Jedro

Na podlagi napačnega pravnega pouka v tožnikovi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da ima pravico v osmih dneh od prejema vložiti ugovor, ni mogoče šteti, da mu je tožena stranka omogočila zagovor. Takšnega pravnega pouka namreč ni mogoče šteti kot vabilo na zagovor, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni zakonita.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: „1. Razveljavi se odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 22.7.2005. 2. Tožniku dne 22.7.2005 ni prenehalo delovno razmerje, ki ga je pri toženi stranki sklenil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12.2.1999, temveč mu še traja.

3. Tožena stranka je dolžna: a.) V delovno knjižico tožnika vpisati delovno dobo za čas od 22.7.2005 do vrnitve tožnika nazaj na delo.

b.) Tožnika pozvati nazaj na delovno mesto avtoličarja ali na drugo delovno mesto, ki ustreza tožnikovi zdravstveni sposobnosti, znanju, zmožnostim in poklicni kvalifikaciji.

c.) Tožniku za čas od 22.7.2005 dalje do vrnitve v delovno razmerje obračunati mesečno plačo oziroma nadomestilo plače v mesečnih zneskih po 117.500,00 SIT bruto (sedaj 490,32 EUR), od teh zneskov obračunati vse davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožniku pa izplačati neto zneske plač oziroma nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake mesečne plače oziroma nadomestila plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 346.036,00 SIT (sedaj 1.443,98 EUR) v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.“ Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (to je v odločitvi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 351,31 EUR v 8 dneh, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa z dne 22.7.2005, s katerim je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (točka 1/1 izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku 22.7.2005 ni prenehalo delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12.2.1999, temveč še traja (točka 1/2 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevke tožnika za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 22.7.2005 do vrnitve tožnika nazaj na delo (točka 1/3 a izreka), za poziv tožnika nazaj na delovno mesto avtoličarja ali delovno mesto, ki ustreza njegovim zdravstvenim sposobnostim, znanju, zmožnostim in poklicni kvalifikaciji (točka 1/3 b izreka) ter zahtevek za obračun mesečne plače oziroma nadomestila mesečne plače v mesečnih zneskih po 117.500,00 SIT za čas od 22.7.2005 do vrnitve na delo, za obračun vseh davkov in prispevkov, ki bremenijo delodajalca ter za izplačilo neto zneska plač oziroma nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka 1/3 c in d izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede planiranja dopustov v času kolektivnega dopusta. Iz plana dopusta, ki ga je predložila tožena stranka, je razvidno, da samo sin direktorja tožene stranke v času kolektivnega dopustna ni imel planirane izrabe letnega dopusta, zato je samo po sebi razumljivo, da bi tudi tožnik svoj letni dopust lahko izrabil v času kolektivnega dopusta, saj dopust zanj individualno sploh ni bil planiran. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi v zvezi z interpretacijo dopisa tožene stranke z dne 19.7.2005, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka s tem dopisom tožnika pozvala nazaj na delo, kar pa v dopisu ni navedeno. Sodišče ni ocenilo verodostojnosti predvidenega plana dopustov za čas od 1.1.2005 do 31.12.2005 (priloga B/8), čeprav je tožnik izrazil dvom o pristnosti te listine. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je postavilo na stališče, da dejstva, da je bil pri toženi stranki v kritičnem obdobju predviden kolektivni dopust, ni mogoče šteti kot dovoljenje delodajalca tožniku za izrabo letnega dopusta. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo zgolj na izpovedbo direktorja tožene stranke o tem, da se je z vsakim delavcem posebej dogovoril o koriščenju letnega dopusta. Takšna izpovedba je v nasprotju z izpovedbo priče I.Z. o tem, da je na oglasni deski viselo obvestilo o času kolektivnega dopusta. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno povzelo izpovedbo direktorja tožene stranke v delu, ko je ta govoril o obvestilu, ki je glede dopustov viselo na oglasni deski. Sicer pa tožnik glede na zdravstvene omejitve v spornem obdobju ne bi mogel opraviti nobenega dela, kljub pozivu tožene stranke in kljub temu, da mu ni bil priznan dopust. