Jedro

Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora.

V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo I K 70107/2019 z dne 6. 2. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, za katero mu je izreklo denarno kazen v višini štirideset dnevnih zneskov po 29,00 EUR, kar znaša 1.160,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP in sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenca s sodbo II Kp 70107/2019 z dne 25. 1. 2024 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso.

2. Obsojenčev zagovornik zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe zakonskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da zatrjevane kršitve niso podane.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

Glede opisa kaznivega dejanja

5. Obsojenec je bil spoznan za krivega ravnanja, da je v zadnjem mesecu pred 15. 7. 2019 v ... na naslovih 10/b in 9 ter v njihovi bližini porezal trto, okrasno grmovje pušpana in rože, na istem kraju pa dne 22. 7. 2019 porezal veje trte, tri grme vrtnic in polomil in požagal veje drevesa žižole, vse last oškodovanca B. B., s čimer je navedene rastline poškodoval.

6. Zagovornik zatrjuje, da rastline niso stvari, ki zato ne morejo biti predmet očitanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, pri čemer se sklicuje na vsakodnevno rabo pojma stvari, ki po njegovem stališču ne vključuje živih bitij kot so rastline in živali.

7. Višje sodišče je v zvezi s poškodovanjem tuje stvari pravilno izpostavilo že uveljavljeno stališče, da okoliščina obnovitve rastline ne vpliva na dejstvo, da je bila rastlina poškodovana, kot je Vrhovno sodišče že poudarilo v sodbi Kp 1/94 z dne 6. 7. 1994, saj zadošča, da je bilo stanje stvari s funkcionalnega, estetskega ali kakšnega drugega, za lastnika pomembnega vidika, poslabšano, kar očitano porezanje rastlin nedvomno izpolnjuje. Takšnega zaključka pa zagovornik niti ne izpodbija, ampak izhaja iz zmotnega stališča o tem, da rastline niso stvari. Skladno z opredelitvijo stvari tako v sodni praksi kot pravni literaturi je stvar vsak samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje, kar vključuje tako premične kot nepremične stvari, kot tudi živali. Nobenega razloga ni, da enako ne bi veljalo tudi za rastline. Nasprotno, znak kaznivega dejanja je, da gre za tujo stvar, zato je bistveno, ali je mogoča lastninska pravica nad objektom napada. Odgovor je pritrdilen tako pri živalih kot rastlinah. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da je sodišče nedovoljeno uporabilo analogijo. Gre namreč za uporabo zakona s pomočjo jezikovne razlage. Z očitanim kaznivim dejanjem je tako varovan premoženjski vidik rastlin, saj kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ-1 sodi v okvir kaznivih dejanj zoper premoženje. Kolikor zagovornik v utemeljevanju svojega stališča izpostavlja druga kazniva dejanja, ki varujejo rastline, živali in živa bitja, pa tudi s tem ne more utemeljiti svoje teze, saj izpostavljene določbe KZ-1 (344. člen, 234. člen, 339. člen, 341. člen, 342. člen, 332. člen, 186. člen) varujejo različne vidike rastlin, živali in drugih živih bitij v okviru varstva različnih kazenskopravnih dobrin, npr. varstvo okolja, prostora in naravnih dobrin, varstvo gospodarstva, varstvo človekovega zdravja, kar ne izključuje kazenskopravnega varstva premoženjskega vidika rastlin, ki ga nudi 220. člen KZ-1. Zatrjevana kršitev načela zakonitosti tako ni podana.

8. Zagovornik zatrjuje, da bi moralo sodišče zavrniti obtožni predlog v delu, da je obsojenec v zadnjem mesecu pred 15. 7. 2019 poškodoval rože, saj da ni dovolj konkretiziran, da bi se obsojenec zoper očitek lahko branil. Sklicevanje na izpovedbo oškodovanca ne more kompenzirati pomanjkljivega opisa.

9. Opis kaznivega dejanja mora biti takšen, da po eni strani omogoča obrambo, po drugi strani pa omogoča sodišču, da očitano dejanje presodi. Čeprav je mogoče zagovorniku pritrditi, da vsebina izvedenih dokazov ne more nadomestiti nepopolnega opisa kaznivega dejanja, pa ne more uspeti z navedbami, da opis dejanja ne omogoča obrambe. Iz že povzetega opisa za dejanje v zadnjem mesecu pred 15. 7. 2019 kot celote, kjer se mu ne očita le, da je porezal rože, pač pa tudi grmovje pušpana in trto in to na naslovih 10b in 9 v ... ter v bližini teh naslovov, je mogoče zaključiti, da je opis dovolj konkretiziran tako glede tuje stvari, to je pušpana, trte in rož, kot glede krajevne zamejenosti dejanja, da omogoča obsojencu obrambo, sodišču pa presojo takšnega ravnanja. Tuja stvar je namreč ustrezno opredeljena in za izpolnjenost znakov očitanega dejanja ni potrebno, da bi bile rože še bolj natančno opredeljene, kot si prizadeva zagovornik.

Glede navzočnosti na pritožbeni seji

10. Zagovornik uveljavlja kršitev 445. člena ZKP in 29. člena Ustave, ker sodišče ni omogočilo oziroma zagotovilo navzočnosti obrambe na pritožbeni seji. Trdi, da bi moralo sodišče pozvati zagovornika, naj navede razloge za prisotnost na seji senata. Ker sodišče tega ni storilo, je po stališču vložnika prispevalo k temu, da razlogov ni podal.

11. Višje sodišče je v obrazložitvi (točka 4 drugostopenjske sodbe) navedlo, da ni spoznalo, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, zagovornik pa ni pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njegovo navzočnost.

