Jedro

Tožnik je brez dvoma ravnal neskrbno, ko pred posegom v področje delovnega stroja ni izklopil dotoka elektrike, vendar pa bi ustrezni ukrepi iz varstva in zdravja pri delu s strani zavarovanca tožene stranke lahko preprečili konkretno delovno nezgodo. Zato ravnanje tožnika ne pomeni, da je bila vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke (namestitev omarice, neustrezna izvedba stikal, nedelujoče varovalno stikalo itd.) in nastalo škodo pretrgana, je pa njegovo ravnanje prispevalo k nastanku škode, zaradi česar je upravičen le do sorazmerno zmanjšanega dela odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi »1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 33.950,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje, vse na fiduciarni račun njenega pooblaščenca odvetnika Z., vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se nad razsojenim zneskom 33.950,00 EUR do vtoževanega 43.650,00 EUR in v delu zahtevka za povrnitev stroškov odškodninskega zahtevka v višini 1.898,80 EUR kot neutemeljen zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 3.144,40 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila, vse pod izvršbo.«

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 155,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (ob ugotovljenem tožnikovem 15-odstotnem soprispevku) toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 41.225,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo, toženi stranki pa naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 3.706, 37 EUR.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni (in stroškovni) del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je za nastali škodni dogodek odgovoren sam, ne le v deležu 15%. Pred vstopom v stroj se ni prepričal, ali je glavno stikalo električne energije izklopljeno in ni upošteval jasnih navodil za varno delo nameščenih na stroju. Kot vzdrževalec in energetik je dobro vedel, da mora pred posegom v stroj izključiti dovod energije, drugače so posegi vanj nedopustni. Tožena stranka se ne strinja s sodiščem, da naj bi bilo izvedeniško mnenje jasno in razumljivo. Izvedenec ni izvedenec strojne stroke in ne more ocenjevat ustreznosti stroja, delovanja stikal na stroju in funkcije le teh. Izvedeniško mnenje je tudi popolnoma v nasprotju z ugotovitvami drugih strokovnjakov, ki so ugotavljali ustreznost stroja in okolice. Strokovna institucija (J. d. o. o.) je izdala verodostojno listino o izpravnosti in ustreznosti stroja, na podlagi česar je bil zavarovanec v dobri veri, da so stroji v njenem podjetju ustrezni in brezhibni. Tudi v kazenskem postopku se je ugotovilo, da stroj ustreza predpisom in je bila kazenska ovadba zavržena. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, niti jih ni zavrnilo ali se o njih izreklo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predlagala izvedenca strojne stroke, sodba pa ne odgovarja na vprašanje, zakaj sodišče izvedenca strojne stroke ni postavilo oziroma se o njem ni izreklo. Zaključek sodišča, da je tožnikov delodajalec odgovoren za nastalo škodo, ker ni preveril, ali mikro stikalo na stroju deluje, je nepravilen. Mikro stikalo ni delovalo v prvem preizkusu, kasneje pa je znova brezhibno delovalo in je vzrok mogoče pripisati trenutni zaprašenosti. Poleg tega nihče ni ugotovil, da mikro stikalo ni delovalo zaradi slabega vzdrževanja delodajalca, niti ni