Jedro

V obravnavnem primeru ni sporno, da se je postopek začel na zahtevek tožnice, vložen na podlagi 1. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1. Toženka je bila na tak zahtevek vezana. Z odločbo, izdano na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 (ne glede na to, ali gre za odločbo, izdano na podlagi 1. točke in ali odločbo izdano na podlagi 2. točke te določbe), toženka torej le ugotavlja nastop pravnih posledic, ki so nastale na podlagi samega zakona, in je odločba na tej pravni podlagi nujno vezana na dejansko stanje ob njeni izdaji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek, da na podlagi tretjega odstavka 64. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) izda odločbo, s katero se ugotovi, da je osebam, ki v skladu z 8. členom ZPre-1 delujejo usklajeno: 1) A. d. d., v svojem imenu in v imenu in na račun Republike Slovenije; 2) B. d. d.; 3) C. d. d.; 4) D. d. d.; 5) E., d. d.; 6) F. d. d. (prizadete stranke v tem upravnem sporu), zaradi sankcije mirovanja glasovalnih pravic, določenih v 63. členu ZPre-1, prepovedano njihovo uresničevanje v ciljni družbi G. d. d. in da se ciljni družbi G. d. d. prepove uresničitev teh pravic do nastopa pravnih dejstev, na podlagi katerih osebam, ki delujejo usklajeno, sankcija iz 63. člena ZPre-1 preneha (1. točka izreka). Tožnici je naložila, da mora v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe plačati stroške postopka v višini 479,77 EUR, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi in da sama trpi stroške, ki so ji nastali v postopku odločanja o zahtevku iz 1. točke izreka te odločbe (2. in 3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju toženka) 18. 10. 2018 prejela tožničin zahtevek za izdajo odločbe na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZPre-1, za „ugotovitev doseganja prevzemnega praga ter prepoved uresničevanja glasovalnih pravic iz razlogov po 63. členu ZPre-1 v povezavi z 8. in 15. členom istega zakona in predlog, naj naslovni organ zahtevi ugodi in z odločbo ugotovi doseganje prevzemnega praga ter prepove nasprotnemu udeležencu uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi G. ter prepove družbi G. uresničitev teh pravic, do nastopa pravnih dejstev, določenih v 63. členu ZPre-1“. Po izvedenem dokaznem postopku je toženka ugotovila, da tožničin zahtevek ni utemeljen, ker skupni delež glasovalnih pravic prizadetih strank v G. po stanju na dan izdaje te odločbe ne dosega prevzemnega praga. Toženka zato ne more ugoditi prepovednemu zahtevku tožnice, tj. ciljni družbi G. d.d. prepovedati uresničitev glasovalnih pravic, ki jih imajo prizadete stranke.

3. Glede na tožničine navedbe v postopku, da bi morala toženka ugotoviti kršitev prevzemne zakonodaje za nazaj, pojasnjuje, da se je predmetni postopek začel in vodil na tožničino zahtevo, ki jo je vložila na podlagi 1. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1, zato lahko toženka v predmetnem postopku odloči zgolj o njeni utemeljenosti. Pritrjuje tožnici, da ima kot nadzorni organ nedvomno pristojnost voditi postopek o nadzoru nad izvajanjem ZPre-1, hkrati pa kot prekrškovni organ voditi tudi postopek o prekršku na podlagi določb Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Ne glede na to, da sta oba postopka v pristojnosti toženke, pa je dejstvo, da gre za dva povsem ločena postopka, ki tečeta po določbah dveh različnih zakonov in imata tudi povsem različen namen. Ugotavljanje morebitne kršitve prevzemne zakonodaje za nazaj je lahko kvečjemu predmet morebitnega ločenega postopka o prekršku. Namen predmetnega postopka, ki se je začel na tožničino zahtevo, in izdaje predmetne odločbe pa je, da se glede na obstoječe stanje (to je stanje ob izdaji odločbe) ugotavlja morebiten nastop mirovanja glasovalnih pravic in izreče nujno posledico takšne ugotovitve, to je prepoved ciljni družbi omogočiti nezakonitemu prevzemniku glasovalne pravice, vse dokler ne ravna skladno s 63. členom ZPre-1. Navedena pravna podlaga toženki torej ne omogoča ugotavljanja dejstev za nazaj, saj gre za dejstva, ki v obravnavanem primeru ne predstavljajo relevantne, v času izdaje te odločbe, obstoječe dejanske podlage za odločitev o (ne)utemeljenosti tožničine zahteve. Vodenje in odločanje toženke po uradni dolžnosti na podlagi 70. člena v zvezi s petim odstavkom 64. člena ZPre-1 in 2. točko drugega odstavka 64. člena ZPre-1, v tem postopku, ki je začet na tožničino zahtevo, ni mogoče. 4. Ker o tožničini zahtevi ni bilo odločeno v predpisanem roku, je tožnica na sodišče najprej v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZPre-1 vložila zahtevo za sodno varstvo, s katero je predlagala, naj sodišče toženki naloži, da v roku 30 dni od vročitve te sodbe odloči o njeni zahtevi ter ji naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podrejeno, naj ugotovi, da so prizadete stranke delovale usklajeno in presegle prevzemni prag v ciljni družbi od 4. 10. 2016 do 17. 12. 2018, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po izdaji izpodbijane odločbe pa je tožnica zahtevo za sodno varstvo razširila tudi na izpodbijano odločbo.