12. V praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča so se izoblikovala ustaljena merila za presojo zahtev obrambe za obveščanje o pritožbeni seji, ki so vezana na okoliščine konkretnega primera, v jedru presoje pa so pritožbene navedbe. V skladu s temi merili ima obdolženec pravico biti navzoč na pritožbeni seji zlasti, kadar je na seji prisoten tožilec, kadar pritožba vsebuje nove dokaze in nove navedbe (ki jih sodišče prve stopnje še ni presojalo in so lahko bistvene za odločitev), kadar pritožbene navedbe vzbujajo dvom o ugotovljenem dejanskem stanju, kadar pritožbeno sodišče pred pritožbeno sejo meni, da bi očitki iz pritožbe lahko vodili do uporabe petega odstavka 392. člena ZKP ali kadar je samo na ta način obdolžencu omogočeno, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Obdolženčeva navzočnost pa se ne zahteva, kadar so predmet presoje pred pritožbenim sodiščem pravna vprašanja, kadar pritožnik zgolj ponavlja očitke, na katere je v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje, oziroma kadar je pritožba očitno neutemeljena. Razlogi pritožbenega sodišča pa morajo temeljiti na prepričljivih razlogih. Pritožbeno sodišče se mora zlasti opredeliti do razlogov, ki jih poda stranka v predlogu za navzočnost na pritožbeni seji, kar pomeni, da morajo biti v takšnem primeru razlogi pritožbenega sodišča bolj poglobljeni, kot če so navedbe stranke omejene zgolj na predlog za navzočnost na pritožbeni seji brez nadaljnje obrazložitve.

13. Glede na skopost predloga zagovornika v pritožbi za navzočnost na seji, se je pritožbeno sodišče do njega v razlogih razumno opredelilo. Zagovornik si neutemeljeno prizadeva, da bi moralo pritožbeno sodišče pozvati obrambo, da obrazloži svoj predlog, saj za to ni nobene pravne podlage. Drugi odstavek 369. člena ZKP ureja dopolnitev pritožbe, ki pa se nanaša le na obvezne sestavine pritožbe, ki jih določa prvi odstavek 369. člena ZKP, ne pa tudi na obrazložitev predloga za opravo javne pritožbene seje. Sodišče mora sicer opraviti presojo potrebnosti navzočnosti strank na pritožbeni seji, vendar pa, če stranka svojega predloga ne obrazloži, prevzame tveganje, da bo sodišče glede na pritožbene navedbe in morebitne druge okoliščine primera presodilo, da navzočnost ni potrebna.

14. Zagovornik sicer v zahtevi poskuša utemeljiti potrebo po navzočnosti strank s poudarjanjem, da so bila z opustitvijo javne pritožbene seje kršena procesna jamstva, ker da so se odpirala nekatera vprašanja dokaznega postopka, kar naj bi po stališču vložnika opravičevalo navzočnost na seji, kjer bi zagovornik pritožbene očitke podrobneje pojasnil. Z zagovornikom se ni mogoče strinjati, saj v pritožbi zatrjevane kršitve procesnih jamstev sodijo v okvir pravnih vprašanj, ki načeloma ne utemeljujejo navzočnosti na pritožbeni seji. Zagovornik pa v zahtevi ne poda nobenih razlogov, ki bi vodili v drugačno presojo.

15. Zagovornik sicer skopo omenja, da so se odpirala vprašanja dokaznega postopka in da so dokazni zaključki temeljili zgolj na domnevi in lastni imaginaciji oškodovanca, s čimer meri na potrebnost navzočnosti strank zaradi izpodbijanja dejanskega stanja. Navedeno bi potencialno v okoliščinah primera izvedbo pritožbene seje v navzočnosti strank utemeljevalo. Vendar okoliščine konkretnega primera takšnega zaključka ne utemeljujejo, saj je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe glede dejanskega stanja ovrglo s sklicevanjem na razloge prvostopenjskega sodišča ter navedlo, da jim ni mogoče nič dodati (točka 5 drugostopenjske sodbe). Iz takšnih razlogov izhaja, da so bile pritožbene navedbe omejene na ponavljanje ugovorov, na katere je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Takšnih razlogov pa vložnik v zvezi s kršitvijo pravice do navzočnosti na pritožbeni seji konkretizirano niti ne izpodbija. Ravnanje višjega sodišča je bilo po obrazloženem ustrezno.

Glede pravočasnosti predloga za pregon in spremembe obtožnice

16. Zagovornik graja razloge pritožbenega sodišča in trdi, da se je sodišče nejasno sklicevalo na izjavo žene oškodovanca, ki naj bi rekla, da je bil pušpan uničen en mesec pred prijavo, ker je ni citiralo. Opozarja, da bi moralo sodišče ob protislovnih izjavah odločitvi v korist obsojenca zaradi domneve nedolžnosti.

17. Očitek o nejasnosti razlogov drugostopenjskega sodišča je neutemeljen, saj je sodišče pojasnilo, da je oškodovančeva žena na vprašanja tako zagovornika kot pooblaščenke oškodovanca povedala, da je bil pušpan uničen mesec dni pod prijavo, pri čemer ni spregledalo, da sta res opisovala postopno uničevanje določenih rastlin, vendar je žena oškodovanca pojasnila, da je bilo uničenih več pušpanov, zadnji pa je bil uničen približno en mesec preden so podali prijavo, sicer pa sta zoper obsojenca podala več prijav, saj ima je že več let uničeval rastline. Na tej podlagi je sodišče glede na tedaj veljavno določbo prvega odstavka 52. člena ZKP pravilno presodilo, da je bil predlog za pregon pravočasen (točka 6 drugostopenjske sodbe), torej vložen znotraj trimesečnega roka. Zagovornik pa si s svojimi navedbami prizadeva za drugačno oceno dejanskega stanja glede časa samega poškodovanja rastlin, kar uveljavlja pod videzom kršitve domneve nedolžnosti.

18. Zagovornik trdi, da ni bil podan pravočasen predlog za pregon za kaznivo dejanje, ki naj bi bilo storjeno 1 mesec pred 15. 7. 2019, ampak le za čas storitve med 11. 7. in 15. 7. 2019. Z dopustitvijo takšne spremembe obtožbe pa je po stališču vložnika prišlo do obvoda prekluzijskih pravil na škodo obsojenca.

