Jedro

Izhajajoč iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča, kar pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožeča stranka ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oz. pritožbi ne odloči.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeči stranki sta dne 21. 7. 2005 vložili tožbo zoper toženi stranki Višje sodišče v A. in Republiko Slovenijo. V navedeni tožbi navajata, da Okrožno sodišče v B. vodi pravdni postopek, v katerem je bila izdana sodba z isto številko z dne 18. 3. 2005, zoper katero je bila vložena pritožba. Višje sodišče v A. pa o navedeni pritožbi do vložitve te tožbe ni odločilo, čeprav gre za zelo nujno prednostno zadevo, ki vpliva tudi na mladoletnega tožnika, saj sodišče odloča o njegovi usodi. Zato imata pravni interes, da Višje sodišče v A. nemudoma odloči o navedeni pritožbi. S počasnim reševanjem navedene pritožbe namreč Višje sodišče v A. krši načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena Zakona o pravdnem postopku, krši pravice obeh tožečih strank do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, posledica tega pa je tudi kršenje njunih ustavnih pravic iz 54. in 56. člena Ustave RS in kršitev Konvencije OZN o otrokovih pravicah in Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. Glede na vse navedeno predlagata, da sodišče odloči, da sta Višje sodišče v A. in Republika Slovenija dolžni nemudoma odločiti o pritožbi tožeče stranke A.A. zoper sodbo Okrožnega sodišča v B., z dne 18. 3. 2005 in ugotovi, da sta Višje sodišče v A. in Republika Slovenija v pravdnem postopku kršila načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP, kot tudi ustavno pravico tožnikov do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave RS, kar hkrati predstavlja tudi kršenje njunih ustavnih pravic iz 54. in 56. člena Ustave RS in sta zato vsakemu od tožnikov dolžna nerazdelno plačati po 550.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopnega sodišča dalje do plačila, vse v 15-tih dneh, da ne bo izvršbe. Toženi stranki pa sta tožnikoma tudi dolžni nerazdelno poravnati pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prvostopnega sodišča dalje, do plačila, vse v 15-tih dneh, da ne bo izvršbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz spisa Višjega sodišča v A. izhaja, da je o tožbah tožeče stranke A.A., zoper sklep Okrožnega sodišča v B. z dne 11. 2. 2005, sklep istega sodišča z dne 23. 6. 2005 in sodbo Okrožnega sodišča v B. z dne 18. 3. 2005, ki jih je prejelo dne 13. 7. 2005 od Okrožnega sodišča v B. s predložitvenim poročilom, odločilo na seji dne 20. 7. 2005. Izhajajoč iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. To pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožeča stranka ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oz. pritožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more več biti. Torej dejanje, ki ga več ni, očitno ne more posegati v ustavni pravici, katerih varstvo sta uveljavljali tožeči stranki v upravnem sporu proti toženima strankama.

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo tožečih strank v skladu s 4. točko 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) zavreči, saj dejanje, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Glede na navedeno se sodišče tudi ni spuščalo v ugotavljanje pasivne legitimacije tožene stranke Republike Slovenije.