nihče iz stroke potrdil, da je zaščitno stikalo preprečevalo vklop, če so bila vrata odprta. Tudi namestitev omarice, ki je bila po mnenju sodišča na neustreznem mestu, ni v vzročni zvezi s poškodbo, prav tako ne očitana neustrezna izvedba stikal, ker tako tožnik kot njegov sodelavec nista upoštevala navodil za varno delo. Zgolj iz previdnosti tožena stranka še navaja, da se ne strinja z ugotovljeno soodgovornostjo v višini 15%. Soodgovornost je bistveno prenizka in odstopa od sodne prakse. Okoliščini, da naj bi bil pri stroju prvič in da je izklop opravil njegov sodelavec, po mnenju tožene stranke ne utemeljujeta tako visoke odgovornosti delodajalca. Sodišče ni opravilo primerjave teže kršitve, ki jo pripisuje tožniku in težo kršitve, ki jo pripisuje zavarovancu tožene stranke oziroma manjkajo razlogi o razmejitvi odgovornosti med strankama. Sodišče prve stopnje je tudi nekritično sledilo previsoko postavljenemu zahtevku in upoštevalo trditve tožnika, ki so bile prepozne, kakor tudi izpovedbo izven trditvene podlage. Pri odločanju je preseglo ugotovitve izvedenca medicinske stroke in svoje ugotovitve oprlo na izpovedbo tožnika, ta pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Dosojena odškodnina je glede na veljavno sodno prakso in ugotovitve izvedenca medicinske stroke pretirana, zlasti iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, s čimer je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Ravno tako je pretirana prisojena odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je upoštevalo odstotek v katerem je izvedenec izražal zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki pa je po mnenju tožene stranke nekoliko pretiran in v nasprotju s pravili stroke. Iz dokazov ne izhaja, da bi dejansko prišlo do takega velikega trajnega zmanjšanja niti v takšni višini. Neustrezna je tudi prisojena odškodnina za strah. Tožnik je utrpel zgolj sekundarni strah, ki pa je povsem običajen. Upoštevaje naravo poškodbe in intenzivnost strahu je odmera odškodnine za strah previsoka in odstopa od ustaljene prakse sodišč. Tudi skaženost je odmerjena zelo visoko in odstopa od primerljivih primerov. Pritožbenemu sodišču tožena stranka predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je za nastali škodni dogodek odgovoren tožnik sam in da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nikakršne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zavarovanec tožene stranke ni zagotovil varnega delovnega okolja (prostora) in ustrezne delovne opreme brez napak v delovanju, s čimer je opustil dolžno skrb, ki mu jo nalagajo zakonske norme o varnosti in zdravju pri delu, kar ima za posledico njegovo krivdno odgovornost za nastalo škodo tožeči stranki. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, zavarovanec tožene stranke ni ustrezno preveril, ali mikro stikalo na stroju, ki po odstranitvi pokrova onemogoča neželjen zagon stroja, deluje pravilno, poleg tega ni zagotovil varnih stikal na kontrolni omarici, stroj pa tudi ni bil nameščen tako, da bi zagotavljal varno gibanje in bi se pokrov odprl v celoti, saj mu je to preprečevala namestitev zaščite električnih kablov, kar vse predstavlja njegovo malomarno ravnanje (oz. opustitev) in s tem krivdno odgovornost. Med protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo je tudi podana vzročna zveza. Do delovne nesreče in telesnih poškodb tožnika v nasprotnem ne bi prišlo.

