Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica ni zatrjevala, da je opravljala naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki niso zajete v opisu njene vsakokratne formacijske dolžnosti v formaciji. Ker je ugotovilo, da je opravljala prav tiste delovne naloge, ki sodijo v okvir njenih formacijskih dolžnosti in pridobljenih nazivov, je pravilen zaključek, da so bili izhodiščni plačni razredi za plačilo njenega dela pravilno določeni. Tožnica z vztrajanjem, da je opravljala enake delovne naloge kot civilne osebe, ki so imeli v sistemizaciji določen višji izhodiščni razred, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta. Z zahtevkom za določitev višjega izhodiščnega razreda za njene formacijske dolžnosti tožnica po vsebini nasprotuje vrednotenju formacijskih dolžnosti oziroma delovnih mest pri toženki (v formaciji oziroma sistemizaciji), kar je v pristojnosti toženke in ne more biti predmet individualnega delovnega spora.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači in razporeditev v višji plačni razred (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa mora povrniti stroške v višini 990,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je nižje plačilo njenega dela utemeljeno le na statusu vojaške osebe; presojati bi moralo primerljivost dela. Zatrjuje kršitev načela enakega plačila za enako delo, če vojaška in civilna oseba opravljata isto delo, in se sklicuje na 14. člen EKČP, 14. člen URS in 6. člen ZVarD. Sklicuje se na odločitev v zadevi Pdp 575/2020 in se zavzema za višje vrednotenje dela vojaških oseb. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti test sorazmernosti, tudi če bi bilo razlikovanje med vojaškimi in civilnimi osebami dopusten kriterij za določitev plače. Zatrjuje diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine statusa vojaške osebe, ne da bi se ugotovila razlika v dejanskem delu. Sodišču prve stopnje očita napačno razlago sodbe VSRS VIII Ips 55/2020, v kateri ni ključen status vojaške oziroma civilne osebe, temveč ali je tožnica opravljala enako delo kot sodelavci z višjo plačo. Po njenem mnenju ni bistveno, na katero formacijsko dolžnost ter v katero plačno (pod)skupino je bila razporejena, saj zahteva plačilo po dejanskem delu. Nasprotuje zaključku, da je bila plača za delovno mesto, na katerega je bila razporejena, določeno zakonito, saj je zatrjevala in dokazovala uvrstitev v prenizek izhodiščni plačni razred. Trdi, da ni navajala, da je opravljala delo na istem delovnem mestu kot njeni sodelavci, temveč da je opravljala enako delo kot civilne osebe, ne glede na formalno poimenovanje delovnega mesta. Graja zaključek, da ne uveljavlja razlike v plači do višjega vrednotenega delovnega mesta, saj je sodišče prve stopnje samo ugotovilo višje vrednotenje delovnega mesta civilnih napram enakemu delovnemu mestu vojaške osebe. Zatrjuje napačno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena, saj je dokazala, da je opravljala enako delo kot sodelavci - civilne osebe, zato bi morala toženka dokazati objektivne razloge za različno plačilo. Navaja, da je toženka A.A. (s statusom vojaške osebe) priznala razliko v plači po dejanskem delu glede na plačo civilnega delovnega mesta. Zatrjuje sodbo presenečenja, saj ni mogla pričakovati, da bo sodišče prve stopnje štelo status kot edino relevantno okoliščino za odločitev. Uveljavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neutemeljene zavrnitve zaslišanja prič, ki bi izpovedale o vsebini dela; dokazna ocena je arbitrarna in v nasprotju z 8. členom ZPP. Trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo tožbenega zahtevka, saj je tožnica v zahtevku navedla plačilo do 24. plačnega razreda za čas od vključno 1. 6. 2025 dalje, v izreku izpodbijane sodbe pa je navedeno, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plačah do 24. plačnega razreda za čas od 1. 6. 2025 do 31. 11. 2021, česar tožnica ni zahtevala. Priglaša stroške postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5.Ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbo je mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Ker ne gre za pravno pomembna dejstva, pravilno ni presojalo, ali je tožnica opravljala isto delo kot njeni sodelavci ter ali so obstajali razlogi, ki bi utemeljevali nižji izhodiščni razred za tožničino delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost. Z navajanjem, da iz izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi o zavrnitvi dokaznih predlogov, tožnica po vsebini uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a tudi to neutemeljeno.

