4. 12. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in pobude Urške Kanoni, Ljubljana, ki jo zastopa Aleš Kovač, odvetnik v Ljubljani, na seji 4. decembra 2008

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper:

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 350/2005 z dne 3. 11. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1539/2005 z dne 17. 10. 2005 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Kpd 911/2005 z dne 15. 10. 2005,

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 610/2005 z dne 24. 11. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I Kr 283/2005 z dne 17. 11. 2005 in

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 677/2005 z dne 22. 12. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I Kr 317/2005 z dne 15. 12. 2005

se ne sprejme.

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 557/2005 z dne 26. 10. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I Kr 251/05 z dne 18. 10. 2005 se zavrže.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – ur. p. b.) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

V predkazenskem postopku je policija pritožnici 13. 10. 2005 odvzela prostost in zoper njo odredila policijsko pridržanje. Istega dne je bil o njeni izjavi glede kaznivega dejanja, ki ga je bila osumljena, sestavljen uradni zaznamek. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je 14. 10. 2005 zoper pritožnico odredila sodno pridržanje, ker je ugotovila, da je bila nesposobna za takojšnje zaslišanje. Okrožno sodišče v Ljubljani je pritožnici postavilo zagovornika po uradni dolžnosti in zoper njo 15. 10. 2005 odredilo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Slednji je bil zoper pritožnico večkrat podaljšan, dokler ni bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I K 853/2005, I Kr 81/2006 z dne 24. 3. 2006 odpravljen.

Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča in pravnomočne sklepe, s katerimi je bil zoper njo odrejen in podaljšan pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 21. in 22. člena Ustave in smiselno 20. člena Ustave. Navaja, da je bil postopek pred policijo nezakonit, zato naj bi bile tudi informacije, ki jih je na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP dala policiji, pridobljene nezakonito. V času, ko je zoper pritožnico tekel postopek pred policijo, naj bi bila pod vplivom droge. Dne 13. 10. 2005, ko ji je policija odvzela prostost in sestavila uradni zaznamek, naj bi že zjutraj vzela heroin, izjavo pa naj bi dala le zato, ker so ji na policiji rekli, da jo bodo zaprli, če vsega ne prizna. V tem času naj bi bila tudi v abstinenčni krizi, kar naj bi vzpostavilo dvom v njeno popolno procesno sposobnost in s tem sposobnost varovanja njenih pravic v celotnem postopku pred policijo. Uradni zaznamek o izjavi glede kaznivega dejanja naj bi zato podpisala, ne da bi vedela, kaj je policiji povedala. Zatrjuje, da bi domnevo o njenem psihofizičnem stanju morala izpodbiti država, ki je zoper njo začela postopek, in ne ona sama, saj naj v kritičnem stanju tega niti ne bi bila sposobna. Pritožnica meni, da iz šestega odstavka 148. člena ZKP ni razvidno, po katerem postopku policija opravlja dejanja, zlasti ko naj bi šlo za dejanja upravne narave, kot je sestava uradnega zaznamka. Ocenjuje, da bi morala policija glede na njeno takratno psihofizično stanje ravnati po 51. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) in ji kot procesno nesposobni stranki zagotoviti začasnega zastopnika, ki bi glede na nujnost zadeve v smislu 7. člena ZUP zagotovil varstvo njenih pravic v postopku pred policijo. Ker policija tega ni storila, naj bi bila vsa njena dejanja, vključno s pridobitvijo pritožničine izjave v obliki uradnega zaznamka, nezakonita. S postopkom pred policijo naj bi prišlo do kršitve 21. člena Ustave, kršena naj bi ji bila tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Nezakonito pridobljene informacije naj bi bile podlaga za kazensko ovadbo in vse nadaljnje odločitve sodišč, s katerimi je bil zoper pritožnico odrejen in podaljšan pripor. Na podlagi slednjih, zlasti njene izjave v uradnem zaznamku, naj bi sodišča sklepala, da je pri pritožnici podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja kot eden od pogojev za odreditev pripora. Na nezakonitost odrejenega policijskega pridržanja in postopka odvzema prostosti ter na posledično nezakonito odrejen pripor naj bi zagovornik pritožnice opozoril že v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Vendar se po zatrjevanju pritožnice Vrhovno sodišče do vseh očitkov v zahtevi za varstvo zakonitosti ni opredelilo, kar naj bi že samo po sebi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane priporne sklepe razveljavi in pripor odpravi. Hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 148. člena ZKP.

Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I K 853/2005.

ODLOČITEV O USTAVNI PRITOŽBI

B. – I.

Pravni interes je ena od procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko posamični akt v času odločanja ne učinkuje več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode. Poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave je gotovo eden izmed najhujših posegov v človekove pravice ali temeljne svoboščine človeka. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost pridobiti sodno odločbo o posegih v to človekovo pravico, pa čeprav poseg ne učinkuje več. Zato mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo ali ne, čeprav svojo odločitev lahko omeji le na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave onemogoča (tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03 in OdlUS XII, 104).

