U-I-320/04

18. 11. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž. na seji dne 18. novembra 2004

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 10. člena Uredbe o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane za leto 1997 (Uradni list RS, št. 79/97) se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 982/2002 z dne 15. 1. 2003 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 22/2000 z dne 17. 5. 2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z navedenim sklepom zavrnilo pritožbo pritožnikov zoper sklep Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, s katerim je to zavrglo njuni tožbi zoper odločbo Ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 40300- 00475/98-VN z dne 16. 1. 1998 in z dne 1. 12. 1998, ker je ugotovilo, da sta bili vloženi prepozno. Pritožnika zatrjujeta, da sta bili tožbi vloženi pravočasno, saj sta kot prava neuki stranki pravočasno vložili zoper odločbo Ministra pritožbo, ki bi jo ta moral po predpisih, ki so urejali splošni upravni postopek, šteti za tožbo in jo odstopiti pristojnemu sodišču. Z navedenimi sklepi sodišč naj bi jima bile kršene pravica do enakosti pred zakonom, pravica enakega varstva pravic in pravica do pravnega sredstva.

2.Ustavna pritožnika kot pobudnika izpodbijata drugi odstavek 10. člena Uredbe o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane za leto 1997 (v nadaljevanju Uredba 97). Ta določa, da je zoper sklep Ministra, s katerim odloči o zahtevku za odobritev finančne pomoči, dovoljeno vložiti na ministrstvo zahtevo za ponovno preveritev postopka dodeljevanja sredstev. Določba naj bi bila v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in nasl., ki se je na podlagi prvega odstavka 4. člena UZITUL, Uradni list RS, št. 1/19-I uporabljal kot republiški predpis - ZUP/86). V utemeljitev te navedbe se sklicujeta na ugotovitev Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, v sklepu št. U 22/2000.

B. - I.

3.Uredba 97 je veljala za finančne intervencije za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane za leto 1997.

4.Izpodbijana določba, ki je predpisovala posebno pravno sredstvo zoper sklep Ministra, se je lahko uporabljala samo za sklepe, izdane na podlagi Uredbe 97. V konkretnem primeru je bila določba uporabljena. Ustavno sodišče bi torej na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) to določbo lahko presojalo ob nadaljnji predpostavki, da bi se z morebitno ugotovitvijo njene neustavnosti oziroma nezakonitosti pravni položaj pobudnikov izboljšal. Iz sodnih odločb obeh sodišč, ki sta jih pobudnika kot ustavna pritožnika priložila ustavni pritožbi, izhaja, da je sodišče štelo izpodbijano določbo za nezakonito in je pri ugotavljanju pravočasnosti vložene tožbe zoper sklep Ministra sploh ni upoštevalo. Pobudnikoma zaradi morebiti nezakonite izpodbijane določbe Uredbe 97 ni nastala škoda, niti se ne bi z ugotovitvijo, da je bila nezakonita, njun pravni položaj izboljšal. Pobudnika ne izkazujeta pravnega interesa za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti izpodbijane določbe. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

B. - II.

5.Na podlagi prvega odstavka 51. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Da bi bil ta pogoj izpolnjen, ne zadostuje zgolj formalno izčrpanje pravnih sredstev, temveč morajo biti pravna sredstva izčrpana tudi vsebinsko. To pa pomeni, da mora pritožnik izkazati, da je kršitev, ki jo uveljavlja v ustavni pritožbi, zatrjeval (vsaj po vsebini) tudi že v rednih in izrednih pravnih sredstvih.

6.Pritožnika zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrglo njuno tožbo kot prepozno. Zatrjujeta, da sta na pristojno ministrstvo pravočasno, tj. pred iztekom roka za vložitev tožbe, vložila pritožbo, ki naj bi bila po vsebini tožba. Pozneje, 17. 1. in 2. 3. 2000 sta vložila še dve tožbi, ki naj bi pomenili vsebinsko dopolnitev pritožbe (tožbe). Menita, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju pravočasnosti vloženih tožb upoštevati, da je bila tožba dejansko vložena že z vložitvijo pritožbe, saj sta jo pomotoma oziroma zaradi nevednosti vložila na ministrstvo in ne na pristojno sodišče. To pa bi jo moralo odstopiti sodišču, česar pa ni storilo.

7.Iz sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, da je to ugotavljalo pravočasnost vloženih tožb, ki sta jih pritožnika vložila 17. 1. 2000 in 2. 3. 2000, ter ugotovilo, da sta bili vloženi prepozno. Tej ugotovitvi ustavna pritožnika ne oporekata. Ni pa ugotavljalo, ali je pritožbo, vloženo na ministrstvo, treba šteti za tožbo in njeno pravočasnost ugotavljati po tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS). Takšnega ugotavljanja sodišče ni moglo opraviti, ker pritožnika (tožnika) v svojih tožbah tega nista zatrjevala. Česa takega tudi nista zatrjevala v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. To sta prvič zatrjevala šele v ustavni pritožbi. Ker pritožnika nista izčrpala pravnih sredstev, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik: dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednikdr. Janez Čebulj