Jedro

Odprtje predala omarice in zaseg predmetov v njem predstavlja poseg, ki ga je treba enačiti s hišno preiskavo, za izvedbo hišne preiskave pa morajo biti izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 32457/2011 z dne 15. 3. 2012 razveljavi in se zadeva vrne višjemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in tri mesece zapora, nato pa ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 38414/2010 z dne 4. 1. 2011 na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 enotno kazen dve leti in en mesec zapora, v katero je vštelo čas, prebit v priporu. Sodišče je obsojencu odvzelo zasežene tablete in ga oprostilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev, navedenih v vseh treh točkah prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-I.

5. V obravnavani zadevi je po navedbah zagovornika sodišče svojo sodbo oprlo na nezakonito pridobljene dokaze. Obramba je izločitev teh dokazov in iz njih izvirajočih dokazov predlagala že na glavni obravnavi iz razloga, ker policisti niso imeli sodne odredbe za hišno preiskavo nočne omarice v bolnišnični sobi obsojenca, v kateri so našli in zasegli večjo količino tablet (večina jih je vsebovala mamilo), 450 evrov in dva mobilna telefona. Prvostopenjsko sodišče je v svojem sklepu z dne 28. 10. 2011, na katerega se sklicuje tudi v izpodbijani sodbi, njen predlog zavrnilo. Sodišče je najprej ugotovilo, da bolniška soba ni varovana s pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), nočna omarica pa da nima značaja samostojnega stanovanjskega prostora in zato ne ustreza ustavno varovani kategoriji „drugih tujih prostorov“ iz navedenega člena. Nato je sodišče ocenilo, da je bilo ravnanje policista, v primeru, če je bil predal omarice odprt, skladno s prvim odstavkom 148. člena ZKP, saj je ob podanih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zavaroval sledove kaznivega dejanja, tablete pa je zasegel skladno z 220. in 164. členom ZKP, obenem pa je ocenilo tudi, da je policist zakonito zasegel predmete tudi v primeru, če je bil predal omarice zaprt. Prvostopenjsko sodišče pa je nato v svoji sodbi na strani 8 podalo razloge, zakaj zaključuje, da je bil predal omarice (delno) odprt, ko je policist videl in zasegel predmete.

6. Višje sodišče je v svoji sodbi najprej navedlo, da se v celoti strinja z razlogi sklepa z dne 28. 10.2011, nadalje je v točki 6 navedlo, da kolikor bi bil predal odprt, bi imel policist vsa zakonita pooblastila, da zaseže predmete, v nadaljevanju pa se v točki 7 ukvarja z vprašanjem, zakaj je policist prišel in odprl predal ter da so bili v primeru zaprtega predala izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 218. člena ZKP. Višje sodišče se torej ne opredeli jasno glede tega, ali se strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem prvostopenjskega sodišča da je bil predal odprt, temveč ugotavlja, da je bil poseg policista v vsakem primeru zakonit. B-II.

7. Zagovornik obsojenca ima prav, ko v zvezi s sodbo višjega sodišča uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj iz razlogov sodbe višjega sodišča ni mogoče napraviti jasnega zaključka o odločilnem dejstvu, to je, ali je bil predal omarice odprt ali zaprt. Od tega dejstva je namreč odvisno, ali je šlo za nedovoljen poseg v zasebnost obsojenca ali pa so bili za poseg izpolnjeni zakonski pogoji. Od odgovora na to vprašanje je odvisna ocena, ali je odločilen dokaz zoper obsojenca zakonit. 8. Ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov je namenjena varovanju zasebnosti imetnika oz. uporabnika prostorov. Na podlagi testa t. i. razumnega pričakovanja zasebnosti je do varstva zasebnosti po 36. členu Ustave v določenem prostoru upravičen tisti: (i) ki v prostoru pričakuje zasebnost (v njem biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega), in (ii) čigar pričakovanje lahko označimo za objektivno sprejemljivo, utemeljeno. Res je, kot je to ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, da v bolniški sobi zasebnost ni varovana kot npr. zasebnost doma, vendar pa utemeljeno opozarja zagovornik, da omarica v bolniški sobi predstavlja prostor, v katerem pa posameznik utemeljeno pričakuje zasebnost. V bolniški sobi je omarica edini prostor, kjer lahko posameznik hrani svoje osebne in ostale predmete (denarnico, telefon, pribor za osebno higieno, zdravniške pripomočke, itd.) in utemeljeno pričakuje, da omarice ne bodo pregledovale druge osebe. Odpiranje predala takšne omarice pa je ravnanje, ki posega v zasebnost imetnika – pacienta. Predmeti v omarici oz. vsebina (zaprtih) predalov niso na dosegu vizualnega pregleda. Odprtje predala omarice in zaseg predmetov v njem predstavlja poseg, ki ga je potrebno enačiti s hišno preiskavo, za izvedbo hišne preiskave pa morajo biti izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu.

C.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede vprašanja, ali je bil predal omarice obsojenca odprt ali zaprt, v sodbi višjega sodišča podana bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo (drugi odstavek 424. člena ZKP) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani.

10. Višje sodišče bo moralo v ponovljenem postopku zavzeti jasno stališče, ali je bil predal obsojenčeve omarice odprt in ob upoštevanju takšne ugotovitve pa še, ali je lahko policist videl nedovoljene substance že na podlagi prostega, odprtega pogleda. Kolikor bo podvomilo v takšno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedbi policista, bo podan dvom v pravilnost dokazne ocene, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, te pa pritožbeno sodišče ne more spremeniti ne da bi izvedlo dokaz, katerega verodostojnost ocenjuje. Pritožbeno sodišče po eni strani (točka 7. obrazložitve) za „vstop“ v predal zatrjuje, da ga ni mogoče enačiti s hišno preiskavo, v istem stavku pa ugotavlja, da so bili „v primeru zaprtega predala izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 218. člena ZKP“. Iz tega je mogoče razumeti, da pritožbeno sodišče vendarle šteje, da za preiskavo zaprtih prostorov obdolženca veljajo določbe o hišni preiskavi, ki se sme ob določenih pogojih opraviti tudi brez odredbe (prvi odstavek 218. člena ZKP), vendar je pri tem treba ravnati po tretjem in šestem odstavku 216. člena ZKP (drugi odstavek 218. člena ZKP). Preiskavo brez navzočnosti prič je mogoče po določbi tretjega odstavka 218. člena ZKP opraviti takrat, kadar ni mogoče takoj zagotoviti njihove navzočnosti, nevarno pa bi bilo odlašati. Razlogi za preiskavo brez navzočnosti prič morajo biti navedeni v zapisniku, seveda pa tudi v obsodilni sodbi.