6. Tožnik je brez dvoma ravnal neskrbno, ko pred posegom v področje delovnega stroja ni izklopil dotoka elektrike, vendar pa bi ustrezni ukrepi iz varstva in zdravja pri delu s strani zavarovanca tožene stranke lahko preprečili konkretno delovno nezgodo. Zato ravnanje tožnika ne pomeni, da je bila vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke (namestitev omarice, neustrezna izvedba stikal, nedelujoče varovalno stikalo itd.) in nastalo škodo pretrgana, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi, je pa njegovo ravnanje prispevalo k nastanku škode, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi česar je upravičen le do sorazmerno zmanjšanega dela odškodnine.

7. V zvezi s tem ne vzdrži tudi pritožbeni očitek glede nepravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je za škodo odgovoren zavarovanec tožene stranke, ker ni preveril, ali mikro stikalo na stroju deluje. Nihče ni namreč ugotovil, da mikro stikalo ni delovalo zaradi slabega vzdrževanja delodajalca. Tožena stranka kljub tožbenim navedbam, da zavarovanec ni poskrbel za varno delo, ker končno stikalo ni delovalo in ni preprečilo nehoten vklop, ni pojasnila, kdo je izvajal vzdrževanje tega stroja, kako pogosto in na kakšen način. V pripravljalnih vlogah se je sklicevala le na Poročilo o pregledu in preizkusu delovne opreme, ki naj bi izkazovalo ustreznost zadevnega stroja, kar pa samo po sebi ni dovolj za izključitev krivde zavarovanca tožene stranke. To poročilo je bilo izdano dve leti pred nezgodo, vsak delovni stroj pa brez dvoma zahteva rednejšo kontrolo in vzdrževanje, zato se zgolj na podlagi tega tudi ni moč sklicevati na dobro vero zavarovanca. Tudi iz samega poročila izhaja, da delovna oprema zagotavlja delavcem varno delo ob rednem pregledovanju in vzdrževanju, torej ne izkazuje, da je bil stroj ustrezno vzdrževan in izpraven ob škodnem dogodku. Nadalje je sam zastopnik družbe, ki je opravila pregled in preizkus delovne opreme, neposredno po sami nesreči predlagal menjavo vseh mikro stikal zaradi vibracij in zaprašenosti stroja (zapisnik o nesreči). To pa vendarle nakazuje, da stroj oz. kontrolno stikalo ni bilo tehnično ustrezno. Tožena stranka v pritožbi tudi sama potrjuje, da je vzrok za nedelovanje kontrolnega stikala moč pripisati trenutni zaprašenosti, glede na to, da je kasneje znova delovalo. K ustreznemu vzdrževanju pa nedvomno spada tudi redno čiščenje stroja. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke opustil svoje dolžno ravnanje in ni sproti preverjal brezhibnosti stroja in stikala na stroju, kar bi preprečilo nehoten vklop stroja.

8. Tožena stranka nadalje v pritožbi izraža nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem izvedenca za varstvo pri delu, s čimer smiselno zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na njegove izsledke. Navaja, da so bile njegove ugotovitve v nasprotju z ugotovitvami drugih strokovnjakov, ki so ugotavljali ustreznost stroja in njegove okolice, poleg tega ni mogel ocenjevati ustreznosti stroja, delovanja stikal na stroju in funkcije le teh, ker ni izvedenec strojne stroke. Tega izvedenca pa je tožena stranka predlagala že v odgovoru na tožbo, sodišče pa se do tega ni izreklo, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9. Iz spisovnih listin je razvidno, da je tožena stranka izvedenca strojne stroke resda predlagala v odgovoru na tožbo in v določenih kasnejših pripravljalnih vlogah, vendar ne kot samostojen dokazni predlog, pač pa namesto predlaganega izvedenca za varstvo pri delu. Slednji naj ne bi imel potrebnega znanja za ugotovitve, ki se tičejo delovanja strojev, vpliva kovinske zaščite kablov na delovanje stroja, nameščenih kablov etc., kar tožena stranka ponovno zatrjuje tudi v zadevni pritožbi. Sodišče prve stopnje je naposled postavilo izvedenca za varstvo pri delu, v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, po sestavi izvedenskega mnenja, pa tožena stranka ni več zahtevala postavitve izvedenca strojne stroke, pač pa izdelavo novega izvedeniškega mnenja s strani drugega izvedenca s področja varstva pri delu, kar pa je sodišče prve stopnje izrecno zavrnilo, ker je bilo pridobljeno izvedensko mnenje sestavljeno jasno in razumljivo. Tožena stranka postavitve izvedenca strojne stroke torej ni zahtevala dosledno skozi celoten postopek na prvi stopnji, njegovo postavitev je zahtevala namesto predlaganega izvedenca za varstvo pri delu in ne poleg njega, po postavitvi slednjega pa temu ni več oporekala in zahtevala le še novo izvedensko mnenje s strani drugega izvedenca za varstvo pri delu. Na podlagi tega pritožbeno sodišče ne vidi obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s tem ko sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca strojne stroke in se o njem posebej ni izreklo.