5. V razširitvi zahteve (v nadaljevanju tožbi) je med drugim navedla, da pri primarnem zahtevku ne vztraja več, postavlja pa nov predlog za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje. Vztraja pa pri podrejenem predlogu iz prvotne zahteve za sodno varstvo. Med drugim v tožbi navaja, da so prizadete stranke v času od podaje predloga toženki in pred izdajo odločbe znižale skupni delež pod prevzemni prag, zato je tožnica v vlogi z dne 15. 1. 2019 toženki predlagala, naj odloči na podlagi 2. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1, do česar pa se toženka ni opredelila oz. je zgolj pavšalno navedla, da v tem postopku, ki je začet na tožničino zahtevo, ni mogoče odločiti na podlagi, ki jo ponuja, in sicer na podlagi 70. člena v zvezi s petim odstavkom 64. člena in 2. točke drugega odstavka 64. člena ZPre-1. Sklicuje se na prvi odstavek 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in toženki očita, da če razširitve ali spremembe zahtevka ni dovolila, bi morala o tem izdati sklep. Iz odločbe ne izhaja, zakaj toženka ni odločala na podlagi 2. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 oz. zakaj ni opravila nadzora, kot ji ga narekuje 70. člen v zvezi s petim odstavkom 64. člena ZPre-1, glede na to, da tudi sama navaja, da je do nezakonitega prevzema prišlo. S tem je kršila 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Meni, da bi se morala toženka tudi v primeru odločitve, kot jo je sprejela v konkretnem primeru, torej v primeru zavrnitve zahtevka, izreči in ugotoviti, od kdaj do kdaj je nezakonito stanje trajalo in na podlagi česa je to nezakonito stanje prenehalo. Slednje je pomembno zaradi pravice manjšinskih delničarjev do odškodnine, določene v sedmem odstavku istega člena.

6. Poudarja, da tudi sicer toženka ni vezana zgolj na predlog upravičenca in mora sama ukrepati ob seznanitvi s kakršnimikoli kršitvami na podlagi 70. člena ZPre-1. Meni, da bi toženka lahko ugotovila, od kdaj do kdaj je obstajal nezakoniti prevzem, če bi odločala na podlagi 2. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1, in da je samo ona tista, ki lahko na podlagi dostopnih informacij ugotovi, kdaj je nastopil oz. do kdaj je trajal nezakonit prevzem in na tako ugotovitev veže pravično ceno (peti odstavek 64. člena ZPre-1). To pa je podlaga tudi za določitev odškodninske odgovornosti. Ob razlagi, za kakršno se zavzema toženka, določbe o odškodninski odgovornosti ne bi imele več pomena. Ne strinja se s stališčem, da je ugotavljanje kršitve prevzemne zakonodaje za nazaj lahko kvečjemu predmet morebitnega postopka o prekršku. Toženka ločeno sicer lahko vodi tudi postopek o prekršku, vendar bi se o dejanskem stanju morala izreči tudi v okviru nadzorstvenega postopka zaradi zaščite pravic manjšinskih delničarjev. Meni, da odločitev ni v zadostni meri obrazložena, zaradi česar je poseženo v njeno pravico iz 22., 14. in 25. člena Ustave RS, ter da je bila kršena njena pravica do kontradiktornosti, ki toženki nalaga dolžnost, da se opredeli do vseh njenih navedb in utemelji, katere navedbe je upoštevala pri presoji ter katere ne in zakaj. Toženka namreč ni obrazložila, zakaj ni odločila po 2. točki tretjega odstavka 64. člena ZPre-1, hkrati pa je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice. Posledično je nezakonita tudi odločitev o stroških.

