preostalem pa ugovor tožene stranke zavrnilo (točka III izreka).

2. Prvostopno sodbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Prvenstveno izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe (točka III izreka), izpodbija pa tudi odločitev prvostopnega sodišča v obsodilnem delu glede prekoračitve zahtevka (točka I in II izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka IV izreka). V pritožbi izpostavlja, da je prvostopno sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka protipravno in nedopustno posegla na zemljišča tožeče stranke in jo tako vznemirjala v njuni lastninski pravici. Je pa prvostopno sodišče pri taki odločitvi prekoračilo svoja pooblastila, ker je odločilo preko postavljenega zahtevka, kar pa je v škodo tožeči stranki. V obsodilni del sodbe je prvostopno sodišče namreč samo dodalo pripis „v kolikor nima soglasja tožečih strank ali dovoljenja pristojne upravne enote, katero je dano z odločbo izdano v razlastitvenem postopku v smislu določbe člena 101 ZUreP-1“. Prvostopno sodišče bi po pravilni ugotovitvi o obstoju vznemirjanja lastninske pravice po toženki moralo odločiti v skladu s postavljenim zahtevkom in zahtevku v celoti ugoditi. Zraven tega je prvostopno sodišče povsem zmotno odmerilo pravdne stroške, ker je tožeča stranka tudi z izpodbijano odločitvijo v pravdi v celoti uspela (ugodeno je zahtevku na vznemirjanje lastninske pravice) in bi tako tožena stranka morala tožeči stranki povrniti priglašene pravdne stroške. Pritožbenemu sodišču predlaga, da „sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in samo izda sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodeno“. Priglaša pritožbene stroške.

Prvostopni sklep pritožba izpodbija zaradi kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da tožena stranka oziroma njen pooblaščenec ugovora zoper sklep o začasni odredbi ni podpisal in v posledici nepodpisa bi prvostopno sodišče moralo ugovor zavreči na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zraven tega je prvostopno sodišče materialnopravno zmotno odločilo. Po ugotovitvi, da je podano vznemirjanje lastninske pravice, bi moralo ugovor zoper začasno odredbo v celoti zavrniti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrže oziroma zavrne.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

K sodbi:

5. Zaščito pred vznemirjanjem lastninske pravice določa prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(1). S tožbo na vznemirjanje lastninske pravice (negatorna tožba) se lastnik (tožeča stranka) v danem primeru brani pred posegi v svojo lastninsko pravico na zemljišču po toženi stranki. Zatrjuje, da toženka na podlagi nezakonitega občinskega odloka na zemljišču, ki je v lasti (solasti) tožeče stranke, ustanavlja javno pot in v tej smeri vznemirja lastninsko pravico tožeče stranke z izvajanjem odmere in določitve meje ceste ter izvaja aktivnosti povezane s kategorizacijo javne poti po njunem zemljišču. 6. Prvostopno sodišče je presodilo, da sta tožeči stranki v zvezi z odmero in določitvijo meje ceste po njunem zemljišču, katera je brez ustreznega dovoljenja pristojne upravne enote, danega z odločbo izdano v ustreznem razlastitvenem postopku ali brez soglasja tožečih strank, vznemirjanji v lastninski pravici na njunem lastnem oziroma solastnem zemljišču. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi izhaja, da kategorizacija javne ceste po zemljišču tožencev na podlagi navedenega odloka nima zakonske podlage (izveden ni bil razlastitveni postopek ali sklenjena ustrezna pogodba med pravdnima strankama o prenosu spornega zemljišča v last toženke) in so tako posegi tožene stranke v zemljišča tožeče stranke protipravni. Podano je vznemirjanje lastninske pravice. Takšna presoja prvostopnega sodišča ni predmet pritožbenega izpodbijanja. Tožena stranka ni vložila pritožbe.