10. Tudi pritožbene navedbe, da izvedenec za varstvo pri delu ni bil primeren, ker ne more ocenjevat ustreznosti stroja, delovanja in funkcije stikal na stroju, so neutemeljene. Naloga izvedenca v tej zadevi je bilo ugotavljanje, ali je bil delovni stroj nameščen v skladu s pravili varstva pri delu, ali je okolica stroja omogočala varno delo in ali je bilo ravnanje tožnika pred in ob sami nezgodi v skladu s pravili varstva pri delu. Razen vprašanja vzroka za nedelovanje kontrolnega stikala se ni pojavilo nobeno drugo vprašanje, ki bi se dotikalo samega delovanja ali funkcije stroja in stikal, tega vprašanja pa postavljen izvedenec tudi ni posebej presojal. Dejstva, ki naj bi jih torej ugotavljal izvedenec v tej zadevi ne spadajo v področje strojne stroke pač pa v področje varnosti in zdravja pri delu, zaradi česar je bil izvedenec za varstvo pri delu povsem ustrezen. To potrjujejo nenazadnje tudi njegove ugotovitve, ki se nanašajo na ustreznost delovnega prostora, nameščenost stroja, napeljave in kontrolne omarice, ne pa na samo delovanje stroja in stikal. 11. Tožena stranka pa se z izvedeniškim mnenjem ne strinja tudi iz razloga, ker je bil v nasprotju z ugotovitvami drugih strokovnjakov, zlasti družbo J. d. o. o., zadolžene za varstvo pri delu pri zavarovancu tožene stranke, ki je izdala verodostojno listino o izpravnosti in ustreznosti stroja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu pri presoji krivdne odgovornosti zavarovanca. Samo listina o ustreznosti delovnega stroja je bila izdana dve leti pred škodnim dogodkom, vsebuje pa zgolj navedbo, da delovna oprema v času pregleda ustreza predpisom varstva pri delu in zagotavlja delavcem varno delo. Glede na izčrpno mnenje izvedenca za varstvo pri delu, ta listina niti ne vzbuja dvoma o njegovi pravilnosti in strokovnosti. Izvedenec je natančno podal svoje ugotovitve, jih logično sprejemljivo argumentiral ter jasno in razumljivo obrazložil svoje mnenje, da je namestitev opreme nepravilna glede na zahteve v predpisih o varnosti in zdravju pri delu in uporabi delovne opreme, te predpise pa tudi posebej konkretiziral, zaradi česar je moč temu dokazu pripisati bistveno večjo težo, kot pa ostalim, ki so z njim v nasprotju. Izvedensko mnenje se v določenem delu ujema tudi z izsledki uradnega poročila inšpektorja za delo, ki navaja, da komandne naprave niso bile v izvedbi, ki bi preprečevale nehoten ali naključen zagon delovnega stroja. Nenazadnje pa je tudi zastopnik družbe J. d. o. o. na zaslišanju izpovedal, da je možen vzrok nesreče utesnjenost stroja, težaven dostop, inštalacija ter krmilna omarica, nameščena na nekoliko neustreznem mestu zaradi bližine stroja. V tem kontekstu pa je nerelevantno tudi sklicevanje na zavrženo kazensko ovadbo. Ugotovitve predkazenskega postopka ne izkazujejo, da je stroj ustrezal predpisom, kot to zmotno navaja tožena stranka, pač pa, da niso bili podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Predmet presoje tistega postopka je bil povsem drug.

12. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje navedbam tožene stranke, da je ugotovljena soodgovornost tožene stranke v višini 15% prenizka. Tožnik je več kot očitno ravnal neskrbno, v neskladju s pravili varstva pri delu in jasnimi navodili za delo z delovnim strojem. Izklop dotoka elektrike je osnovno opravilo pred vsakim posegom v stroj, ki ga poganja električna energija. To je splošno znano vsakemu povprečnemu človeku, toliko bolj pa bi se moral tega zavedati tožnik, ki se kot vzdrževalec s tem sooča poklicno. Zaradi tega tudi okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi deleža, da je bil tožnik na delu pri tem stroju prvič, ni relevantna. Ravno tako ni mogoče upoštevati druge upoštevane okoliščine, da je izklop opravil njegov sodelavec. Tožnik je bil tisti, ki je prosil sodelavca za pomoč, on je vodil to konkretno delo, zaradi česar bi se moral sam prepričati, ali je poskrbljeno za varno delo zlasti pa, ali je izklopljen dotok elektrike v delovni stroj. Na podlagi tega je pritožbeno sodišče delež soodgovornosti tožnika pri škodnem dogodku zvišalo na 30 %. Glede na to, da je šlo za kratek poseg v stroj (odčitava kode in izmera jermenice) in ne za popravilo ali čiščenje, da je bil stroj vendarle ugasnjen in se je tožnik kot vzdrževalec energetik zanašal tudi na to, da se stroj ne more prižgati ob odprtem pokrovu, pa hude malomarnosti, ki bi narekovala višji delež soodgovornosti tožnika od dosojene, ni moč ugotoviti.