19. Višje sodišče je na istosmerne navedbe odgovorilo pravilno, tako da je zaključilo, da je tožilka skladno z določbo 344. člena ZKP spremenila obtožnico. Navedeno Vrhovno sodišče sprejema, saj je sprememba obtožnice odvisna od tožilčeve presoje o dejanskem stanju, zagovornik pa tega zaključka konkretizirano niti ne izpodbija. V zvezi s tezo vložnika, da bi moral biti podan predlog, ki bi se tudi časovno ujemal z opisom v obtožnici, pa je potrebno ugotoviti, da ta teza nima pravne podlage. V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Temu merilu je bilo zadoščeno že z opisom samega ravnanja obsojenca, torej, da je porezal trto, okrasno grmovje pušpana in rože, ki se z spremembo obtožnega predloga ni spremenil. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja. Posledično pa tudi ni potrebno, da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Zlasti zato ne, ker čas dejanja sam zase ni znak kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru pa je šlo tudi le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek. Zagovornik pa niti konkretizirano ne navaja, do kakšne zlorabe naj bi s postopanjem tožilstva prišlo. Teza o nezakonitosti spremembe obtožnice je tako neutemeljena.

Glede pridobljenih videoposnetkov

20. Zagovornik zatrjuje nezakonitost posnetkov nadzornih kamer, ki jih je predložil oškodovanec. Zagovarja stališče, da je sodišče enostransko in brez obrazložitve navedlo, da je pravica oškodovanca močnejša od pravice obsojenca do zasebnosti, kar posega v varstvo pravice do zasebnosti in v domnevo nedolžnosti, ker je sodišče uporabilo nezakonite dokaze, da bi premostilo pomanjkanje dokazov. Trdi, da bi poseg v zasebnost veljal le za težja kazniva dejanja, ne pa za obravnavano kaznivo dejanje, ki se obravnava po skrajšanem postopku. Sklicuje se na določbe ZKP o tajnem snemanju, ki je mogoče samo za huda kazniva dejanja.

20. Zagovornik zatrjuje nezakonitost posnetkov nadzornih kamer, ki jih je predložil oškodovanec. Zagovarja stališče, da je sodišče enostransko in brez obrazložitve navedlo, da je pravica oškodovanca močnejša od pravice obsojenca do zasebnosti, kar posega v varstvo pravice do zasebnosti in v domnevo nedolžnosti, ker je sodišče uporabilo nezakonite dokaze, da bi premostilo pomanjkanje dokazov. Trdi, da bi poseg v zasebnost veljal le za težja kazniva dejanja, ne pa za obravnavano kaznivo dejanje, ki se obravnava po skrajšanem postopku. Sklicuje se na določbe ZKP o tajnem snemanju, ki je mogoče samo za huda kazniva dejanja.

21. Zagovornik se neutemeljeno sklicuje na določbe 149. člena ZKP in drugih, ki urejajo prikrite preiskovalne ukrepe, saj te določbe urejajo posege s strani države v zasebnost posameznika, ne pa tudi posege zasebnikov v zasebnost drugih oseb. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani posameznikov neposredno ogroženi dve ustavni pravici in sicer pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Rezultat takšnega tehtanja, v skladu z načelom sorazmernosti, lahko pomeni, da poseg v pravico sam po sebi ne preraste v njeno kršitev.

21. Zagovornik se neutemeljeno sklicuje na določbe 149. člena ZKP in drugih, ki urejajo prikrite preiskovalne ukrepe, saj te določbe urejajo posege s strani države v zasebnost posameznika, ne pa tudi posege zasebnikov v zasebnost drugih oseb. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani posameznikov neposredno ogroženi dve ustavni pravici in sicer pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Rezultat takšnega tehtanja, v skladu z načelom sorazmernosti, lahko pomeni, da poseg v pravico sam po sebi ne preraste v njeno kršitev.

22. Ni se ni mogoče strinjati, da je sodišče enostransko in samovoljno navedlo, da je pravici oškodovanca potrebno dati prednost pred pravico obsojenca, saj je za to podalo stvarne razloge, ki prestanejo test sorazmernosti. Sodišče druge stopnje je v zvezi z istosmernimi očitki zagovornika pravilno izpostavilo, da je potrebno opraviti tehtanje med pravico do informacijske zasebnosti ter pravico do osebne oziroma premoženjske varnosti. Izpostavilo je, da so bila nameščena opozorila o snemanju, ter da je bilo obsojencu znano, da je območje pod videonadzorom, saj si je zaradi onemogočanja ugotavljanja identitete zakril zgornji del telesa. Kamere pa so bile uporabljene za njihov običajni namen in posnetki niso nesorazmerno posegli v posameznikovo pravico do zasebnosti, ki se je morala umakniti pravici do osebnega varstva oškodovanca (točka 11 drugostopenjske sodbe). Zagovorniku je potrebno pritrditi, da v tem primeru ni šlo za varstvo osebne varnosti, ampak za varstvo lastninske pravice, kar pa sicer tudi izhaja iz razlogov obeh sodb kot celote, kar sodišče druge stopnje tudi v povzetem delu razlogov pripoznava. Vendar zaradi te nedoslednosti v obrazložitvi ni mogoče pritrditi zagovorniku, da sorazmernost posega v zasebnost obsojenca ne bi bila podana, ker naj bi šlo za lažje kaznivo dejanje. Odločilno je, da je na eni strani varstvo lastninske pravice oškodovanca, pri čemer intenzivnost posega v to pravico sama zase v obravnavanem primeru ni odločilna zaradi pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, da so bila nameščena obvestila o snemanju in da je bilo tudi iz ravnanja obsojenca razvidno, da je vedel, da so nameščene nadzorne kamere, iz česar izhaja, da obsojenec na kraju ni mogel pričakovati zasebnosti, kar nadalje utemeljuje zaključek, da je bil poseg v obsojenčevo zasebnost sorazmeren, pridobljeni dokazi pa skladni z ustavnopravnimi zahtevami.