7. Pregled obsodilnega dela in zavrnilnega dela prvostopne sodbe pa pokaže, da se izreka obsodilnega in zavrnilnega dela delno pokrivata, in sicer v tekstu „opustiti odmero in določitev meje ceste“. Zraven tega ima pritožba prav, da je prvostopno sodišče preko tožbenega zahtevka v obsodilni del prvostopne sodbe dodalo samo tekst „v kolikor nima soglasja tožečih strank ali dovoljenja pristojne upravne enote, katero je dano z odločbo izdano v razlastitvenem postopku v smislu določbe člena 101 ZUreP-1“. Navedene nepravilnosti, ki lahko predstavljajo nesklepčnost sodbe in tudi prekoračitev zahtevka, je pritožbeno sodišče korigiralo tako, kot je razvidno iz izreka pod točko I te odločbe. Pri tem je kot aktivno vznemirjanje opredeliti ravnanje toženke neposredno na zemljišču tožeče stranke, to je odmera in določitev meje (parcelacija) po zemljišču tožnikov za potrebe javne ceste. Takšno aktivno ravnanje na samem zemljišču tožeče stranke pa ne predstavljajo „vsakršne aktivnosti povezane s kategorizacijo javne poti“, kot v zahtevku uveljavlja tožeča stranka in zato je v tem obsegu potrebno zahtevek zavrniti. Zaradi specifičnosti zadeve (v bodoče ni izključiti, da bo na zemljišču tožeče stranke po izvedenem razlastitvenem postopku ustanovljena javna pot) je pritožbeno sodišče izrek oblikovalo tako, da je poudarilo protipravnost poseganja v lastninsko pravico. Pri tem pa ni prekoračilo zahtevka, ker je protipravnost zakonsko določen objektivni pogoj vznemirjanja lastninske pravice po prvem odstavku 99. člena SPZ.

K sklepu:

8. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi je po svoji naravi redno pravno sredstvo. Po določbi tretjega odstavka 343. člena ZPP sta nujni in obvezni sestavini rednega pravnega sredstva (ugovora, pritožbe) navedba sodbe, zoper katero se vlaga in podpis pritožnika. Po citirani določbi mora ugovor zoper sklep o začasni odredbi (ta ima prav naravo sklepa o izvršbi) obvezno vsebovati navedbo sklepa, ki se izpodbija in podpis pritožnika, sicer je nepopoln. V danem primeru ni sporno, da na ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (list. št. 22) ni podpisa pritožnika, kot pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče. To pa pomeni, da je ugovor zoper sklep o začasni odredbi nepopoln (tretji odstavek 343. člena ZPP). Nepopoln ugovor zoper sklep o začasni odredbi mora sodišče brez nadaljnjega obravnavanja po določbi prvega odstavka 343. člena ZPP zavreči. Pomanjkljivost nepopolnega ugovora tudi ni mogoče odpraviti, ker se po določbi 336. člena ZPP v postopku s pritožbo (ugovorom) ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep ugodilo in ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrglo kot nepopoln.

K pravdnim stroškom:

9. Pritrditi je pritožbenim izvajanjem, da je tožeča stranka v pravdi uspela s pretežnim delom zahtevka. Dejstvo je, da je tožeča stranka zoper toženko vtoževala vznemirjanje lastninske pravice in s takim zahtevkom je že po neizpodbijanem obsodilnem delu prvostopne sodbe uspela. Po spremenjeni prvostopni sodbi v posledici korekcije in oblikovanja zahtevka po sodišču druge stopnje je tožeča stranka uspela s pretežnim delom zahtevka. V posledici zavrženja ugovora je tožeča stranka tudi v celoti uspela s predlagano začasno odredbo. Glede na tak uspeh v pravdi ji je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse nastale pravdne stroške. Ti pa tožeči stranki pripadajo v višini 738,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

K pritožbenim stroškom:

10. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela in zato ji je tožena stranka dolžna povrniti priglašene in priznane pritožbene stroške v znesku 622,90 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka posebej vložila pritožbo zoper sodbo in pritožbo zoper sklep, kljub dejstvu, da je prvostopno sodišče o tožbenem zahtevku in predlogu z izdajo za začasne odredbe odločilo z isto odločbo. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo le, razen sodnih taks, priglašene pritožbene stroške za sodbo.

11. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 358. člena in 3. točki 365. člena ZPP.

Op. št. (1) : Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.