Jedro

Neposredno zaslišanje priče na glavni obravnavi kljub dvakratnemu pravilnemu vabljenju ni bilo mogoče, ker se vabilu prostovoljno ni odzvala, s prisilnimi ukrepi pa njene navzočnosti ni bilo mogoče zagotoviti, ker je tujec in živi v tujini. Sodišče zato ni prekršilo pravice obrambe do neposredne izvedbe tega dokaza, ko je v skladu s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnik o njenem zaslišanju, saj sicer materialnopravno relevantnega dokaza na neposreden način ni bilo mogoče izvesti, obsodba pa ne temelji le na izpovedbi te priče.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega F.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni F.T. je dolžan plačati 400.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. F.T. obsojen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ na šest mesecev zapora in na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbi so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe, da se neposredno na glavni obravnavi zasliši G.N., čeprav je bila "v celoti zagotovljena podlaga za izvedbo tega dokaza", namesto tega pa je prebralo zapisnik o zaslišanju te priče pred zaprošenim sodiščem v tujini, čeprav obsojencu ni bila dana možnost, da bi se udeležil zaslišanja. S takim postopkom naj bi bile kršene določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 29. člena Ustave. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča druge stopnje, da bi moral obsojenec ali zagovornik obvestiti sodišče, da želi biti obsojenec navzoč na zaslišanju G.N., saj mora sodišče v skladu z zakonom po uradni dolžnosti stranke obvestiti o času in kraju naroka in jim tako omogočiti, da se ga udeležijo. Sodišče naj bi kršilo postopek tudi s tem, da je "saniralo" nesmisel v sodbi sodišča prve stopnje, da le-to "ne dvomi, da se obdolženec in N. ne poznata", in ker se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je trditev na četrti strani v sodbi sodišča prve stopnje, nerazumljiva.

Sodišče naj bi kršilo tudi določbo 41. člena KZ, ker je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je dejanje obsojenca izzvalo druge k izvršitvi kaznivega dejanja. Zahteva predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Mnenja je, da zapisnik o zaslišanju priče G.N. ni nedovoljen dokaz in ga je zato sodišče lahko prebralo in oprlo sodbo nanj.

Zahteva zagovornikov obsojenega F.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Trditev v zahtevi, da bi sodišče moralo na glavni obravnavi neposredno zaslišati pričo G.N. in ga soočiti z obsojencem, saj je to zaslišanje bilo materialnopravno relevanten dokaz, zaradi česar naj bi bila kršena pravica obsojenca do obrambe v smislu 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 29. člena Ustave, v obravnavanem primeru ni pravilno. Obe izpodbijani sodbi sta obrazložili, da neposredno zaslišanje na glavni obravnavi, kljub dvakratnemu pravilnemu vabljenju te priče na glavno obravnavo, ni bilo mogoče, ker se prostovoljno vabilu ni odzvala, s prisilnimi ukrepi pa njene navzočnosti ni bilo mogoče zagotoviti, ker je tujec in živi v tujini. Zaradi tega sodišče ni prekršilo pravice obrambe do neposredne izvedbe tega dokaza, čeprav ni dvoma, da je bil materialnopravno relevanten, ker ga pač na ta način ni bilo mogoče izvesti. Prav za take primere je v 1. točki 1. odstavka 340. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predvideno, da se namesto neposrednega zaslišanja priče lahko prebere zapisnik o njenem zaslišanju, če njeno zaslišanje ni mogoče, ker prebiva v tujini in na glavno obravnavo ni prišla, čeprav je bila pravilno povabljena, ali če na glavni obravnavi noče izpovedati, ali če je njeno zaslišanje zelo oteženo zaradi starosti, bolezni ali drugih tehtnih vzrokov.

Zahteva ima sicer prav, da bi na podlagi 3. odstavka 337. člena ZKP sodišče moralo poskrbeti, da bi bil obsojenec pravočasno obveščen o času in kraju naroka o zaslišanju priče G.N., česar ni storilo. Toda ta kršitev sama po sebi ni bistvena, takšna bi bila, če bi vplivala na zakonitost sodbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Takšnega vpliva kršitve zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče v zvezi s tem očitkom še ugotavlja, da obsodba ne temelji le na izpovedbi te sicer pomembne priče, ampak tudi na podlagi drugih dokazov (izpovedbah prič H.Š. in M.N. ter pravnomočne sodbe istega sodišča, s katero so bili G.N. in dve soobdolženki obsojeni zaradi enakega kaznivega dejanja kot obs. T. in v zvezi z njegovim dejanjem), zato Vrhovno sodišče nima pomislekov v pravilnost izpodbijanih sodb.

Zmotno je mnenje v zahtevi, da pritožbeno sodišče ne bi smelo pojasniti pomena dvoumne trditve na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje, da "senat ne dvomi, da se N. in obtoženi T. ne poznata", saj je pritožba ravno to trditev izpodbijala kot nasprotje v razlogih sodbe v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zato je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP to pritožbeno navedbo presoditi.

Trditev v zahtevi, da pritožbeno sodišče ni presodilo pritožbene navedbe, da je na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiva trditev, ni konkretizirana s tem, za katero nerazumljivo trditev gre, zato te navedbe ni mogoče preskusiti.

Z navedbo, da je sodišče nepravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, da je obsojenec s svojim dejanjem izzval druge h kaznivemu dejanju, sodišče ni kršilo kazenskega zakona v smislu 1. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, zato zahteva tudi v tem delu ni utemeljena.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in zamotanost ter trajanje postopka.