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožnikovi, preko sindikata dani napovedi, da bo v času od 18.7. do 31.8.2005 izrabil letni dopust, za enostransko in s toženo stranko neusklajeno izjavo. Tožnik je spoštoval odločitev tožene stranke, razvidno iz obvestila o kolektivnem dopustu in je temu prilagodil svojo izrabo dopusta. Izpovedbe S.H., da se je o izrabi letnega dopusta pogovarjal z vsakim delavcem posebej, nista potrdila niti tožnik niti I.Z.. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnika z dopisom z dne 19.7.2005 pozvala nazaj na delo, saj to v dopisu ni izrecno navedeno. V kolikor bi bile resnične navedbe tožene stranke o tem, da je tožnika pozvala nazaj na delo, ker je bilo njegovo delo nujno potrebno, potem mu z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne bi hkrati tudi prepovedala opravljanja dela. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi huje kršil pogodbene obveznosti s tem, da je v času od 16.7.2005 do vključno 22.7.2005 neupravičeno izostal z dela, čeprav petek 16.7.2005 in sobota 17.7.2005 nista bila delovna dneva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik imel možnost zagovora. Tožena stranka tožnika ni povabila na zagovor, niti ga ni o tej pravici kakorkoli poučila, temveč je z zakonom določen postopek priredila po svoje in tožniku izdala sklep o izredni odpovedi ter mu dovolila ugovor zoper ta sklep, nato pa o ugovoru ponovno enako odločila. Pravica do zagovora mora biti delavcu zagotovljena pred odločitvijo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnika sta psihiatrinja dr. A.T. in izbrana zdravnica dr. V.K. zavedli, da je pričakoval bolniški stalež za 8 ur tudi za čas po 16.7.2005. Tožnik se je v bolniškem staležu neprekinjeno nahajal že od junija 2004. Tožnik je zmotno mislil, da se mu zoper odločbo imenovane zdravnice o 4 urnem bolniškem staležu ni potrebno pritožiti, ker sta psihiatrinja in osebna zdravnica ponovno predlagali 8 urni bolniški stalež. Sodišče prve stopnje ni ocenilo dejstva, da sta specialistka psihiatrinja in izbrana zdravnica menili, da tožnik v kritičnem času ni sposoben za delo. Tožnik se sklicuje na uveljavljeno sodno prakso, po kateri delavec ne izostane neupravičeno z dela, če je s strani zdravnika zaveden in zmotno misli, da mu bo odobren bolniški stalež. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se z laično pritožbo pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da bi tožnik, ki je sprožil postopek pred sodiščem prve stopnje, toženi stranki moral povrniti njene stroške postopka, saj je bil njegov zahtevek zavrnjen.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika navedla, da je od Sindikata ... sicer res prejela pisanje, v katerem se med drugim navaja, da si je tožnik za sporno obdobje vzel dopust in da ga neodvisno od volje tožene stranke ne bo na delo. Šele nekaj dni po tem je tožena stranka prejela odločbo zdravniške komisije o tem, da je tožniku stalež prenehal s 15.7.2005 in ker je bilo iz dopisa sindikata razbrati, da je tožnik napačno informiran o dopustu, ga je tožena stranka pozvala, naj se nemudoma javi na delo. Tožnik pa te odredbe delodajalca ni spoštoval, zato je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je ob taki delovni nedisciplini nemogoče zagotavljati normalni delovni proces. Ker se tožnik na pozive tožene stranke ni odzval, mu je tožena stranka dala možnost pisnega zagovora v obliki ugovora zoper sklep. Tožnik je to možnost izrabil, vendar v ugovoru ni navedel ničesar, s čemer bi lahko opravičil svojo kršitev pogodbenih obveznosti. Irelevantna so tožnikova pričakovanja, da bo lahko izposloval nadaljnji bolniški stalež. V spornem obdobju, ko so bili trije delavci na dopustu, se je pojavilo veliko dela, zato se je vrnitev tožnika pokazala kot rešitev v stiski, žal pa jih je tožnik pustil na cedilu. Tožnik se spreneveda, ko navaja, da v dopisu tožene stranke ne piše, da mora priti na delo. Delavec je z dela lahko odsoten le v primeru bolezni, vsi drugi izostanki z dela pa so neupravičeni in pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti. S tem, ko je bil tožnik posebej obveščen, da nima dopusta, hkrati pa je vedel, da ni več v bolniškem staležu, bi moral priti na delo in ga zato ni bilo potrebno posebej pozivati. Povsem logično je, da tožena stranka letnega dopusta za tožnika ni planirala, saj je bil tožnik pred tem dalj časa v bolniškem staležu. Tožena stranka bi tožniku dopust omogočila, seveda upoštevaje delovni proces in potrebe delodajalca. