Jedro

Solastnik z vlaganjem v solastno stvar ne more spremeniti solastninskih deležev brez soglasja ostalih solastnikov. Z obnovitvenimi deli (adaptacijo) ne more nastati nova stvar. V takem primeru ima tisti, ki je izvršil obnovitvena dela samo obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša solastninski delež na nepremičninah vl. št. 773 k.o. T., ki obsega hišo stoječo na parc. št. 346/7 zemljiškoknjižnega telesa II glede na vložena sredstva in delo v zvezi z opravljeno adaptacijo za tožnika B. M. 52/100, B. L. 25/100 in toženca B. I. 23/100 glede na celoto.

Tožencu je naložilo izstavitev ustrezne listine za vknjižbo solastninske pravice v navedenih deležih. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožnikoma pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 39.223,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženec zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi toženec navaja, da sta tožnika od leta 1980 naprej opravljala vse investicije brez njegovega soglasja, saj je toženec od leta 1980 bolj poredko prihajal v sporno hišo, od očetove smrti pa sploh ni prihajal in mu sploh ni znano, kaj sta tožnika počenjala v hiši. Pa tudi sicer gre v konkretnem primeru za vzdrževalna dela, s katerimi sta si tožnika izboljšala stanovanjski standard in rezultat teh del ne more biti sprememba solastniškega dela, temveč bi šlo lahko kvečjemu za obligacijski zahtevek tožnikov, v kolikor bi obstajalo soglasje toženca. Nadalje je potrebno upoštevati, da tožnika vtožujeta dela, ki so bila opravljena v letu 1988, ko je že tekel postopek za razdružitev solastnine. V spisu tudi ni nobenega dokaza, da je pok.

oče prenesel pravico uveljavljati večji solastninski delež na prvega tožnika, saj pogodba o dosmrtnem preživljanju ne vsebuje takega določila.

Zoper zavrnilni del sodbe pa se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov tožnika, ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njunemu tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje. Tožnika v pritožbi izrecno poudarjata, da ne ugovarjata zaključku prvega sodišča, da tožnica ni aktivno legitimirana v zvezi s prvo adaptacijo, saj je bila slednja končana, predno sta se tožnika poročila. Zmotno pa je stališče prvega sodišča, da je neutemeljen zahtevek prvotožnika v zvezi s povečanjem njegovega solastninskega dleža zaradi sodelovanja pri prvi adaptaciji, saj je ta zahtevek uveljavljal kot stvarnopravni in uporaba določil zakona o dedovanju ne pride v poštev. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje ocenjevati delež tožnika pri prvi adaptaciji, česar pa ni. V zvezi z drugo adaptacijo tožnika očitata sodišču prve stopnje, da je oprlo svojo odločitev na mnenje izvedenca J. L., ki pa ni upošteval dejstva, da je tožnica v drugo adaptacijo vložila kredit v letu 1987 in 1988, kar znese cca 17.000 DEM, izvedenec pa je vrednost dal oceniti le na 9.000 DEM. Poleg tega pa so napačno upoštevani deleži, saj je drugotožnica že lastnica nepremičnin do 25% in je sodišče kljub okoliščini, da ji priznava vlaganje, ni prisodilo ničesar.

Obrazložitev sodbe in izrek sta si v nasprotju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožnika uveljavljata od toženca večji solastninski delež napram tožencu na račun adaptacij v obdobju 1969-1973 in od leta 1980. Pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku iz prvega obdobja glede prvotožnika niso določila Zakona o dedovanju, saj ne gre za dednopravni zahtevek in prvotožnik ni izgubil pravice, da uveljavlja večji dele na sporni stanovanjski hiši, ker tega ni uveljavljal v zapuščinskem postopku po materi. Ta okoliščina bi kvečjemu kazala na to, da v hišo ni nič vlagal, ni pa, kot že omenjeno, pravno odločilna. Prvotožnikov zahtevek iz razdobja 1969-1973 je stvarnopravni zahtevek, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi s tem, da bo prvotožnik moral v nadaljevanju postopka navesti, na kateri pravni podlagi uveljavlja večji delež na solastnem premoženju za obdobje 1969-1973, saj samo vlaganje v nepremičnino, katere solastnika sta bila starša pravdnih strank, ne zadostuje, kar izhaja iz dosedanjih trditev ter ko bo tožeča stranka to storila, bo na prvotožniku dokazano breme, ali je kaj sploh vlagal v sporno hišo v navedenem obdobju, saj v dosedanjem postopku prvotožnik tega sploh ni dokazal, medtem ko drugotoženka sama priznava tudi v pritožbi, da pri adaptaciji hiše v obdobju 1969-1973 sploh ni sodelovala.

Za investicije po letu 1980, ko je toženec postal solastnik sporne hiše, pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko navaja, da je zahtevek utemeljen, ker toženec ni nasprotoval investicijam.

Solastnik z vlaganjem v solastno stvar ne more spremeniti solastniških deležev brez soglasja ostalih solastnikov. Pri tem ne gre le za soglasje, ki je po določbi 4. odst. 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih potrebno za večja popravila kot posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Sprememba solastninskega deleža pomeni namreč prenos lastninske pravice od enega solastnika na drugega. O tem mora biti podano soglasje, če naj pride do spremembe solastninskega deleža. Sporazum o spremembi solastninskih deležev med strankama v tej zadevi ni dokazan in ga tožeča niti ne zatrjuje. V konkretnem primeru pa tudi z obnovitvenimi deli ni nastala nova stvar. Hiša je namreč ostala ista, le njena vrednost se je povečala, kakor izhaja iz tožbenih trditev in mnenja izvedenca, zaradi tega tožnika za obdobje od leta 1980 ne moreta zahtevati povečanja solastninskega deleža in bi v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo utemeljni pritožbi toženca in spremenilo izpodbijano sodbo, če ne bi tožeča stranka uveljavljala enoten zahtevek iz obeh obdobij in če ne bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP kot to utemeljeno očita tožeča stranka v pritožbi, saj gre za nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo (čl. 354/2 tč. 13 ZPP). Iz izreka sodbe izhaja, da je bil zahtevek drugotožnice za obdobje od leta 1988 zavrnjen, iz obrazložitve pa izhaja, da je drugotožnici priznan večji delež 0,5 %.

Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti v zadevi ter je bilo zaradi tega utemeljenima pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v ponovno odločanje.