Časovna veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je že potekla, pripor je bil zoper pritožnico s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 3. 2006 že odpravljen. Zato je Ustavno sodišče pooblaščenca pritožnice pozvalo, naj Ustavnemu sodišču sporoči, ali pri ustavni pritožbi še vztraja. Slednji je z dopisom 11. 8. 2006 odgovoril, da pri ustavni pritožbi vztraja. Dodatno je še navedel, da gre v zadevi za pravno vprašanje, pomembno z vidika 2. člena Ustave, zlasti zato, ker naj se do odprtih vprašanj, ki jih je izpostavil v pravnih sredstvih, sodišča ne bi opredelila.

Pritožnica zatrjuje dva sklopa kršitev: prvi se nanaša na predkazenski postopek in dejanja policije, drugi se nanaša na sodni postopek, v katerem je sodišče zoper pritožnico odredilo in podaljšalo pripor ter odločalo o pravnih sredstvih zoper te odločitve.

Pritožnica v bistvu zatrjuje, da je bila njena prosta volja do podajanja izjav že v predkazenskem postopku omejena zaradi abstinenčne krize, njena izjava glede kaznivega dejanja pa brez zagotovljene prisotnosti zagovornika izsiljena. Če bi bila izjava glede kaznivega dejanja, ki jo je pritožnica dala v obliki uradnega zaznamka, izsiljena zaradi zlorabe njene abstinenčne krize, bi bila kršena njena pravica iz četrte alineje 29. člena Ustave (privilegij zoper samoobtožbo) v povezavi s pravico iz drugega odstavka 21. člena Ustave.

Že navedena pravica obdolženca, imenovana tudi privilegij zoper samoobtožbo, je še posebej ranljiva tedaj, kadar mu je vzeta prostost. Zaradi dodatnega varovanja privilegija zoper samoobtožbo Ustava v tretjem odstavku 19. člena med drugim določa, da mora biti oseba, ki ji je bila vzeta prostost, poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti ter da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. V drugem odstavku 21. člena Ustave pa je med drugim določeno, da je prepovedano vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav od osebe, ki jim je bila prostost kakorkoli omejena.

Odločbe Policijske postaja Ljubljana Vič z dne 13. 10. 2005 pritožnica ne izpodbija. Zato je Ustavno sodišče ni presojalo. Kolikor je njene navedbe mogoče razumeti tako, da je bila njena prosta volja do podajanja izjav omejena zaradi abstinenčne krize in so bile njene izjave posledično izsiljene v postopku zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom, kar naj bi vplivalo tudi na ustavno dopustnost odreditve pripora, ji je treba pojasniti naslednje: Pritožnica tega ni izkazala niti z najmanjšo verjetnostjo, polemiziranju s stališči o njeni psihofizični sposobnosti in abstinenčni krizi pa postopek z ustavno pritožbo ni namenjen. Iz vpogledanega spisa in iz izpodbijanih pripornih odločitev med drugim namreč izhaja, da je v primeru pritožnice država sama izpodbila domnevo o njeni nesposobnosti za zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa št. I Kpd 911/2005 z dne 14. 10. 2005, je dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani zato zoper pritožnico, za čas do njenega formalnega zaslišanja oziroma največ za 48 ur, odredila najprej sodno pridržanje, dodeljen ji je bil tudi zagovornik po uradni dolžnosti. Slednji je bil na zaslišanju tudi ves čas navzoč. Zato zatrjevane kršitve niso podane.

Izpodbijanim pripornim sklepom in sodbi Vrhovnega sodišča pritožnica smiselno očita kršitev 20. člena Ustave, sodbi Vrhovnega sodišča pa še dodatno kršitev 22. člena Ustave.

V skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor je mogoče odrediti oziroma podaljšati le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in v ZKP. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika.

Pritožnica sodiščem očita, da so na podlagi njene izjave v uradnem zaznamku, ki je bil priloga kazenski ovadbi, sklepala, da je pri njej podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Takšna obrazložitev obstoja utemeljenega suma naj bi pomenila, da je bil pripor zoper pritožnico odrejen nezakonito oziroma da sodišča pripora sploh ne bi smela odrediti. Očitki pritožnice niso utemeljeni. Po presoji Ustavnega sodišča iz vsebine obrazložitve izpodbijanih pripornih odločb (1. točka izreka) ne izhaja, da bi domnevno sporno izjavo pritožnice sodišča neposredno upoštevala kot odločilno okoliščino in sploh kot okoliščino, s katero so obrazložila obstoj utemeljenega suma. Prav nasprotno, iz slednjih izhaja sklepanje sodišč, da utemeljenost suma sicer izhaja iz vsebine kazenske ovadbe s prilogami, vendar sodišča na utemeljenost suma sklepajo predvsem na podlagi ustne kazenske ovadbe oziroma izjave, ki jo je dne 13. 10. 2005 podala prodajalka oziroma odgovorna oseba butika Piramida, kjer naj bi pritožnica storila kaznivo dejanje. Da drugi pogoji in razlogi (neogibna potrebnost za varnost ljudi, ponovitvena nevarnost, konkretna realna nevarnost ponovitve, sorazmernost posega) za odreditev pripora niso bili podani oziroma da sodišča njihovega obstoja niso ugotavljala in obrazložila, pritožnica ne zatrjuje. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da so sodišča pri odločanju o priporu ravnala v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave, zato z izpodbijanimi sodnimi odločbami (1. točka izreka tega sklepa) pritožnici ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