7. S pripravljalno vlogo z dne 10. 7. 2019 pa je svoj podrejeni zahtevek spremenila tako, da je sodišču predlagala, naj ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe, ugotovi, da je mirovanje glasovalnih pravic prizadetim strankam prenehalo z dnem 16. 10. 2018 in da so prizadete stranke delovale usklajeno in presegale prevzemni prag od 4. 10. 2016 do 16. 10. 2018. Sodišče naj toženki naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah prereka tožbene navedbe in med drugim navaja, da morebitne kršitve za nazaj ugotavlja v prekrškovnem postopku, s čimer se je očitno strinjala tudi tožnica, ki je takšen postopek predlagala. Toženki je predlagala, naj za nazaj ugotovi kršitev 15. člena ZPre-1. Toženka je z uradnim zaznamkom z dne 13. 2. 2019 odločila, da zoper navedene osebe ne bo vodila prekrškovnega postopka in ne bo izdala odločbe o prekršku, ker iz zbranih dejstev in dokazov izhaja, da ravnanje ni prekršek.

9. Poudarja, da se peti odstavek 64. člena ZPre-1 nanaša na primer, ko je zoper izdano odločbo vložena zahteva za sodno varstvo in pojasnjuje namen te določbe in dodaja, da zavrnilna odločba na pravico delničarjev do odškodnine ne vpliva. Opozarja na bistven namen njenih nadzorniških pristojnosti, ki je v tem, da se čim prej vzpostavi zakonito stanje na trgu. Glede podrejenega zahtevka navaja, da niso podani pogoji za spor polne jurisdikcije ter da tožnica zanj ni izkazala pravnega interesa. Predlaga zavrnitev tožbe oz. zavrženje podrejenega tožbenega zahtevka.

10. Prizadete stranke in G. d. d. v odgovoru na tožbo med drugim navajajo, da ker je bil postopek po tretjem odstavku 64. člena ZPre-1 začet na zahtevo stranke, se ne more ponovno začeti oz. teči še po uradni dolžnosti, kljub nadzornim pristojnostim toženke po 70. členu ZPre-1. Ker ni sporno, da je tožnica vložila zahtevek na podlagi 1. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1, je bila toženka na tak zahtevek vezana, tožnica pa zahtevka nikoli ni spremenila. Poleg tega tožnica za vložitev zahtevka na podlagi 2. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 niti nima pravnega interesa. Pritrjujejo toženki, da v 64. členu ZPre-1 nima podlage, da bi ugotavljala, od kdaj do kdaj je obstajal nezakonit prevzem, in se sklicujejo na namen navedene določbe. Tako pristojnost ima toženka le v prekrškovnem postopku. Ne strinjajo se s stališčem tožnice, da bi določilo o odškodninski odgovornosti iz 64. člena ZPre-1 izgubilo pomen, če toženka ne bi odločala o tem, kaj je nastopil in do kdaj je trajal nezakonit prevzem, in opozarjajo, da je za odločanje o odškodninskem zahtevku pristojno redno sodišče po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Poudrajajo, da zavrnitev tožničine zahteve ne prejudicira odločitve toženke v drugih postopkih, na primer v prekrškovnem, niti v odškodninskem pred sodiščem splošne pristojnosti. Prizadete stranke predlagajo zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Prva točka prvega odstavka 63. člena ZPre-1 določa, da prevzemnik, ki je dosegel prevzemni prag oziroma dodatni prevzemni prag, iz vseh delnic z glasovalno pravico ciljne družbe, ki se po 6. členu tega zakona upoštevajo pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic, ne more uresničevati teh pravic, dokler ne da prevzemne ponudbe v skladu s tem zakonom. Prvi odstavek 64. člena ZPre-1 določa, da če je ciljna družba prevzemniku omogočila uresničevanje glasovalnih pravic v nasprotju z določbami prejšnjega člena in je bil zato sprejet sklep skupščine te družbe, ki ne bi bil sprejet, če oddani glasovi prevzemnika ne bi bili upoštevani, lahko tožbo za razveljavitev sklepa skupščine in morebitni predlog za zavarovanje ali prisilno izvršitev tožbenih zahtevkov proti ciljni družbi in proti prevzemniku poleg oseb, ki lahko po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, vložijo izpodbojno tožbo, vloži tudi toženka.