6.Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice in prič predlaganih z njene strani. Te dokazne predloge je pravilno zavrnilo, saj jih je tožnica predlagala za pojasnilo, ali je bila v spornem obdobju razporejena v pravilen in zakonit plačni razred ter ali je opravljala isto delo kot njeni sodelavci. Vprašanje pravilnosti in zakonitosti izhodiščnega plačnega razreda je pravno vprašanje, pridržano presoji sodišča. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, za odločitev ni relevantno, ali je tožnica opravljala isto delo kot njeni sodelavci. Glede na to ni utemeljen niti očitek o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS (URS). Ker dokazi niso predlagani za potrditev pravno pomembnih dejstev, njihova izvedba ne bi mogla privesti do drugačne rešitve spora, zato ne gre za kršitev 8. člena ZPP zaradi zatrjevane vnaprejšnje dokazne ocene.

7.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja je namenjena temu, da se stranka ne znajde v položaju, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je glede na zahtevek tožnice presojalo, ali ji gre višje plačilo zaradi dela na drugem višje vrednotenem delovnem mestu, s čimer je bila tožnica seznanjena in je imela možnost podajati navedbe in predlagati dokaze. Ker v zadevi ni odločilno, da je tožnica vojaška oseba, primerljivi delavci pa civilne osebe, to sploh ni pravna podlaga odločitvi, torej zatrjevana izguba možnosti navajanja pravno pomembnih dejstev v zvezi s tem ni odločilna.

8.Zavrniti je treba očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka. Iz izreka in obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo, očitna pisna pomota1 v peti alineji 1. točke II. točke izreka pa ne pomeni vsebinskega odločanja o nečem drugem kot o zahtevanem tožbenem zahtevku.

9.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači in razporeditev v višji plačni razred na podlagi ugotovitve, da tožnica pri toženki ni opravljala dela drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, temveč je opravljala delo svojih formacijskih dolžnosti,2 za te formacijske dolžnosti in nazive pa ji je bil skladno s 4. členom Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede v povezavi s prvim odstavkom 7. člena tedaj veljavnega Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) določen pravilen izhodiščni plačni razred. Odločitev je pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso.3

10.Tožnica v pritožbi vztraja, da je njen zahtevek za plačilo po dejanskem delu utemeljen, ker je opravljala iste delovne naloge kot B.B., C.C., D.D. ter E.E., ki so bili civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ni zatrjevala, da je opravljala naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki niso zajete v opisu njene vsakokratne formacijske dolžnosti v formaciji. Ker je ugotovilo, da je opravljala prav tiste delovne naloge, ki sodijo v okvir njenih formacijskih dolžnosti in pridobljenih nazivov, je pravilen zaključek, da so bili izhodišči plačni razredi za plačilo njenega dela pravilno določeni. Tožnica z vztrajanjem, da je opravljala enake delovne naloge kot civilne osebe, ki so imeli v sistemizaciji določen višji izhodiščni razred, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta. Z zahtevkom za določitev višjega izhodiščnega razreda za njene formacijske dolžnosti tožnica po vsebini nasprotuje vrednotenju formacijskih dolžnosti oziroma delovnih mest pri toženki (v formaciji oziroma sistemizaciji), kar je v pristojnosti toženke in ne more biti predmet individualnega delovnega spora.

11.Pritožba zmotno šteje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na status tožnice kot vojaške osebe in ji zato ni priznalo zahtevanega višjega plačila za delo. Odločitev temelji na nespornem dejstvu, da je tožnica opravljala dela in naloge formacijskih dolžnosti, ki jih je zasedala, ter da je prejemala plačilo, kot je za navedene formacijske dolžnosti predpisano v Uredbi. Določitev izhodiščnih plačnih razredov za delovna mesta civilnih oseb in formacijske dolžnosti vojaških oseb, ki so sicer v različnem pravnem položaju, je v pristojnosti toženke. Tudi sicer ni mogoče šteti, da bi bilo toženkino vrednotenje delovnih mest v neskladju z načelom enakega plačila za enako delo glede na različna položaja tožnice kot vojaške osebe in drugih delavcev kot civilnih oseb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi toženka morala v individualnem delovnem sporu dokazati, da obstajajo razlogi za različno določeno plačo na različnih delovnih mestih oziroma formacijskih dolžnostih (z zatrjevano enakimi delovnimi nalogami), saj presoja ustreznosti vrednotenja delovnih mest ni predmet tega spora.

