Jedro

Revizijsko sodišče se strinja z razlogovanjem pritožbenega sodišča, da tožnik ni izkazal škode ter vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Tožnik v tej pravdi zaradi sojenja v nerazumnem roku zahteva povrnitev izgubljenega zaslužka za čas sojenja v pravdni zadevi, kar pa bi lahko na podlagi 189. in 190. člena ZOR zahteval že takrat od tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik zaradi kršitve 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) od države vtožuje škodo, ki jo je utrpel zaradi nerazumno dolgega roka sojenja. Pravdni postopek zaradi plačila odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je v prometni nesreči utrpel na svojem tovornjaku, je trajal 15 let. Ker je v škodnem dogodku izgubil tovornjak, ki mu je kot obrtniku predstavljal osnovno sredstvo za preživljanje, mu je dolgotrajnost sodnega postopka povzročila veliko škodo, saj si brez odškodnine novega tovornjaka ni mogel kupiti, postal je brezposelen in ostal brez dela več let. Odškodnina za materialno škodo, ki jo je dobil po dolgih letih sojenja pa je bila enaka dejanski škodi, ki jo je utrpel v prometni nezgodi leta 1983. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo 15.000.000,00 SIT (sedaj 62.594 EUR) s pripadki zavrnilo, ker je presodilo, da sodiščem, ki so vodila pravdni postopek, ni moč očitati protipravnosti, saj so bila dejavna, glede vsebine odločitev ali glede trajanja postopka pa niso bile ugotovljene nobene zlorabe. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča, da zgolj dolgotrajnost sodnega postopka ne zadošča za ugotovitev protipravnega ravnanja državnega organa. Presodilo pa je tudi, da tožnik ni izkazal ne utrpljene škode, ne vzročne zveze med zatrjevano materialno škodo in zatrjevanim protipravnim ravnanjem države oziroma neskrbnim ravnanjem razpravljajočih sodnikov.

Navedbe revidenta

3. Revizijo je tožeča stranka vložila zoper pravnomočno sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je višje sodišče zmotno presodilo, da je bilo na tožniku dokazno breme, da določno opredeli nepravilna ravnanja sodnikov, saj ni odgovoren posamezni sodnik, temveč sistem sodstva v državi, ki je s svojim načinom dela, predpisi in reorganizacijo sodstva po letu 1990 ustvarila sodne zaostanke. Da je Okrožno sodišče v Celju zavlačevalo s sodno odločitvijo se mu ne zdi sporno, kar podkrepi z navedbo odstotka vseh vloženih tožb zaradi nerazumnega roka sojenja, ki se nanašajo na to sodišče. Nelogično pa je tudi stališče višjega sodišča glede vzročne zveze in škode. Tožnik med postopkom sojenja v zvezi z odškodnino ni vedel kakšna bo škoda in kakšen rezultat sojenja, poleg tega pa tožene stranke niso krive za dolgotrajnost sodnega postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišč druge in prve stopnje v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti podane štiri predpostavke: protipravnost, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo, škoda in odgovornost. Če ni podana le ena izmed splošnih predpostavk, odškodninska obveznost ne nastane.

7. Revizijsko sodišče se strinja z razlogovanjem pritožbenega sodišča, da tožnik ni izkazal škode ter vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Tožnik v tej pravdi zaradi sojenja v nerazumnem roku zahteva povrnitev izgubljenega zaslužka za čas trajanja sojenja v prvotni zadevi, katerega oceni na 62.594 EUR (za vsako leto 6.259,4 EUR). V skladu z 189. členom Zakona o obligacijskih razmerjih je imel oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička, poleg tega pa je 190. člen ZOR uzakonjal načelo popolne odškodnine. Če bi tožnik izpad dohodka zaradi uničenega kamiona zahteval in dokazal, bi mu ga bila tožena stranka tudi dolžna plačati. Ponujeni dokazi s strani tožnika, katere sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali, navedenega materialnopravnega zaključka ne spremenijo.

8. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.