13. Po tretjem odstavku navedene določbe toženka po uradni dolžnosti ali na zahtevek oseb, ki lahko po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, vložijo tožbo iz prvega odstavka tega člena, z odločbo: ugotovi, da je prevzemniku zaradi sankcije mirovanja glasovalnih pravic, določene v prejšnjem členu, prepovedano njihovo uresničevanje in prepove ciljni družbi uresničitev teh pravic do nastopa pravnih dejstev, na podlagi katerih sankcija preneha (1. točka) oziroma ugotovi, da je prenehalo mirovanje glasovalnih pravic iz prejšnjega člena (2. točka). Četrti odstavek navedene določbe določa, da proti odločbi agencije ali če agencija o zahtevi iz prejšnjega odstavka ne odloči v 60 dneh, lahko osebe iz prejšnjega odstavka v osmih dneh vložijo zahtevo za sodno varstvo na Upravno sodišče Republike Slovenije.

14. V obravnavnem primeru ni sporno, da je tožnica 16. 10. 2018 na toženko na podlagi 1. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 naslovila zahtevo, naj ugotovi, da je prizadetim družbam, ki v skladu z 8. členom ZPre-1 delujejo usklajeno, zaradi sankcije mirovanja pravic, določene v 63. členu ZPre-1, prepovedano njihovo uresničevanje v ciljni družbi G. d. d., in da se ciljni družbi G. d. d. prepove uresničitev teh pravic do nastopa pravnih dejstev, na podlagi katerih osebam, ki delujejo usklajeno, sankcija iz 63. člena ZPre-1 preneha. Ker o zahtevi ni bilo odločeno v 60 dneh, je tožnica na naslovno sodišče vložila zahtevo za sodno varstvo. Dne 30. 1. 2019 je toženka izdala odločbo št. 0600-23/2018-50, s katero je tožničino zahtevo zavrnila. Tožnica je zahtevo za sodno varstvo razširila tako, da je vložila tožbo zoper navedeno odločbo.

15. Zavrnitev tožničine zahteve temelji na ugotovitvi, da skupni delež glasovalnih pravic prizadetih strank v družbi G. d. d. po stanju na dan 30. 1. 2019 ne dosega več prevzemnega praga, kar niti ni sporno. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožnica v pripravljalni vlogi sama navedla, da se je dejansko stanje po vložitvi zahtevka spremenilo tako, da skupni delež glasovalnih pravic prizadetih strank v družbi G. d. d. ne dosega več prevzemnega praga, enako pa navaja tudi v tožbi in pripravljalnih vlogah.

16. Sporno za tožnico pa je, ali bi morala toženka v izpodbijani odločbi ugotoviti tudi, od kdaj do kdaj so imele prizadete stranke dolžnost podati prevzemno ponudbo. Tožnica meni, da bi to morala storiti bodisi po uradni dolžnosti, ker po 70. členu ZPre-1 opravlja nadzor nad tem zakonom, ne glede na njen zahtevek, bodisi na podlagi spremenjenega zahtevka, ki naj bi ga podala v vlogi z dne 15. 1. 2019. 17. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovila dejansko stanje, ki je za odločitev pomembno, in sicer, da na dan njene izdaje prizadete stranke ne dosegajo prevzemnega praga, ki, kot rečeno, ni sporno. Opravila pa je tudi dokazno oceno in se opredelila do vseh tožničinih dokaznih predlogov, ki jih je zavrnila. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča vsebuje vse sestavine, predpisane v 214. členu ZUP in jo je mogoče preizkusiti. Očitek o kršitvi 22., 14. in 25. člena Ustave zato ni utemeljen, poleg tega pa je povsem pavšalen. Prav tako pa je povsem pavšalen in nekonkretiziran tožbeni očitek, da tožnici ni bila zagotovljena možnost do podaje navedb tekom postopka in da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče ga zato ni moglo preizkusiti.

18. Sodišče pritrjuje toženki, prizadetim strankam in družbi G. d. d., da toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izdajo odločbe z vsebino, za kakršno si prizadeva tožnica. Pri tem sodišče še dodaja, da če bi tožnica s podrejenim tožbenim zahtevkom uspela, in bi sodišče ugotovilo nezakonit prevzem in njegovo trajanje, bi odločitev posegla v pravice in pravne koristi prizadetih strank kot potencialnih plačnikov odškodnine. Zato ni utemeljen tožničin ugovor, da sodišče njihove udeležbe v predmetnem sporu ne bi smelo dopustiti.