13. Glede višine odškodnine pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje in razloge, ki jih je glede posameznih postavk nepremoženjske škode navedlo v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe tožene stranke s katerimi očita previsoko prisojeno odškodnino v okviru posameznih postavk so povsem pavšalne.

14. V okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je odstotek v katerem je izvedenec izražal zmanjšanje življenjskih aktivnosti nekoliko pretiran in v nasprotju s pravili stroke, iz dokazov namreč ne izhaja, da bi prišlo do tako velikega trajnega zmanjšanja v takšni višini. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da ocenjeni delež zmanjšanja življenjske aktivnosti ne predstavlja podlage za prisojeno odškodnino, gre zgolj za splošno oceno izvedenca na podlagi ugotovljenih (objektivnih) okoliščin, poleg tega pa sodišče prve stopnje pri presoji višine odškodnine v zvezi s to postavko tega deleža sploh ni izpostavljalo. Upoštevalo je predvsem (subjektivne) okoliščine podane s strani tožnika, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ne odstopajo od ugotovitev izvedenca. Tožniku so na podlagi škodnega dogodka nastopile trajne anatomske in funkcionalne izgube pri delovanju desnice, postal pa je invalid III. kategorije. V posledici izgube štirih prstov na desni roki (dva v PIP in dva v DIP sklepu) ne more več opravljati dela vzdrževalca, težave ima zlasti pri dvigovanju težkih bremen, prikrajšan pa je tudi za znaten del opravil doma na kmetiji itd. Teh okoliščin oz. dejstev pa tožena stranka ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožbenimi navedbami, da ni prišlo do znatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar bi narekovalo zmanjšanje prisojene odškodnine.

15. Nadalje tožena stranka zatrjuje, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, pri čemer to očitno ne drži. Da je tožnik pri škodnem dogodku utrpel intenziven primarni strah, izkazujejo tako izvedensko mnenje kot trditve tožnika, na takšen strah pa nakazuje tudi sama teža in način poškodbe ter okoliščine škodnega dogodka, saj je šlo za nenaden in nepričakovan dogodek.

16. Nerazumljivi pa so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo previsoko postavljenemu tožbenemu zahtevku in upoštevalo trditve tožnika, ki so bile prepozne, kakor tudi izpovedbo tožnika izven trditvene podlage. Tožena stranka konkretnejših razlogov pri tem ne poda, zaradi česar ni jasno, katere trditve tožnika so bile prepozne in zakaj ter v čem naj bi izpovedba tožnika odstopala od trditvene podlage.

17. Po presoji pritožbenega sodišča dosojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v višini 48.500,00 EUR povsem ustreza pravnemu standardu „pravične denarne odškodnine“ iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo tako objektivna kot tudi subjektivna merila, v okviru posameznih postavk pa tudi pravilno upoštevalo načelo individualnega zadoščenja in višino odškodnin, ki se priznavajo za primerljive škode in škodne posledice (upoštevajoč višino povprečne neto plače v določenem času), zato pritožbeni zahtevi po znižanju prisojene odškodnine ni mogoče ugoditi.

18. Po vsem navedenem je pritožba tožene stranke delno utemeljena, delež soodgovornosti tožnika se iz 15% spremeni na 30%. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremenilo ter toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v višini 33.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje.

19. Ker je bila pritožba deloma uspešna, to vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki skupaj priznalo stroške postopka v višini 4.031,28 EUR. Glede na spremenjen končni znesek prisojene odškodnine v višini 33.950,00 EUR, je tožnik s svojim zahtevkom uspel v višini 78%, zaradi česar je po novem upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 3.144,40 EUR.

20. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (za znesek 7.275,00 EUR), zato ji gredo glede na uspeh pritožbeni stroški v višini 155,20 EUR, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena in drugem odstavku 165. čl. ZPP.