Jedro

Dogovor, ki ga niso sklenili vsi dediči, ne predstavlja sporazuma o dedovanju v smislu tretjega odstavka 214. člena ZD, ki ga zapuščinsko sodišče vnese v sklep o dedovanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 116/99 z dne 27. 3. 2001, ki je v točki A (ugotovitev obsega zapuščine) in delu točke B (določitev zakonitih dedičev in deležev) postal pravnomočen 9. 5. 2001, dedni dogovor, vsebovan v drugem delu točke B pa je bil razveljavljen na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 577/2002-I z dne 15. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 798/2004 z dne 26. 1. 2005, dopolni tako, da dediči A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. sklenejo dedni dogovor (vsak glede svojega dednega deleža do 1/7 nepremičnin ID znak 000 in ID znak 000 in z (delnimi odstopi) svojih deležev sodediču B.B.)), tako da prejmejo zapustnikova vdova A.A. 53/700 omenjenih nepremičnin, zapustnikov sin B.B., 310/700 omenjenih nepremičnin, zapustnikova hči C.C. 79/700 omenjenih nepremičnin, zapustnikova hčerka D.D. 53/700 omenjenih nepremičnin, zapustnikova hčerka E.E. 53/700 omenjenih nepremičnin, zapustnikova hčerka F.F. 53/700 omenjenih nepremičnin, dedni delež zapustnikovega sina G.G. do 1/7 ostane nespremenjen.

2. Zoper sklep se pritožuje dedič G.G. iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) in predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nepremičnini, ki sta predmet v izpodbijanem sklepu navedenega sporazuma med dediči, sta sestavni del zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje, ki je sklenitev takega dednega dogovora dopustilo, je bistveno kršilo določbe postopka in napačno uporabilo materialno pravo. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZPP bi tak predlog moralo zavrniti. Sicer pa je celoten zapuščinski postopek (II D 4/2008) sodišče vodilo brez podlage v zakonu. Kot pojasni sklep že v izreku, je bilo pravnomočno odločeno o obsegu zapuščine dedičih in njihovih deležih že v postopku II D 116/1999. Nepremičnini v zvezi s katerimi je sodišče vodilo nov zapuščinski postopek, nista predstavljali novo najdenega premoženja, temveč je šlo za premoženje, ki je bilo kot del zapuščine že pravnomočno ugotovljeno v sklepu II D 116/1999 z dne 27. 3. 2001. Sodišče prve stopnje je odločalo o vprašanju, ki bi se lahko reševalo le v nepravdnem postopku, saj je šlo po vsebini za delitev skupne lastnine. Predlog, s katerim je bil postopek začet, bi moralo sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Dogovor h kateremu G.G. ni pristopil, ni dedni dogovor v smislu tretjega odstavka 214. člena ZD, ki bi ga lahko sodišče vneslo v sklep o dedovanju. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz tega razloga. Sicer pa tudi ne drži navedba sklepa, da dedni delež dediča G.G. ostane nespremenjen. Vsota posameznih deležev na nepremičninah, ki so jih pridobili ostali dediči, znaša 601/700, kar pomeni, da dediču G.G. ostane delež 99/700 in ne 1/7. 3. Na pritožbo je odgovoril Center za socialno delo Ljubljana X (skrbnik za poseben primer za varovanko A.A.) po izteku roka (prepozno), zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4. Po pokojnem H.H. je, kot ugotavlja izpodbijani sklep, postal sklep o dedovanju II D 116/1999 z dne 27. 3. 2001 pravnomočen glede ugotovitve obsega zapuščine (točka A) in določitve zakonitih dedičev in deležev (del točke B), postal pravnomočen 9. 5. 2001, dedni dogovor (vsebovan v drugem delu točke B) pa je bil razveljavljen.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v uvodoma naveden (pravnomočen) sklep o dedovanju vneslo sporazum, ki so ga sklenili zakoniti dediči (razen zakonitega dediča G.G. – pritožnika). Z njim so se, kot ugotavlja sklep, dediči dogovorili o (delnih) odstopih dednih deležev sodediču B.B. 6. Pritrditi je pritožbi, da navedeni dogovor, ker ga niso sklenili vsi dediči (sodedič G.G. z njim ni soglašal) ne predstavlja sporazuma o dedovanju v smislu tretjega odstavka 214. člena ZD. Slednji določa, da sodišče navede sporazum dedičev v sklepu o dedovanju, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve.

7. Po navedenem bi sodišče smelo v (že pravnomočni) sklep o dedovanju vnesti le nov dedni dogovor, ki ga (vsi) dediči niso sklenili. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da predstavlja v izpodbijanem sklepu vsebovan sporazum dedičev dedni dogovor v smislu tretjega odstavka 214. člena ZD, je odločitev nepravilna in jo je treba razveljaviti že iz tega razloga. Pritožbenemu sodišču se o drugih pritožbenih trditvah ni treba izreči. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

8. Ob robu naj bo še dodano, da pritožba upravičeno opozarja, da ne drži ugotovitev sklepa, da ostane dedni delež pritožnika (1/7) nespremenjen. Vsota deležev na nepremičninah, ki so jih pridobili dediči na podlagi njihovega dogovora, znaša 601/700, kar pomeni, da dediču G.G. preostane delež 99/700-tin in ne 1/7. 9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.