12.Neutemeljeno je tudi nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala, da ji plača ni bila določena zakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v postopku sicer navajala, da bi morala biti uvrščena v višji izhodiščni plačni razred, ni pa zatrjevala, da je bil plačni razred za vsakokratno formacijsko dolžnost, ki jo je zasedala, določen nezakonito.

13.Prav tako ne drži, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s 14. členom URS, 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) ali 6. členom Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Ni mogoče šteti, da je bila tožnica obravnavana drugače kot delavci toženke, ki jih izpostavlja; za delo na svoji formacijski dolžnosti, ki ga je tudi opravljala, je prejemala enako plačilo kot ostali zaposleni na tej formacijski dolžnosti (drugače niti ni zatrjevala). Ne more pa uveljavljati neenakega obravnavanja na različnem vrednotenju delovnih mest v sistemizaciji oziroma formaciji. Posledično je neutemeljeno tudi zavzemanje za obveznost oprave testa sorazmernosti za presojo ustreznosti tega vrednotenja.

14.Tožnica s sklicevanjem na v bistvenem drugačni odločitvi pritožbenega oziroma vrhovnega sodišča Pdp 575/2020 in VIII Ips 55/2020 ne more uspeti. Iz prve izhaja, da zaradi različnega statusa ni mogoče avtomatično zahtevati enakega plačila zgolj na podlagi prekrivanja posameznih delovnih nalog.4 V drugi pa je ključno stališče, da primerjava (civilnih in vojaških) delovnih mest zgolj po zahtevnosti dela ne zadošča za priznanje višje plače, temveč je treba dokazati dejansko opravljanje nalog drugega, višje vrednotenega delovnega mesta.5 Stališča, da je razlikovanje med civilnimi in vojaškimi osebami dopustno samo, kadar so vojaške osebe bolje plačane, v sodni praksi ni.

15.Na pravilnost odločitve ne vpliva tožničino sklicevanje na toženkino odločbo, s katero je A.A., ki je opravljala delo višje vrednotene formacijske dolžnosti, delno priznalo razliko v plači. Tožnica v tej zadevi ni zatrjevala, da je opravljala delo druge višje vrednotene dolžnosti oziroma delovnega mesta. Tudi sicer sodišče ni vezano na odločitve delodajalca v drugih primerih.

16.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

17.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1To lahko skladno z določbo 328. člena ZPP predsednik senata sodišča prve stopnje kadarkoli popravi s popravnim sklepom.

2Od 1. 12. 2013 do 2. 5. 2022 vojak srednja medicinska sestra/tehnik zdravstvene nege v nazivu poddesetnik; od 1. 8. 2021 v nazivu desetnik; od 3. 5. 2022 do 10. 4. 2023 vojak specialist srednja medicinska sestra/tehnik zdravstvene nege v nazivu desetnik specialist; od 11. 4. 2023 višji vojaški uslužbenec v nazivu višji vojaški uslužbenec IX. razreda in od 15. 6. 2023 VVU specialist dipl. medic. sestra/zdravstvenik s specialnimi znanji v istem nazivu.

3Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2025, s katero je zavrnilo revizijo v zadevi pritožbenega sodišča Pdp 44/2025, in druge zadeve pritožbenega sodišča, npr. Pdp 334/2024, Pdp 308/2024, Pdp 183/2025, Pdp 100/2026, iz katerih izhaja, da ne gre za delo na drugem, višje vrednotenem delovnem mestu, če delavec opravlja dela in naloge delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ta dela in naloge pa ima v opisu tudi neko drugo sistemizirano delovno mesto, ki pa je drugače (višje) vrednoteno.

4Sodišče je ugotovilo, da se delovni mesti civilne osebe (tožnika) in vojaške osebe delno prekrivata, vendar pa tožnik dejansko ni opravljal vojaške službe (nošenje vojaške uniforme, ni imel osebne in druge oborožitve, ter ni izvajal drugih aktivnosti in pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe).

V zadevi je bilo sicer ugotovljeno, da tožnica ni opravljala dela (višje vrednotenega) delovnega mesta psiholog I, zato do razlike med plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi in plačo delovnega mesta psiholog I.