Jedro

Dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo proti delu sklepa, v katerem sodišče upniku naloži plačilo predujma izvršitelju za stroške izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za izvršitelja v tej zadevi določilo N.T., M... Nadalje je odločilo, da se predujem v znesku 3.000,00 SIT nakaže na izvršiteljev žiro račun, ter upnici naložilo, naj na izvršiteljev žiro račun založi še 57.000,00 SIT predujma za izvršiteljeve stroške.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil dolžnik. Predlaga, naj sodišče druge stopnje razveljavi sklep o izvršbi in stroške postopka naloži v plačilo upnici. Navaja, da je zoper sodno odločbo, ki jo zadeva ta izvršilni postopek, vloženo izredno pravno sredstvo, ki je takšne narave, da zadrži izvršbo. Še vedno obstajajo dokazi, ki ga izključujejo od obremenitve. Če obstaja kak dolg iz prometne nezgode, ga je dolžan povrniti odvetnik A. P. Za poravnavo dolga je oddal tudi karton zavarovalne police. Alkohol je zaužil po nezgodi in za prekršek ni bil kaznovan.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik ne uveljavlja nobenih razlogov, ki so pomembni za preizkus sklepa o določitvi izvršitelja. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo nobene od določb postopka, naštetih v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98).

Kolikor pa dolžnik v pritožbi nasprotuje sami terjatvi, zaradi izterjave katere je dovoljena izvršba, sodišče druge stopnje le pojasnjuje, da je sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov (17. člen ZIZ) in da je v tem postopku tudi že pravnomočno zavrnilo dolžnikov ugovor (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 1710/99 z dne 27.10.1999), tako da razlogov, ki bi preprečevali izvršbo, ni več mogoče ugotavljati in ne preizkušati njene dopustnosti, razen na podlagi dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev, pa so nastopila po nastanku izvršilnega naslova oz. v času, ko jih ni bilo več mogoče navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (56. člen ZIZ). Da dolžnikov pooblaščenec ni vložil pritožbe zoper sodno odločbo, ki je v tej zadevi izvršilni naslov, pa ne predstavlja takšnega razloga.

Sodišče druge stopnje nadalje poudarja, da dolžnik za pritožbo proti delu sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 38. člena ZIZ upnici naložilo, naj nakaže predujem za stroške za opravo izvršbe na izvršiteljev račun, niti nima pravnega interesa, saj iz njega zanj ne izvira nobena obveznost ne drugačna pravna posledica. Izvršilne stroške plača najprej upnik (1. odstavek 38. člena ZIZ), o povrnitvi za izvršbo potrebnih stroškov s strani dolžnika upniku pa na podlagi 5. odstavka 38. člena ZIZ odloči sodišče s posebnim, od izpodbijanega neodvisnim, sklepom.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Ali dolžnik z isto vlogo predlaga tudi odlog izvršbe, pa bo moralo najprej presoditi sodišče prve stopnje in eventualno o njem tudi odločiti.