Jedro

Ker pritožba ne graja temelja, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodbe glede ugotovljene odgovornosti tožene stranke, ki ni nadzorovala psa in je prišlo do ugriza psa in poškodb tožnika. Bistvo pritožbenih navedb je, da je višina odškodnine previsoka in ni v skladu s sodno prakso.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in z zamudno sodbo naložilo toženi stranki plačilo 8.892,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.800 od 25. 3. 2020 dalje do plačila od zneska 92,80 EUR od 24. 2. 2020 dalje do plačila. V presežku je obrestni zahtevek zavrnilo.

2. Proti tej sodbi je najprej podal predlog za postavitev v prejšnje stanje toženec in predlagal, da sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje tako, da upošteva odgovor na tožbo, ki jo je napisal tudi v tej vlogi. Podredno pa je vložil pritožbo proti zamudni sodbi. Temelj v zahtevku ni sporen, sporna je višina prisojenega zneska. Odškodnina za negmotno škodo je previsoka, ne temelji na predloženih dokazih in ne opravičuje tako visokega zneska. Niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj tožbeni zahtevek ne izhaja iz dejstev, ki so v tožbi navedeni. Tožbenega zahtevka ni mogoče preizkusiti glede posameznih zahtevkov, saj je odločitev preuranjena. Dejansko stanje ne opravičuje izdaje zamudne sodbe. Zdravljenje je trajalo mesec dni in ne do 9. 12. 2019, sam ugriz pa ni pustil trajnih posledic. Medicinska dokumentacija ne opravičuje tako visokega zahtevka. Aktivno se je res zdravil do 9. 12. 2019, zadnji izvid pa je z dne 22. 10. 2019, ko je bilo zdravljenje končano. Tako tožeča stranka ni dokazala, da je zdravljenje trajalo do 9. 12. 2019 in ni predložila adekvatnih dokazov. Ni izkazan čas trajanja hudih, srednje hudih in lažjih bolečin. Navedbe so pavšalne. Nobenega dokaza ni o smrtnem strahu tožeče stranke. Sama je izzivala psa in bila je zato pripravljena, da jo bo pes ugriznil. Sekundarni strah pa je bil le do 22. 10. 2019. Tudi MR ni šteti kot zdravljenje. Tožnik ni izkazal zmanjšane splošne življenjske aktivnosti. Ni prišlo do poškodbe kosti, gibljivost je v mejah normale. Za več bi bil potreben izvedenec medicinske stroke. Ni skaženosti, morda gre le za brazgotino, ki ne vzbuja nelagodnosti. Sodišče je tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršen je materialni zakon glede previsoke odškodnine. Izpodbija tudi upravičenost do povračila kilometrine za potovanje v A. in B., saj je zahtevek pretiran. Pripada mu zgolj znižana odškodnina ali vozovnica za javno prevozno sredstvo.

3. Na vročeno pritožbo zoper zamudno sodbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za postavitev v prejšnje stanje in predlog zavrnilo. Ta sklep je pravnomočen (I Cp 746/2023, list. št. 91). Tako ostane za odločanje še pritožba proti zamudni sodbi.

6. Obseg preizkusa zamudne sodbe je omejen, saj se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Tako ostane za presojo tista trditvena podlaga, ki jo navaja tožeča stranka v tožbi in pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, da sodišče lahko izda zamudno sodbo.

7. Najprej je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno vročilo tožbo toženi stranki. Sodišče v zamudni sodbi sicer povzema dogajanje glede vročanja v točki 13. Ugotavlja, da je bila tožba vročena s fikcijo na podlagi določb ZPP. Najprej je res sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe na pošti o tem, kako je bila vročitev opravljena. Pošta je sporočila, da je bilo pisanje vrnjeno po poskusu vročanja 14. 10. 2020 in ne prevzemu pošte 30. 10. 2020. Vendar je nato sodišče prve stopnje ponovno vročalo tožbo s prilogami in v spisu je povratnica, pripeta k list. št. 39. Iz povratnice sledi, da je vročevalec v predalčniku 6. 12. 2020 pustil obvestilo in naslovnik ni prevzel pošte, po preteku roka pa je bila pošta puščena v hišnem predalčniku 21. 12. 2020. Ker je povratnica javna listina, pritožba pa ne ponuja dokaza o tem, da ti podatki ne držijo, je treba šteti, da je bila vročitev pravilno opravljena po 142. členu ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni vložila pravočasno odgovora na tožbo, saj ga je vložila skupaj s predlogom za postavitev v prejšnje stanje, to je 19. 10. 2022, kar je po preteku 30 dnevnega roka.

9. Nadalje pritožba trdi, da zamudna sodba ni obrazložena in da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji zamudne sodbe sodišče presoja tožbene navedbe in predložene dokaze. Tožbene navedbe in dokazi niso v nasprotju, sodišče se o tem opredeli. Zato je neutemeljena trditev pritožbe, da je tožba nesklepčna in da ni obrazložena.

10. Pritožba sicer sodbo izpodbija le glede višine odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno razgrnilo materialnopravne podlage tako glede temelja, kot glede višine tožbenega zahtevka (158. člen in 179. člen OZ).