22. Ni se ni mogoče strinjati, da je sodišče enostransko in samovoljno navedlo, da je pravici oškodovanca potrebno dati prednost pred pravico obsojenca, saj je za to podalo stvarne razloge, ki prestanejo test sorazmernosti. Sodišče druge stopnje je v zvezi z istosmernimi očitki zagovornika pravilno izpostavilo, da je potrebno opraviti tehtanje med pravico do informacijske zasebnosti ter pravico do osebne oziroma premoženjske varnosti. Izpostavilo je, da so bila nameščena opozorila o snemanju, ter da je bilo obsojencu znano, da je območje pod videonadzorom, saj si je zaradi onemogočanja ugotavljanja identitete zakril zgornji del telesa. Kamere pa so bile uporabljene za njihov običajni namen in posnetki niso nesorazmerno posegli v posameznikovo pravico do zasebnosti, ki se je morala umakniti pravici do osebnega varstva oškodovanca (točka 11 drugostopenjske sodbe). Zagovorniku je potrebno pritrditi, da v tem primeru ni šlo za varstvo osebne varnosti, ampak za varstvo lastninske pravice, kar pa sicer tudi izhaja iz razlogov obeh sodb kot celote, kar sodišče druge stopnje tudi v povzetem delu razlogov pripoznava. Vendar zaradi te nedoslednosti v obrazložitvi ni mogoče pritrditi zagovorniku, da sorazmernost posega v zasebnost obsojenca ne bi bila podana, ker naj bi šlo za lažje kaznivo dejanje. Odločilno je, da je na eni strani varstvo lastninske pravice oškodovanca, pri čemer intenzivnost posega v to pravico sama zase v obravnavanem primeru ni odločilna zaradi pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, da so bila nameščena obvestila o snemanju in da je bilo tudi iz ravnanja obsojenca razvidno, da je vedel, da so nameščene nadzorne kamere, iz česar izhaja, da obsojenec na kraju ni mogel pričakovati zasebnosti, kar nadalje utemeljuje zaključek, da je bil poseg v obsojenčevo zasebnost sorazmeren, pridobljeni dokazi pa skladni z ustavnopravnimi zahtevami.

23. Zagovornik trdi, da je sodišče prekršilo določbe 73. člena Zakona o sodiščih (ZS) in 16. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), s tem ko je na predlog izvedenca pridobilo posnetke nadzornih kamer stavbe sodišča, ker takšen namen zbiranja in obdelovanja osebnih podatkov ni predpisan in da sodišče ni upravljavec zbirke osebnih podatkov. Posledično je sodišče po stališču vložnika prekomerno in nesorazmerno poseglo v obsojenčevo pravico do zasebnosti. Trdi, da se pravica do molka razteza tudi na pravico do zaščite osebne identitete, saj je obsojenec nasprotoval pridobitvi teh podatkov. Izhaja iz stališča, da je stavba sodišča prostor, kjer so osebe, ki v stavbo vstopajo, zaščitene pred posegom v njihove pravice in je obsojenec upravičeno pričakoval, da se zoper njega ne bodo izvajala ravnanja, ki presegajo namen zagotavljanja varnosti na sodišču. Trdi, da uporaba prisile po prvem odstavku 266. člena ZKP ne bi bila dopustna zaradi majhnega pomena kaznivega dejanja.

24. Četrti odstavek 252. člena ZKP izvedencu omogoča, da lahko predlaga sodišču, da se izvedejo dokazi ali preskrbijo predmeti in podatki, ki so pomembni za izvid in mnenje. Izvedenec je tako imel zakonsko podlago, da predlaga, da sodišče pridobi posnetke nadzornih kamer sodišča, da bi si zagotovil primerjalno gradivo, brez katerega izvedenskega mnenja ne more opraviti. Gre torej za podatke, ki so pomembni za izvid in mnenje. V zahtevi zagovornik sicer omenja, da ni bilo predloga državnega tožilca za pridobivanje posnetkov, vendar tega ne konkretizira. Za pridobitev podatkov, ki so pomembni za izvid in mnenje pa zadošča predlog izvedenca, kot je bil podan, pri čemer bi lahko te podatke sodišče pridobilo tudi po uradni dolžnosti brez predloga izvedenca.

23. Zagovornik trdi, da je sodišče prekršilo določbe 73. člena Zakona o sodiščih (ZS) in 16. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), s tem ko je na predlog izvedenca pridobilo posnetke nadzornih kamer stavbe sodišča, ker takšen namen zbiranja in obdelovanja osebnih podatkov ni predpisan in da sodišče ni upravljavec zbirke osebnih podatkov. Posledično je sodišče po stališču vložnika prekomerno in nesorazmerno poseglo v obsojenčevo pravico do zasebnosti. Trdi, da se pravica do molka razteza tudi na pravico do zaščite osebne identitete, saj je obsojenec nasprotoval pridobitvi teh podatkov. Izhaja iz stališča, da je stavba sodišča prostor, kjer so osebe, ki v stavbo vstopajo, zaščitene pred posegom v njihove pravice in je obsojenec upravičeno pričakoval, da se zoper njega ne bodo izvajala ravnanja, ki presegajo namen zagotavljanja varnosti na sodišču. Trdi, da uporaba prisile po prvem odstavku 266. člena ZKP ne bi bila dopustna zaradi majhnega pomena kaznivega dejanja.

25. Ob preučitvi dopustnosti pridobitve posnetkov nadzornih kamer na sodišču je prvo vprašanje, kakšno naravo z vidika varstva zasebnosti imajo takšni posnetki. Kot je izpostavilo že višje sodišče (točka 12 drugostopenjske sodbe) je bilo izvajanje videonadzora na sodišču zakonito. Temeljilo je na določbi 73.c člena Zakona o sodiščih (ZS), ki določa, da lahko direktor sodišča za redno izvajanje sodne oblasti in na podlagi ocene ogroženosti ter potrebe po dodatnih varnostnih ukrepih za zagotovitev varnosti oseb, premoženja in podatkov, med drugim uvede videonadzor. Z zakonitostjo uvedbe videonadzora je ustavnoskladen poseg v zasebnost s samim snemanjem obsojenčeve podobe, pri čemer je tudi jasno, da obsojenec ni mogel pričakovati zasebnosti na območju sodišča, ki je pod videonadzorom.

