Jedro

Dokazi, na katerih sloni obstoj utemeljenega suma, niso bili pridobljeni na nezakonit način, saj je preiskovalna sodnica izdala odredbe o osebni preiskavi obdolženca, hišni preiskavi njegovega stanovanja in njegovih vozil ob izpolnjenem pogoju ustrezne stopnje suma, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja, to je utemeljenih razlogih za sum.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper obdolženega A.S. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora je vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in oba izpodbijana sklepa razveljavi ter odrejeni pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek v zahtevi je, da je sodišče svojo ugotovitev o obstoju utemeljenega suma gradilo na nezakonito pridobljenih dokazih (kršitev določb iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Nobenega dvoma ni, da nikomur ne sme biti odvzeta prostost, če ni podan utemeljen sum, da je storil določeno kaznivo dejanje (20. člen Ustave RS). Utemeljen sum je torej že ustavni predpogoj za odreditev pripora, enak predpogoj, to je artikuliran obstoj utemeljenega suma, da je neka oseba storila določeno kaznivo dejanje, pa za odreditev pripora predpisuje tudi 1. odstavek 201. člena ZKP (poleg pripornih razlogov begosumnosti, koluzijske in iteracijske nevarnosti). Utemeljen sum mora biti podan tudi ves čas trajanja pripora.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče v izpodbijanih odločbah gradilo svoj zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ na podlagi zapisnika in potrdila o zasegu predmetov, ki so bili najdeni obdolžencu ob hišni preiskavi na njegovem domu dne 13.2.2007, iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, uradnega zaznamka o preliminiranem testu za prepovedane droge, poročila o tajnem opazovanju z dne 2.11.2006, zagovora osumljenca samega, ob upoštevanju okoliščine, da je hranil 1150 g mamila - konoplje, pakirane v manjše paketke, očitno namenjene prodaji, saj sam ni uživalec drog ter ob upoštevanju dejstva, da je bil prezadolžen in naj bi si z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj želel izboljšati svojo finančno situacijo.

Ti dokazi, na katerih sloni obstoj utemeljenega suma, predvsem večja količina zaseženega mamila ob hišni preiskavi, pa naj bi bili po mnenju zagovornika pridobljeni na nezakonit način, saj je preiskovalna sodnica izdala odredbe o osebni preiskavi obdolženca, hišni preiskavi njegovega stanovanja in njegovih vozil, ne da bi za to obstajala ustrezna stopnja suma, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja, to je utemeljeni razlogi za sum. Meni namreč, da je preiskovalna sodnica nekritično sledila nekonkretiziranim policijskim navedbam (pri čemer se policisti sklicujejo na ugotovitve prikritih preiskovalnih ukrepov, ki temeljijo le na nepreverjenih trditvah), v postopku pa se je izkazalo, da številne navedbe v odredbi, iz katerih naj bi izhajali razlogi za utemeljen sum, ne držijo, oziroma da obdolženec ni imel vloge pri dejanjih, kot to izhaja iz obrazložitve odredb.

Navedbe zagovornika niso utemeljene.

Kot je razvidno iz podatkov v spisu je policija izvajala ukrepe tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa prepovedanih drog na podlagi odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Kranju, kjer je v obrazložitvi za obdolženega S. navedeno, da od K. redno prejema po 30 g kokaina, katerega pa iz previdnosti ne hrani doma, prepovedane droge naj bi prodajal odvisnikom v okolici Osnovne šole K., njegovi redni odjemalci pa naj bi bili D.P., M.B. ter mld. soseda S. z imenom Ž. Gre torej za povsem konkretne očitke, do katerih je policija prišla z operativnim delom. Očitek zagovornika, da gre za zgolj nepreverjene govorice, ne vnaša dvoma v zakonitost navedene odredbe, temveč pomeni le oporekanje ugotovitvi državnega tožilca glede obstoja utemeljenega razloga za izvajanje ukrepov.

Isto velja tudi glede oporekanja zakonitosti opravljene hišne preiskave in preiskave avtomobilov last A.S., kjer je preiskovalna sodnica obstoj verjetnosti, to je utemeljene razloge za sum, tehtala in jo ustrezno utemeljila. Sklicevala se je namreč na zbrano dokumentacijo delavcev PU SKP K., torej podatkov, pridobljenih na podlagi izvajanja prikritih ukrepov. Na podlagi navedenega ter priložene dokumentacije s strani policistov je ocenila, da je imel osumljenec pomembnejšo vlogo v organizirani kriminalni skupini, kjer predvsem načrtujejo ter financirajo nakupe prepovedanih drog, organizirajo dobavo ter nadaljnjo ulično preprodajo na področju T. Gibal naj bi se v krogu oseb, ki so bile na podlagi teh ukrepov nadzorovane, pri čemer je bilo ugotovljeno, da droge ne kupuje za lastno uporabo, temveč za nadaljnjo ulično prodajo. Pri izvrševanju kaznivih dejanj naj bi osumljenec uporabljal različne telefone in telefonske številke, pošiljal pa tudi šifrirana sporočila, kar vse naj bi se nanašalo na dogovore glede organizacije dobave in preprodaje teh drog. Glede na navedeno je preiskovalna sodnica ocenila, da se bodo pri odrejenih preiskavah našli sledovi in predmeti za kazenski postopek, torej prepovedane droge, sredstva za shranjevanje, pakiranje oziroma distribucijo drog, telefonski aparat, SIM kartice, telefonske številke, ipd. Zato v tem primeru ni mogoče govoriti o tem, da je preiskovalna sodnica odredila opravo hišne preiskave, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi za sum.

Navedbe zagovornika, da obdolženec ni imel pomembne vloge v organizirani družbi, kot je to navedeno v obrazložitvi odredbe (dejstvo, ki za storitev očitanega kaznivega dejanja niti ni bistveno), da je posedoval le en mobilni telefon (ki mu je bil prav tako zasežen), da ni bil v stalnih kontaktih s soobdolženim K. ter da se je ta po zaustavitvi s strani policije večinoma pogovarjal z ostalimi, za tem pa se je sam - S. odpeljal le do Avto hiše V. v K. in tam opazoval vozila in da je tega dne opravil edina dva zabeležena telefonska razgovora s K., pa ne pomenijo, tako kot v prejšnjem primeru, očitka nezakonitosti odločbe, temveč le nestrinjanje z zaključki sodišča, da je v času izdaje odredb(e) obstajal glede verjetnosti, da je obdolženec storilec očitanega kaznivega dejanja v zakonu zahtevani pravni standard - utemeljeni razlogi za sum.

Ker zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP) jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.