19. V obravnavnem primeru ni sporno, da se je postopek začel na zahtevek tožnice, vložen na podlagi 1. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1. Toženka je bila na tak zahtevek vezana. Tudi, če bi toženka s pripravljalno vlogo z dne 15. 1. 2019, zahtevek resnično spremenila tako, da bi zahtevala izdajo odločbe na podlagi 2. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1, pa toženka na podlagi takega zahtevka še vedno ne bi imela podlage, da za nazaj ugotavlja, od kdaj do kdaj so imele prizadete stranke dolžnost podati prevzemno ponudbo, kar bi rada dosegla tožnica.

20. Pravilna je namreč navedba toženke, da je treba navedeno določbo razlagati v skladu z njenim namenom, ki je izključno v vzpostavitvi zakonitega stanja na trgu, ne pa morebitnemu ugotavljanju kršitve obveznosti v preteklosti oz. ugotavljanju pravne podlage za vložitev odškodninskega zahtevka. Z odločbo, izdano na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 (ne glede na to, ali gre za odločbo, izdano na podlagi 1. točke in ali odločbo izdano na podlagi 2. točke te določbe), toženka torej le ugotavlja nastop pravnih posledic, ki so nastale na podlagi samega zakona (prvega odstavka 63. člena ZPre-1), in je odločba na tej pravni podlagi nujno vezana na dejansko stanje ob njeni izdaji.

21. Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da bi se tudi odločba, izdana na podlagi 2. točke tretjega odstavka 64. člena nanašala le na dejansko stanje na dan njene izdaje in ne bi vsebovala ugotovitve, „od kdaj do kdaj je bil prevzemni prag dosežen oz. je trajalo nezakonito stanje“. Zato ni pravno pomembno, kakšno je bilo dejansko stanje na dan vložitve zahtevka in kdaj se je to spremenilo, ali je tožnica z vlogo z dne 15. 1. 2019 resnično spremenila zahtevek, ali se je toženka do tega v zadostni meri opredelila ter ali je kršila določbe postopka, ker o nedovolitvi spremembe zahtevka ni odločila s sklepom.

22. Ob tem sodišče dodaja, da je bila določba, ki toženki poleg izdaje ugotovitvene odločbe o prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic omogoča tudi izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju mirovanja glasovalnih pravic, dodana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (Uradni list 25/2014, ZPre-1F). Iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih z dne 13. 2. 2014 (EVA-2130-0027) izhaja, da nova določba usmerja toženko, ki je že izdala odločbo o prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic, da na podlagi ugotovitve novih dejanskih okoliščin in pravnih dejstev ponovno ugotovi aktualno stanje in odloči skladno z veljavno ureditvijo. Iz navedenega izhaja, da je izdaja odločbe na podlagi 2. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 vezana na predhodno izdano odločbo na podlagi 1. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1. Za izdajo take odločbe pa izkazuje pravni interes predvsem stranka, ki je bila z odločbo o prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic prizadeta, oziroma toženka kot organ, pristojen za opravljanja nadzora nad izvajanjem ZPre-1 (prvi odstavek 70. člena ZPre-1), kadar vodi postopek po uradni dolžnosti.

23. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je toženka tudi nadzorni organ, ki po 70 členu ZPre-1 opravlja nadzor nad izvajanjem tega zakona in v smislu opravljanja nadzora na podlagi tretjega odstavka 64. člena po uradni dolžnosti izda odločbo. Tudi v takem primeru toženka na navedeni pravni podlagi iz predhodno navedenih razlogov nima podlage v izreku odločbe ugotavljati dejanskega stanja za nazaj, ampak se odločbo izda po dejanskem stanju v času njene izdaje.

24. Prav tako na drugačno odločitev ne vpliva, da je toženka tudi prekrškovni organ. Sodišče pritrjuje toženki, da je prekrškovni postopek ločen postopek, ki poteka na podlagi drugih postopkovnih pravilih (ZP-1) kot obravnavani postopek, in s povsem drugimi procesnimi kavtelami. V navedenem postopku se sicer tudi za nazaj ugotavlja kršitev 12. člena ZPre-1, vendar gre, kot rečeno, za povsem ločen postopek, na podlagi povsem drugih procesnih pravil, kar je toženka tožnici v zadostni meri pojasnila.