11. Ker pritožba ne graja temelja, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodbe glede ugotovljene odgovornosti tožene stranke, ki ni nadzorovala psa in je prišlo do ugriza psa in poškodb tožnika. Bistvo pritožbenih navedb je, da je višina odškodnine previsoka in ni v skladu s sodno prakso.

12. Tožnik zahteva odškodnino za poškodbe, katere je utrpel 28. 9. 2019 in opisal v tožbi. Vrsto poškodb toženec ne graja, sicer pa to izhaja tudi iz priložene dokumentacije. Opis poškodb in zdravljenja sodišče pravilno povzema v točki 21 obrazložitve. Iz priložene dokumentacije izhaja, da je zdravljenje trajalo od 28. 9. 2019 do 9. 12. 2019; do 10. 1. 2020 pa je bil v bolniškem staležu zaradi nezmožnosti za delo. Vidi se, da je bil tožnik še naročen na MRI 9. 12. 2019 (priloga A14). Zato ni mogoče šteti, da so navedbe v tožbi v nasprotju s predloženimi dokazi.

13. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin tožnik zahteva 3.800 EUR in sodišče mu ta znesek prisodi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo po navedbah iz tožbe, da so bolečine trajale ves čas bolniškega staleža, skoraj več kot 3 mesece in priznalo za bolečine in nevšečnosti 3.800 EUR odškodnine. Za pravilno uporabo materialnega prava ni treba, da tožnik navede točno koliko dni je trpel hude, srednje in lahke bolečine. V tožbi tožeča stranka navaja, da so bile bolečine sprva hude, sedaj pa so srednje hude, občasno lažje in da se pojavljajo pri hitrih, sunkovitih in skrajnih gibih in pri fizičnih naporih in ob spremembah vremena. Zahteval je tudi odškodnino za bodoče bolečine, ki se občasno pojavljajo. Zato je prisojena odškodnina primerna. Pri tem je sodišče prve stopnje citiralo obsežno sodno prakso na strani 10 sodbe v opombah. Ta sodna praksa je primerljiva z obravnavanim primerom.

14. Iz naslova prestanih psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tožnik zahteval 3.500 EUR in to mu je sodišče priznalo. Nima prav pritožba, da tožnik nima posledic. Tožnik v tožbi opisuje posledice, da težje opravlja zahtevnejša dela, čuti mravljinčenje in občasno potrebuje tudi tujo pomoč. Desna roka je oslabljena, tresoča in boleča in med delom potrebuje več počitka. Ne more roke skrčiti v zapestju, razgibava jo lahko le do bolečine. Ne more se ukvarjati rekreativno s športom, kar se je prej ukvarjal, zlasti z odbojko. Vse to so posledice, ki po ustaljeni sodni praksi pripeljejo do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi tu je sodišče naštelo obsežno sodno prakso in upoštevalo, da je tožnik star 43 let in da bo te posledice moral še prenašati v bodoče. 15. Iz naslova primarnega in sekundarnega strahu je sodišče tožniku priznalo 1.000 EUR. Tožnik navaja, da je ob napadu doživel smrtni strah, saj ga je napadel agresivni pes. Nato pa je bil v strahu za izid zdravljenja oziroma utrpel sekundarni strah. Šlo je za ugriz psa, ki pogosto pušča okužbe, rane in zato je bil do konca zdravljenja lahko zaskrbljen. Sedaj pa se boji psov in se jim izogiba. Tudi tu je sodišče citiralo ustrezno sodno prakso. Gre za podobne primere kot v citirani sodni praksi pod točko 22 v opombah.

16. Odškodnine iz naslova skaženosti pritožba napada tako, da trdi, da dvomi v skaženost desne roke. Tožnik je priložil fotografije v prilogah in sodišče prve stopnje je sledilo navedbam iz tožbe, ki niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Samega dejanskega stanja pa tožeča stranka ne more izpodbijati, saj gre za zamudno sodbo.

17. Na koncu pritožba še izpodbija višini kilometrine za potovanja v A. in B. Sodišče je sledilo obrazložitvi iz tožbe, da se je peljal trikrat do SB C., enkrat do ambulante v A., enkrat do Radiološkega oddelka B. Skupaj je prevozil 250,8 km. Iz naslova prevozov mu je sodišče utemeljeno priznalo 0,37 EUR/km, kar skupaj znesek 92,80 EUR. Treba je le ugotoviti, da je sedanja kilometrina za stroške prevoza na delo znašala 1,6 EUR na liter (objava najvišje maloprodajne cene za november 2023 za obračunavanje stroškov prevoza na delo in z dela ter kilometrine z uporabo lastnega vozila Ministrstva za javno upravo).1 Na isti spletni strani so objavljeni tudi zneski za leto 2019 in 2020, ki so vsi višji, kot je obračunala tožeča stranka.

18. Ker je sodišče prve stopnje brez procesnih napak in ob izpolnjenih pogojih za izdajo zamudne sodbe pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi zamudno sodbo (353. člen ZPP).

1 www.gov.si/teme/povračila stroškov in drugi osebni prejemki/.