24. Četrti odstavek 252. člena ZKP izvedencu omogoča, da lahko predlaga sodišču, da se izvedejo dokazi ali preskrbijo predmeti in podatki, ki so pomembni za izvid in mnenje. Izvedenec je tako imel zakonsko podlago, da predlaga, da sodišče pridobi posnetke nadzornih kamer sodišča, da bi si zagotovil primerjalno gradivo, brez katerega izvedenskega mnenja ne more opraviti. Gre torej za podatke, ki so pomembni za izvid in mnenje. V zahtevi zagovornik sicer omenja, da ni bilo predloga državnega tožilca za pridobivanje posnetkov, vendar tega ne konkretizira. Za pridobitev podatkov, ki so pomembni za izvid in mnenje pa zadošča predlog izvedenca, kot je bil podan, pri čemer bi lahko te podatke sodišče pridobilo tudi po uradni dolžnosti brez predloga izvedenca.

26. Tretji odstavek 73.c člena ZS določa, da se pri uvedbi varovanja z videonadzorom uporabljajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, o izvajanju videonadzora. Tedaj veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) je v četrtem odstavku 75. člena ZVOP-1 določal, da zbirka osebnih podatkov po tem členu, ki ureja videonadzor dostopa v uradne, službene oziroma poslovne prostore, obsega posnetek posameznika, datum in čas vstopa in izstopa iz prostora, lahko pa tudi osebno ime posnetega posameznika, naslov njegovega stalnega ali začasnega prebivališča, zaposlitev, številko in podatke o vrsti njegovega osebnega dokumenta ter razlogu vstopa, če se navedeni osebni podatki zbirajo poleg ali s posnetkom videonadzornega sistema. Iz te določbe je razvidno, da posnetki, zbrani preko uvedenega videonadzora predstavljajo zbirko osebnih podatkov in so kot taki osebni podatki v smislu 38. člena Ustave RS, saj gre za podatke, ki kažejo na lastnosti, stanja ali razmerja posameznika ne glede na obliko, v kateri je izražen.

25. Ob preučitvi dopustnosti pridobitve posnetkov nadzornih kamer na sodišču je prvo vprašanje, kakšno naravo z vidika varstva zasebnosti imajo takšni posnetki. Kot je izpostavilo že višje sodišče (točka 12 drugostopenjske sodbe) je bilo izvajanje videonadzora na sodišču zakonito. Temeljilo je na določbi 73.c člena Zakona o sodiščih (ZS), ki določa, da lahko direktor sodišča za redno izvajanje sodne oblasti in na podlagi ocene ogroženosti ter potrebe po dodatnih varnostnih ukrepih za zagotovitev varnosti oseb, premoženja in podatkov, med drugim uvede videonadzor. Z zakonitostjo uvedbe videonadzora je ustavnoskladen poseg v zasebnost s samim snemanjem obsojenčeve podobe, pri čemer je tudi jasno, da obsojenec ni mogel pričakovati zasebnosti na območju sodišča, ki je pod videonadzorom.

27. Varstvo osebnih podatkov nudi 38. člen Ustave RS, ki zagotavlja prepoved uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja in zapoveduje, da lahko zbiranje, obdelovanje, namen uporabe (t.i. načelo namenskosti), nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določi le zakon. Posameznik mora namreč trpeti omejitve informacijske zasebnosti oziroma dopustiti posege vanjo v prevladujočem splošnem interesu in ob izpolnjevanju ustavno določenih pogojev. Kazenski pregon kaznivih dejanj je v prevladujočem splošnem interesu, če so spoštovani ustavno določni pogoji. Zagovornik sicer pravilno izpostavlja, da iz 73.c člena ZS izhaja, da je izvajanje videonadzora v bistvenem namenjeno varnosti oseb, premoženja in podatkov. Vendar pa to ni edina pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, saj prvi odstavek 143. člena ZKP določa, da mora upravljavec osebnih podatkov sodišču na zahtevo brezplačno posredovati podatke iz zbirke osebnih podatkov tudi brez osebne privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če sodišče navede, da podatke potrebuje za izvedbo kazenskega postopka. Ker so posnetki nadzornih kamer osebni podatki, kot že pojasnjeno, je sodišče imelo zakonsko podlago, da jih pridobi in obdeluje, v določbi prvega odstavka 143. člena ZKP in se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da posnetki nadzornih kamer ne pomenijo zbirke osebnih podatkov. Upravljavec zbirke osebnih podatkov je po 6. točki 6. člena ZVOP-1 fizična ali pravna oseba ali druga oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki sama ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov oziroma oseba, določena z zakonom, ki določa tudi namene in sredstva obdelave. Gre za upravljavce osebnih podatkov, ki v skladu s pravnimi podlagami po ZVOP-1 obdelujejo osebne podatke.

28. Glede na to, da se določbe ZS sklicujejo na določbe ZVOP-1, se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, v obravnavanem primeru Okrožno sodišče v Kopru, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora. Sodišče je tako posnetke nadzornih kamer pridobilo ob spoštovanju ustavnih jamstev varstva osebnih podatkov in načelo namenskosti s postopanjem sodišča ni bilo prekršeno, saj je sodišče pridobilo osebne podatke na podlagi izrecne določbe 143. člena ZKP, ki se uporablja tudi za videonadzor s strani sodišča, kot že pojasnjeno.

26. Tretji odstavek 73.c člena ZS določa, da se pri uvedbi varovanja z videonadzorom uporabljajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, o izvajanju videonadzora. Tedaj veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) je v četrtem odstavku 75. člena ZVOP-1 določal, da zbirka osebnih podatkov po tem členu, ki ureja videonadzor dostopa v uradne, službene oziroma poslovne prostore, obsega posnetek posameznika, datum in čas vstopa in izstopa iz prostora, lahko pa tudi osebno ime posnetega posameznika, naslov njegovega stalnega ali začasnega prebivališča, zaposlitev, številko in podatke o vrsti njegovega osebnega dokumenta ter razlogu vstopa, če se navedeni osebni podatki zbirajo poleg ali s posnetkom videonadzornega sistema. Iz te določbe je razvidno, da posnetki, zbrani preko uvedenega videonadzora predstavljajo zbirko osebnih podatkov in so kot taki osebni podatki v smislu 38. člena Ustave RS, saj gre za podatke, ki kažejo na lastnosti, stanja ali razmerja posameznika ne glede na obliko, v kateri je izražen.