Sodbi, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožničinega zagovornika, ki jo je slednji vložil zoper pravnomočna sklepa o odreditvi pripora (prva alineja 1. točke izreka tega sklepa), pritožnica očita kršitev 22. člena Ustave. Zatrjuje, da je na nezakonitost odrejenega policijskega pridržanja in postopka odvzema prostosti ter na posledično nezakonito odrejen pripor njen zagovornik opozoril že v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, in da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do vseh očitkov, ki so bili navedeni v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi svoje odločitve tudi opredeli. Iz te pravice ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 2) izhaja med drugim tudi ocena Vrhovnega sodišča, da je že senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ocenil, da v dosedanjem postopku ni bilo izkazano nezakonito ravnanje policije ob zaslišanju pritožnice (pravilno ob podaji izjave) in da bi se v nadaljevanju postopka lahko opravilo tudi zaslišanje policistov, ki so opravili prijetje pritožnice. Katera naj bi bila tista, za odreditev pripora odločilna, okoliščina, do katere se Vrhovno sodišče ni opredelilo, pritožnica ne navede in s tem zatrjevane kršitve 22. člena Ustave tudi ne izkaže.

Ali je v kazenskem postopku sploh dopustno uporabiti izjavo osumljenca, ki jo je slednji dal v predkazenskem postopku pred policijo in ki je zapisana v obliki uradnega zaznamka na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP ter kakšna je njena dokazna vrednost, je ob izpolnjenih drugih pogojih lahko predmet presoje v morebitnem postopku z ustavno pritožbo zoper pravnomočno obsodilno sodbo, in sicer v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje in obsodilno sodbo (glej npr. odločbo št. Up-62/98 z dne 1. 7. 1999, OdlUS VIII, 287). V obravnavanem primeru bi to pomenilo, da je kršitve človekovih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če so bili s tako kršitvijo pridobljeni dokazi, na katerih temelji sodba, in če se z ustavno pritožbo uveljavlja izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic.

B. – II.

Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice oziroma v njenem primeru po vložitvi obtožnega predloga. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Na podlagi četrtega odstavka 420. člena ZKP je zoper izpodbijani sklep dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. Ker pritožnica ni izkazala, da bi izčrpala navedeno pravno sredstvo, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka sklepa).

Odločitev o pobudi

B. – III.

Hkrati z ustavno pritožbo vlaga pritožnica tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 148. člena ZKP. Meni, da pridobivanje izjave v obliki uradnega zaznamka sicer ne pomeni formalnega zaslišanja, zato lahko policija odreče uporabo 70. člena ZKP, ki vsebuje določbe o obvezni obrambi z zagovornikom. Ker ZKP v šestem odstavku 148. člena ne določa niti postopka, po katerem se uradni zaznamek sestavi, šlo pa naj bi za dejanja upravne narave, bi morala policija uporabiti določbe ZUP. K tako ohlapni določbi, ki ureja zbiranje obvestil, naj bi opisano pravno praznino stopnjevalo tudi neobvezno slikovno ali zvočno snemanje izjave osumljenca.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

Pobudnica sicer navaja, da njen pravni interes za pobudo temelji na trditvah v ustavni pritožbi, saj naj bi ji bile zaradi nejasnosti in pomanjkljivosti šestega odstavka 148. člena ZKP kršene pravice iz 21. in 22. člena Ustave ter smiselno iz 20. člena Ustave. Pobudnica v bistvu zatrjuje, da z vidika varstva človekovih pravic v kazenskem postopku ni dopustna uporaba izjave, pridobljene na podlagi izpodbijane ureditve. Ustavno sodišče je že v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijani priporni sklepi ne temeljijo na pritožničini izjavi, zapisani v uradnem zaznamku. Ker pritožnica z ustavno pritožbo torej ne izpodbija aktov, ki bi temeljili na njeni izjavi, pridobljeni na podlagi izpodbijane ureditve, pravnega interesa za oceno ustavnosti šestega odstavka 148. člena ZKP ne izkazuje. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsedujoča sodnica mag. Marija Krisper Kramberger, ter sodnici in sodnika mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sodnika dr. Mitja Deisinger in Jože Tratnik sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Marija Krisper Kramberger Predsedujoča sodnica