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer izpodbija celotno sodbo sodišča prve stopnje, vendar je očitno, da zoper tisti del odločitve o stroških postopka, s katerim je bilo odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ne more imeti pravnega interesa. Nenazadnje ta del izpodbijane sodbe s pritožbo izpodbija tožena stranka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP na pritožbo tožnika izpodbijano sodbo preizkusilo v tistem delu, s katerim tožnik ni uspel; glede odločitve o stroških postopka nasprotne stranke pa jo je preizkusilo na pritožbo tožene stranke.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede planiranega kolektivnega dopusta v času, ko naj bi tožnik neupravičeno izostal z dela. Vendar navedeno ni res, izpodbijana sodba glede tega ima razloge. Očitno pa je, da se tožnik s temi razlogi ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sicer pa vprašanje, ali je pri toženi stranki na oglasni deski viselo obvestilo o kolektivnem dopustu, v tem sporu sploh ne more biti odločilno dejstvo. Tudi, če bi bilo res, da je takšno obvestilo na oglasni deski viselo, to tožniku še vedno ne bi dajalo pravice, da izostane z dela, kljub izrecnemu nasprotovanju tožene stranke.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje o vsebini dopisa tožene stranke z dne 19.7.2005 navaja nekaj drugega, kot pa je v njem zapisano, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Vendar gre pri ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik prejel poziv na delo in da je bila njegova odločitev, da se na ta poziv ne bo odzval, za povzemanje vsebine ugovora, ki ga je tožnikov pooblaščenec naslovil na toženo stranko (priloga A9) in ne za povzemanje vsebine dopisa tožene stranke z dne 19.7.2005. Tožnikov pooblaščenec v citiranem ugovoru navaja, da je bil tožniku dne 20.7. vročen poziv na delo, da je ta poziv bil namenjen zgolj šikaniranju tožnika, razen tega pa je bil tožnik prepričan, da bo v spornem obdobju imel bolniški stalež in se tudi zato ni odzval pozivu na delo. Navedeno pomeni, da ni podano nikakršno nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listine in samo listino. Razen tega iz ugovora tožnikovega pooblaščenca izhaja, da je tudi sam tožnik dopis z dne 19.7.2005 razumel kot poziv na delo. V dopisu dne 19.7.2005 gre za poziv na izpolnjevanje delovnih obveznosti, saj dopis nosi tak naslov in drugače tudi ni mogoče razumeti njegove vsebine o tem, da je tožnik v času od 16.7.2005 do 31.8.2005 dolžan opravljati delo v trajanju 4 ure na dan in da ga delodajalec opozarja na to, da mu za čas od 16.7.2005 dalje nihče ni odobril odsotnosti z dela. Osnovna delovna obveznost delavca je prihajanje na delo, zato ne bi šlo za nikakršno napačno interpretacijo dopisa z dne 19.7.2005, če bi sodišče prve stopnje štelo, da gre za poziv na delo.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da sodišče prve stopnje ni ocenilo verodostojnosti plana dopustov (priloga B8). Vendar navedena listina ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, zato smiselno zatrjevana kršitev ne bi bila podana, niti v primeru, če bi bilo res, kar navaja pritožba. Ob dejstvu, da je tožena stranka potem, ko je prejela dopis sindikata, v katerem je izrecno navedeno, da bo tožnik v spornem obdobju izrabil letni dopust, kljub nasprotovanju delodajalca; tožniku poslala poseben dopis, v katerem ga opozarja, da mu za čas po 16.7.2005 nihče ni odobril odsotnosti z dela, pač ne more biti odločilno dejstvo, ali je tožena stranka konec leta 2004 sprejela plan dopustov za prihodnje leto. Sicer pa je več kot prepričljiva izpovedba direktorja tožene stranke, da dopusta za tožnika pač niso planirali, saj je bil že več kot eno leto odsoten z dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje soglaša in jih zato ne povzema. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da niso bila pravilno in popolno ugotovljena dejstva v zvezi z objavo obvestila o kolektivnem dopustu, saj navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, kakor je že razloženo zgoraj. Tudi če je pri toženi stranki viselo obvestilo o kolektivnem dopustu za sporno obdobje, to še vedno ne pomeni, da je tožnik lahko samovoljno izostal z dela, kljub temu, da je tožena stranka izrecno in jasno izrazila nasprotovanje takšnemu njegovemu namenu ter tožniku ni odobrila izrabe letnega dopusta.