29. Pridobitev podatkov pa je bila skladna tudi z relevantnimi načeli varstva osebnih podatkov, kot jih predpisuje 5. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (ZVOPOKD), ki se na podlagi 59. člena ZVOPOKD smiselno uporablja tudi v kazenskih zadevah sodišč. Pridobitev posnetkov pa je bila tako ustrezna, relevantna in omejena na to, kar je bilo potrebno za namen obdelovanja, saj je sodišče na podlagi izjave izvedenca, da brez primerjalnih posnetkov obsojenca izvedenskega mnenja ne more pripraviti, na drugi strani pa obsojenčevega odklanjanja sodelovanja pri delu izvedenca, pridobila posnetke prihoda obsojenca na sodišče, z namenom, da bi izvedenec lahko pripravil izvedensko mnenje, kar je bilo v postopku potrebno. Pri tem pa sama teža očitanega dejanja za presojo dopustnosti pridobitve podatkov ni relevantna, saj je odločilna potrebnost dokaza za izvedbo postopka, kar je skladno z načelom materialne resnice (prvi odstavek 18. člena ZKP), ki zavezuje sodišče. V tem povsem zakonitem postopanju sodišča niti ni mogoče prepoznati zatrjevane pristranskosti sodišča. Pri presoji pa tudi ni mogoče spregledati, da sama pridobitev primerjalnega gradiva ne pomeni, da gre za pridobivanje obremenilnih dokazov, kot trdi vložnik, saj same izmere telesnih razsežnosti obsojenca ne obremenjujejo. Zaradi zakonitosti pridobitve posnetkov kot osebnih podatkov zvodenijo zagovornikove navedbe o pričakovanju obsojenca, da se v sodni stavbi ne bodo izvajala ravnanja v smeri zbiranja dokazov zoper obsojenca, saj to pričakovanje v obravnavani zadevi nima potrebne podlage.

27. Varstvo osebnih podatkov nudi 38. člen Ustave RS, ki zagotavlja prepoved uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja in zapoveduje, da lahko zbiranje, obdelovanje, namen uporabe (t.i. načelo namenskosti), nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določi le zakon. Posameznik mora namreč trpeti omejitve informacijske zasebnosti oziroma dopustiti posege vanjo v prevladujočem splošnem interesu in ob izpolnjevanju ustavno določenih pogojev. Kazenski pregon kaznivih dejanj je v prevladujočem splošnem interesu, če so spoštovani ustavno določni pogoji. Zagovornik sicer pravilno izpostavlja, da iz 73.c člena ZS izhaja, da je izvajanje videonadzora v bistvenem namenjeno varnosti oseb, premoženja in podatkov. Vendar pa to ni edina pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, saj prvi odstavek 143. člena ZKP določa, da mora upravljavec osebnih podatkov sodišču na zahtevo brezplačno posredovati podatke iz zbirke osebnih podatkov tudi brez osebne privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če sodišče navede, da podatke potrebuje za izvedbo kazenskega postopka. Ker so posnetki nadzornih kamer osebni podatki, kot že pojasnjeno, je sodišče imelo zakonsko podlago, da jih pridobi in obdeluje, v določbi prvega odstavka 143. člena ZKP in se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da posnetki nadzornih kamer ne pomenijo zbirke osebnih podatkov. Upravljavec zbirke osebnih podatkov je po 6. točki 6. člena ZVOP-1 fizična ali pravna oseba ali druga oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki sama ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov oziroma oseba, določena z zakonom, ki določa tudi namene in sredstva obdelave. Gre za upravljavce osebnih podatkov, ki v skladu s pravnimi podlagami po ZVOP-1 obdelujejo osebne podatke.

30. Ker prvi odstavek 143. člena ZKP izrecno predpisuje, da soglasje posameznika, na katerega se podatki nanašajo, ni potrebno, se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da bi sodišče s pridobitvijo posnetkov kršilo privilegij zoper samoobtožbo. Vrhovno sodišče ob tem pripominja, da gre za pridobitev podatkov, ki omogočajo izmero obsojenca, torej njegovih telesnih značilnosti, kar sodi v okvir telesnega pregleda po 266. členu ZKP, za opravo katerega je sicer dopustno uporabiti razumno in sorazmerno stopnjo prisile. Sodišče prve stopnje se glede na odločno nasprotovanje obrambe in nesodelovanje obsojenca ni odločilo za takšno postopanje, kar pa na zakonitost pridobljenih dokazov glede na že obrazloženo ni vplivalo.

28. Glede na to, da se določbe ZS sklicujejo na določbe ZVOP-1, se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, v obravnavanem primeru Okrožno sodišče v Kopru, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora. Sodišče je tako posnetke nadzornih kamer pridobilo ob spoštovanju ustavnih jamstev varstva osebnih podatkov in načelo namenskosti s postopanjem sodišča ni bilo prekršeno, saj je sodišče pridobilo osebne podatke na podlagi izrecne določbe 143. člena ZKP, ki se uporablja tudi za videonadzor s strani sodišča, kot že pojasnjeno.

31. Zagovornik trdi, da je sodišče pri ugotavljanju, katera dejstva so dokazana in katera ne, postopalo samovoljno in arbitrarno glede dejanja, ki naj bi bilo storjeno v zadnjem mesecu pred 15. 7. 2019, in je izhajalo iz domneve krivde, pri čemer izpostavlja, da oškodovanec obsojenca ni videl, da bi rezal grmovje, in da se je iz izjave oškodovanca domnevalo, da naj bi bil to lahko njegov sosed. Posledično ga je sodišče obsodilo zgolj na podlagi domneve oškodovanca in njegove žene, čeprav tega nista videla. Višjemu sodišču očita, da je izhajalo iz domneve krivde in obsojenca zaradi kasnejšega ravnanja obsodilo tudi za predhodno ravnanje, čeprav za to ni bilo nobenega dokaza in je šlo zgolj za karakterne dokaze, pri čemer je dokazno breme prevalilo na obsojenca, čeprav je obtožba le ugibala, da naj bi obsojenec porezal drevje in je sam oškodovanec dejal, da ne ve kdo naj bi to storil.