25. Sodišče še pripominja, da bi ugotovitev toženke v prekrškovnem postopku, da je prevzemnik storil prekršek, ker ni dal prevzemne ponudbe, pa bi jo moral, sicer lahko bila podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka na podlagi sedmega odstavka 64. člena ZPre-1, vendar v obravnavnem primeru tožnica ne oporeka navedbi toženke, da je toženka v prekrškovnem postopku, začetim na tožničin predlog, z uradnim zaznamkom z dne 13. 2. 2019 odločila, da zoper prizadete stranke ne bo vodila postopka o prekršku in izdala odločbe, ker iz zbranih dejstev izhaja, da dejanje ni prekršek (prva alineja četrtega odstavka 51. člena ZP-1). Prav tako tožnica ni navedla, da bi organu, ki nadzoruje delo (prekrškovnega) organa, pravočasno predlagala vložitev obdolžilnega predloga. Kadar se predlagatelj postopka z odločitvijo prekrškovnega organa ne strinja, v 15 dneh po prejemu obvestila predlaga organu, ki nadzoruje delo organa, da vloži obdolžilni predlog (drugi odstavek 103. člena ZP-1). Iz navedenega tako izhaja, da tožnica v prekrškovnem postopku naj ne bi izkoristila vseh pravnih sredstev, ki so ji na voljo, da bi izpodbila ugotovitev toženke kot prekrškovnega organa, da obveznost objave prevzemne ponudbe prizadetih strank v spornem obdobju ni nastala. Ne more pa uspeti s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pomanjkljivosti in nasprotujoče si navedbe obrazložitve uradnega zaznamka, izdanega v prekrškovnem postopku, v tem upravnem sporu, kjer je izpodbijana odločba toženke, izdana na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZPre-1. 26. Sodišče pritrjuje toženki, da podlaga za izdajo odločbe, za kakršno se zavzema tožnica, tudi ne izhaja iz petega odstavka 64. člena ZPre-1. Navedena določba določa pravila določitve pravične cene delnice v primeru, da je proti odločbi toženke ali če toženka ne odloči v 60 dneh, vložena zahteva za sodno varstvo. S to določbo (ki predvideva izdajo ugotovitvene odločbe v postopku pred toženko ali sodiščem) je zakonodajalec želel zagotoviti, da imajo delničarji v primeru vložitve pravnega varstva v upravnem sporu možnost izstopiti iz ciljne družbe pod enakimi pogoji kot delničarji, ki so delnice odsvojili pred objavo prevzemne ponudbe. Ker bi lahko od vložitve pravnega varstva v upravnem sporu do pravnomočne sodne odločbe in posledično objave prevzemne ponudbe preteklo obdobje, daljše od 12 mesecev, in ker cena v prevzemni ponudbi glede na drugi odstavek 17. člena ZPre-1 ne bi smela biti nižja od najvišje cene, po kateri je prevzemnik pridobil vrednostne papirje v 12-mesečnem obdobju pred objavo prevzemne ponudbe, bi lahko prišlo do neenakopravne obravnave delničarjev, s tem pa tudi do boljšega položaja nezakonitega prevzemnika. V primeru zavrnitve zahtevka za izdajo odločbe na podlagi 1. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 pa je ugotavljanje pravične cene in morebitno oškodovanje delničarjev zaradi preteklega nezakonitega ravnanja stvar ugotavljanja višine škode v postopku pred rednim sodiščem.

Za odločanje o utemeljenosti odškodninskega zahtevka iz sedmega odstavka 64. člena ZPre-1, v katerega sodita tudi ugotavljanje protipravnosti (ali bi prevzemna ponudba morala biti dana, pa ni bila) in višine škode (ta je odvisna tudi od trenutka, ki bi morala biti dana prevzemna ponudba, pa ni bila dana), je izključno pristojno sodišče splošne pristojnosti, pri čemer izpodbijana odločba ne preprečuje ugotovitve sodišča, da je prišlo do protipravnosti, ker prevzemna ponudba določenega dne ni bila dana, pa bi morala biti, kot zmotno navaja tožnica. Sodišče je v takem primeru upravičeno do vseh informacij, na podlagi katerih lahko ugotovi pravno pomembna dejstva (tretji odstavek 226. člena ZPP), zato ni utemeljena navedba, da jih lahko ugotovi le toženka.

27. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu prizadetih strank za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le te z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem niso bistveno pripomogle k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2).