Protispisno je tožnikovo zatrjevanje, da glede na zdravstvene omejitve v spornem obdobju sploh ne bi mogel opravljati nobenega dela. V spisu ni nobenega dokumenta, iz katerega bi izhajalo, da je tožnik v spornem obdobju imel kakšne druge zdravstvene omejitve pri opravljanju dela. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota ... je namreč z odločbo z dne 12.7.2005 (priloga A18) odločil, da je tožnik v času od 16.7.2005 do 31.8.2005 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, ne da bi pri tem navajal kakršnekoli omejitve. Pa tudi, v kolikor bi te obstajale, bi jih tožena stranka pač morala upoštevati, obstoj takšnih omejitev pa ne bi pomenil, da tožniku sploh ni potrebno priti na delo.

Ni bistveno, da 16. in 17.7.2005 nista bila delovna dneva, saj še vedno ostaja dejstvo, da je tožnik neupravičeno izostal z dela v času od 18.7.2005 do podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi ga izbrana zdravnica V.K. in psihiatrinja zavedli, da je bil prepričan, da bo za sporno obdobje imel bolniški stalež za 8 ur. Iz izpovedbe kot priče zaslišane zdravnice V.K. kaj takega ne izhaja. Nasprotno, priča je izpovedala, da je tožnik že 15.7.2005 vedel, da mu je odrejeno 4 urno delo, ona pa je tega dne predlagala stalež za 8 ur. Tožnik v pritožbi sam navaja, da mu nobena od zdravnic ni obljubila zdravniškega staleža za 8 ur, zato tudi ni jasno, v čem naj bi bila tožnikova opravičljiva zmota oziroma, kako naj bi ga zdravnici zavedli. Iz dopisa sindikata toženi stranki, pa tudi iz dopisa tožene stranke z dne 19.7.2005 pa nedvomno izhaja, da tožnik v spornem času ni mogel biti v nikakršnem dvomu glede svojega statusa. Tožnik se je očitno zavestno odločil, da bo kljub temu, da je bil spoznan za zmožnega za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno v spornem obdobju izrabil letni dopust in to kljub temu, da mu tožena stranka tega dopusta ni odobrila oziroma je takšni tožnikovi odsotnosti izrecno nasprotovala.

Tožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, razvidno iz sodbe vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 236/2004 z dne 5.4.2005 (v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 405/2003 z dne 9.6.2004), saj je v tisti zadevi bilo ugotovljeno, da delavec v času, ko naj bi neupravičeno izostal z dela, ni bil zmožen za delo. Kaj takšnega pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno. Zgolj to, da je izbrana zdravnica predlagala bolniški stalež za 8 ur dnevno, samo po sebi še ne dokazuje, da tožnik v spornem obdobju sploh ni bil sposoben za delo. Sicer pa je tožnik nesposobnost za delo začel zatrjevati šele v pritožbenem postopku, prej je ves čas zatrjeval, da ne gre za neupravičeno odsotnost z dela, ker je tožnik bil odsoten v času kolektivnega dopusta.

Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 396/2004 z dne 17.6.2005, saj dejansko stanje v citirani zadevi ni v ničemer primerljivo z dejanskim stanjem v tem sporu. V citirani sodbi je pritožbeno sodišče namreč zavzelo stališče, da tožnica ni neupravičeno izostala z dela, ker je v spornem obdobju bila na zdravniških pregledih in ker izostankov z dela v času, preden je bila delavka seznanjena z mnenjem zdravniške komisije, ni mogoče šteti za neupravičene. Zgolj pričakovanje delavca, da mu bo morda odobren bolniški stalež, pa ne pomeni opravičljive zmote in tudi pritožbeno sodišče nikoli ni sodilo tako.