32. Naloga sodišč, tudi Vrhovnega, je zagotoviti dejansko in učinkovito pravno varstvo temeljnih procesnih jamstev. Brez poseganja v dokazno oceno nižjih sodišč je mogoče varstvo domneve nedolžnosti in z njo povezanega načela in dubio pro reo učinkovito in dejansko zagotoviti s presojo, ali je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde, ki za obsodbo ne more zadoščati in prepričanostjo v krivdo, ki terja izrek obsodilne sodbe. Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo.

29. Pridobitev podatkov pa je bila skladna tudi z relevantnimi načeli varstva osebnih podatkov, kot jih predpisuje 5. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (ZVOPOKD), ki se na podlagi 59. člena ZVOPOKD smiselno uporablja tudi v kazenskih zadevah sodišč. Pridobitev posnetkov pa je bila tako ustrezna, relevantna in omejena na to, kar je bilo potrebno za namen obdelovanja, saj je sodišče na podlagi izjave izvedenca, da brez primerjalnih posnetkov obsojenca izvedenskega mnenja ne more pripraviti, na drugi strani pa obsojencovega odklanjanja sodelovanja pri delu izvedenca, pridobila posnetke prihoda obsojenca na sodišče, z namenom, da bi izvedenec lahko pripravil izvedensko mnenje, kar je bilo v postopku potrebno. Pri tem pa sama teža očitanega dejanja za presojo dopustnosti pridobitve podatkov ni relevantna, saj je odločilna potrebnost dokaza za izvedbo postopka, kar je skladno z načelom materialne resnice (prvi odstavek 18. člena ZKP), ki zavezuje sodišče. V tem povsem zakonitem postopanju sodišča niti ni mogoče prepoznati zatrjevane pristranskosti sodišča. Pri presoji pa tudi ni mogoče spregledati, da sama pridobitev primerjalnega gradiva ne pomeni, da gre za pridobivanje obremenilnih dokazov, kot trdi vložnik, saj same izmere telesnih razsežnosti obsojenca ne obremenjujejo. Zaradi zakonitosti pridobitve posnetkov kot osebnih podatkov zvodenijo zagovornikove navedbe o pričakovanju obsojenca, da se v sodni stavbi ne bodo izvajala ravnanja v smeri zbiranja dokazov zoper obsojenca, saj to pričakovanje v obravnavani zadevi nima potrebne podlage.

33. Z zagovornikovimi očitki o arbitrarnosti razlogov ter o kršitvi domneve nedolžnosti se ni mogoče strinjati, saj razlogi pravnomočne sodbe ne temeljijo na golem sklepanju iz kasnejšega, z videonadzorom zabeleženega, ravnanja (dne 22. 7. 2019), kot prikazuje zagovornik, ampak na konkretnih okoliščinah, da sta oškodovanec in njegova žena z obsojencem že dlje časa v sporih in da ni druge osebe, ki bi počela kaj takšnega, pri čemer se je sodišče oprlo na izpovedbo žene oškodovanca, da tako sklepa ne le zaradi predhodnih sporov, ampak tudi, da so ga v preteklosti zalotili pri podobnih dejanjih. Iz takšnih celovitih razlogov izhaja, da sodišče ni prekršilo domneve nedolžnosti in zgolj na podlagi sklepanja oziroma t.i. karakternih dokazov ugotovilo, da je obsojenec ravnal na očitani način tudi pred 15. 7. 2019, ampak je iz razlogov pravnomočne sodbe razvidno razlikovanje med verjetnostjo krivde in prepričanjem o krivdi. Kolikor zagovornik trdi, da obsojenca nihče ni videl pri dejanju, in podaja oceno izpovedbe oškodovanca in njegove žene, s tem nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje pod videzom kršitve domneve nedolžnosti.

30. Ker prvi odstavek 143. člena ZKP izrecno predpisuje, da soglasje posameznika, na katerega se podatki nanašajo, ni potrebno, se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da bi sodišče s pridobitvijo posnetkov kršilo privilegij zoper samoobtožbo. Vrhovno sodišče ob tem pripominja, da gre za pridobitev podatkov, ki omogočajo izmero obsojenca, torej njegovih telesnih značilnosti, kar sodi v okvir telesnega pregleda po 266. členu ZKP, za opravo katerega je sicer dopustno uporabiti razumno in sorazmerno stopnjo prisile. Sodišče prve stopnje se glede na odločno nasprotovanje obrambe in nesodelovanje obsojenca ni odločilo za takšno postopanje, kar pa na zakonitost pridobljenih dokazov glede na že obrazloženo ni vplivalo.

34. Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

31. Zagovornik trdi, da je sodišče pri ugotavljanju, katera dejstva so dokazana in katera ne, postopalo samovoljno in arbitrarno glede dejanja, ki naj bi bilo storjeno v zadnjem mesecu pred 15. 7. 2019, in je izhajalo iz domneve krivde, pri čemer izpostavlja, da oškodovanec obsojenca ni videl, da bi rezal grmovje, in da se je iz izjave oškodovanca domnevalo, da naj bi bil to lahko njegov sosed. Posledično ga je sodišče obsodilo zgolj na podlagi domneve oškodovanca in njegove žene, čeprav tega nista videla. Višjemu sodišču očita, da je izhajalo iz domneve krivde in obsojenca zaradi kasnejšega ravnanja obsodilo tudi za predhodno ravnanje, čeprav za to ni bilo nobenega dokaza in je šlo zgolj za karakterne dokaze, pri čemer je dokazno breme prevalilo na obsojenca, čeprav je obtožba le ugibala, da naj bi obsojenec porezal drevje in je sam oškodovanec dejal, da ne ve kdo naj bi to storil.

35. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena je obsojenec glede na svoje dohodkovne in premoženjske razmere dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR (tar. št. 7113 v zvezi s tar. št. 7152).