Pač pa tožnik utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, češ da mu je bil omogočen pisni zagovor. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajalo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. V prvem odstavku 170. člena ZDR pa je določena obveznost delodajalca, da v disciplinskem postopku (smiselno pa se ta določba uporablja tudi v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), delavcu vroči pisno obdolžitev ter določi čas in kraj, kjer lahko pod svoj zagovor, pri čemer mora pisno obdolžitev vročiti po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Še tako benevalentno tolmačenje določbe drugega odstavka 83. člena ZDR ne omogoča zaključka, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor s tem, da je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dala pravni pouk, da zoper odpoved lahko v 8 dneh vloži ugovor. Ugovora, ki ga je tožnik vložil na podlagi takšnega sicer nepravilnega pravnega pouka, ni mogoče šteti za zagovor v smislu določbe 2. odstavku 83. člena ZDR. Delodajalec mora zagovor omogočiti pred izredno odpovedjo in ne šele po njej. Tožniku je bilo delovno razmerje pri toženi stranki zaključeno z dnem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je z 22.7.2005, kar pomeni, da dne 26.7.2005 vloženega ugovora ni mogoče šteti za pisni zagovor, ki bi bil tožniku omogočen pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bil tožniku omogočen zagovor, če bi se odzval vabilu delodajalca. Dopisa tožene stranke z dne 19.7.2005 ni mogoče šteti za pisno obdolžitev v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR, še manj je mogoče na podlagi tega dopisa sklepati, da je z njim bil določen čas in kraj, kjer delavec lahko poda svoj zagovor. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da se ni odzval vabilu delodajalca, saj tega dopisa ni mogoče šteti za vabilo v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR, torej kot določitev časa in kraja, kjer delavec lahko poda svoj zagovor.

Navedeno pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožena stranka tožniku pred odpovedjo ni omogočila zagovora ob smiselnem upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zaradi kršitve z drugim odstavkom 83. člena ZDR predpisanega postopka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ugoditi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Plačo tožnik vtožuje v višini minimalne plače, zato je pritožbeno sodišče temu delu tožbenega zahtevka lahko ugodilo, čeprav sodišče prve stopnje glede višine tožnikove plače ni izvajalo nobenih dokazov. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999-2001 (ZMPUPR – Ur. l. RS, št. 39/99 in nadaljnji) zaposlenemu delavcu za opravljeno delo v polnem ali z njim izenačenem delovnem času, določenem z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca, pripada minimalna plača. Navedeno pomeni, da je delavec v vsakem primeru upravičen najmanj do minimalne plače, kakršna je določena z zakonom.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe pomeni, da je potrebno odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je z zahtevkom uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Ti znašajo 2550 točk (500 točk za tožbo, po 450 točk za vsako od dveh pripravljalnih vlog, 300 točk za zastopanje na poravnalnem naroku, 600 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in 250 točk za čas, porabljen med zastopanjem), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 280.500,00 SIT, k temu je potrebno prišteti še materialne stroške v višini 2% nagrade do 1000 točk oziroma 2.200,00 SIT in 1% nad 1000 točk, kar znese 1.705,00 SIT, 20% DDV v višini 56.881,00 SIT ter takso za tožbo v višini 4.750,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 346.036,00 SIT oziroma 1.443,98 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih stroškov za konferenco s stranko, študij listin ter priglasitev pooblastila, saj je nagrada za tovrstna opravila že zajeta v nagradi za vložitev tožbe oziroma za zastopanje na narokih. Prav tako pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih potnih stroškov. Tožnik je sicer imel pravico, da si izbere pooblaščenca v kraja, kjer je sedež drugega delovnega sodišča, vendar tožena stranka ni dolžna tožniku povrniti višjih stroškov, ki jih je imel zaradi tega. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega v skladu s 4. točko 358. člena ZPP tisti del 2. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 346.036,00 SIT oziroma sedaj 1.444,00 EUR.

Celo v primeru, če bi pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo, še vedno ne bi moglo ugoditi pritožbi tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. V skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnik z vložitvijo tožbe ali svojim siceršnjim ravnanjem v tem postopku zlorabljal procesne pravice, zato sodišče prve stopnje tožniku ne bi moglo naložiti, da toženi stranki povrne stroške postopka. Še toliko manj pa je pritožba tožene stranke utemeljena glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške. Nagrada za pritožbo znaša 625 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 286,875 EUR, k temu je potrebno prišteti še 2% materialne stroške v višini 5,737 EUR in 20% DDV v višini 58,522 EUR. Tožena stranka je tožniku tako dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 351,13 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo priglašenih stroškov iz naslova poročila stranki o prejemu prvostopenjske in drugostopenjske sodbe, saj je nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi za pritožbo.