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

32. Naloga sodišč, tudi Vrhovnega, je zagotoviti dejansko in učinkovito pravno varstvo temeljnih procesnih jamstev. Brez poseganja v dokazno oceno nižjih sodišč je mogoče varstvo domneve nedolžnosti in z njo povezanega načela in dubio pro reo učinkovito in dejansko zagotoviti s presojo, ali je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde, ki za obsodbo ne more zadoščati in prepričanostjo v krivdo, ki terja izrek obsodilne sodbe. Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo.

Op. št. (1)K. Merc v D. Korošec: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 667-668.

33. Z zagovornikovimi očitki o arbitrarnosti razlogov ter o kršitvi domneve nedolžnosti se ni mogoče strinjati, saj razlogi pravnomočne sodbe ne temeljijo na golem sklepanju iz kasnejšega, z videonadzorom zabeleženega, ravnanja (dne 22. 7. 2019), kot prikazuje zagovornik, ampak na konkretnih okoliščinah, da sta oškodovanec in njegova žena z obsojencem že dlje časa v sporih in da ni druge osebe, ki bi počela kaj takšnega, pri čemer se je sodišče oprlo na izpovedbo žene oškodovanca, da tako sklepa ne le zaradi predhodnih sporov, ampak tudi, da so ga v preteklosti zalotili pri podobnih dejanjih. Iz takšnih celovitih razlogov izhaja, da sodišče ni prekršilo domneve nedolžnosti in zgolj na podlagi sklepanja oziroma t.i. karakternih dokazov ugotovilo, da je obsojenec ravnal na očitani način tudi pred 15. 7. 2019, ampak je iz razlogov pravnomočne sodbe razvidno razlikovanje med verjetnostjo krivde in prepričanjem o krivdi. Kolikor zagovornik trdi, da obsojenca nihče ni videl pri dejanju, in podaja oceno izpovedbe oškodovanca in njegove žene, s tem nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje pod videzom kršitve domneve nedolžnosti.

Op. št. (2)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008, tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26350/2020 z dne 8. 9. 2022.

34. Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Op. št. (3)Zagovornik se neutemeljeno sklicuje na določbe 149. člena ZKP in drugih, ki urejajo prikrite preiskovalne ukrepe, saj te določbe urejajo posege s strani države v zasebnost posameznika, ne pa tudi posege zasebnikov v zasebnost drugih oseb.

Op. št. (4)Zagovornik sicer skopo omenja, da so se odpirala vprašanja dokaznega postopka in da so dokazni zaključki temeljili zgolj na domnevi in lastni imaginaciji oškodovanca, s čimer meri na potrebnost navzočnosti strank zaradi izpodbijanja dejanskega stanja.

35. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena je obsojenec glede na svoje dohodkovne in premoženjske razmere dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR (tar. št. 7113 v zvezi s tar. št. 7152).

Op. št. (5)Zagovornik si neutemeljeno prizadeva, da bi moralo pritožbeno sodišče pozvati obrambo, da obrazloži svoj predlog, saj za to ni nobene pravne podlage.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Op. št. (6)Zagovornik pa v zahtevi ne poda nobenih razlogov, ki bi vodili v drugačno presojo.

-------------------------------

Op. št. (7)Zagovornik pa si s svojimi navedbami prizadeva za drugačno oceno dejanskega stanja glede časa samega poškodovanja rastlin, kar uveljavlja pod videzom kršitve domneve nedolžnosti.

Op. št. (8)Zagovornik pa v zahtevi ne poda nobenih razlogov, ki bi vodili v drugačno presojo.

Op. št. (1)K. Merc v D. Korošec: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 667-668.

Op. št. (9)Zagovornik pa v zahtevi ne poda nobenih razlogov, ki bi vodili v drugačno presojo.

Op. št. (2)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008, tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26350/2020 z dne 8. 9. 2022.

Op. št. (10)Zagovornik pa v zahtevi ne poda nobenih razlogov, ki bi vodili v drugačno presojo.

Op. št. (3)Zagovornik sicer skopo omenja, da so se odpirala vprašanja dokaznega postopka in da so dokazni zaključki temeljili zgolj na domnevi in lastni imaginaciji oškodovanca, s čimer meri na potrebnost navzočnosti strank zaradi izpodbijanja dejanskega stanja. Navedeno bi potencialno v okoliščinah primera izvedbo pritožbene seje v navzočnosti strank utemeljevalo. Vendar okoliščine konkretnega primera takšnega zaključka ne utemeljujejo, saj je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe glede dejanskega stanja ovrglo s sklicevanjem na razloge prvostopenjskega sodišča ter navedlo, da jim ni mogoče nič dodati (točka 5 drugostopenjske sodbe).

Op. št. (11)Zagovornik pa v zahtevi ne poda nobenih razlogov, ki bi vodili v drugačno presojo.

Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-123/19-18, Up-1550/18-17 z dne 28. 5. 2020, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26373/2020 z dne 30. 3. 2023 in tam citirana sodna praksa.

⁴Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022.

⁵Zagovornik je v pritožbi navedel le, da želi biti prisoten na seji in prosi za vabilo.

⁶Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 8111/2016 z dne 20. 2. 2020.

⁷Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 91/20o5 z dne 9. 3. 2006.

⁸Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 15167/2018 z dne 22. 12. 2022 in tam citirana sodna praksa.

⁹J. Bogataj in N. Pirc Musar v N. Pirc Misar: Zakon o varstvu osebnih podatkov s komentarjem, str. 63.

¹⁰M. Hafner v M. Šepec: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 428.

¹¹Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022 in I Ips 11963/2015 z dne 11. 4. 2024.

Zveza:

<div id="doc-connection"><div class="connection-category-wrapper"><span class="connection-category1"><strong>RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe</strong></span></div><div class="connection-detail1"> Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 220, 220/1<br> Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 143, 143/1, 445, 445/1<br> Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 73c, 73c/1, 73c/3<br> Zakon o varstvu osebnih podatkov (2004) - ZVOP-1 - člen 6, 6/1, 6-6, 75, 75/4<br> Zakon o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (2020) - ZVOPOKD - člen 5, 5/1, 59, 59/1<br></div></div>

Pridruženi dokumenti:*

<div class="disclaimer">*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih. </div>