Jedro

Če je sodišče prve stopnje v sporu majhne vrednosti izdelalo obrazloženo sodbo, potem vloge pritožnice ni mogoče obravnavati kot napoved pritožbe proti neobrazloženi sodbi, ampak kot (neposredno) pritožbo proti obrazloženi sodbi.

Izrek

1.)Pritožbi z dne 9.11.2000 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 18.10.2000 razveljavi. 2.)Pritožba z dne 24.5.2000 proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 8.3.2000 (II.1. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje) se zavrže. 3.)Pritožba z dne 24.5.2000 se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje z dne 8.3.2000 v izpodbijanem delu (I.1. in II.2. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za zakonske zamudne obresti od 1.043.400,00 SIT od 20.11.1994 do 6.1.1995, od 1.035.021,60 SIT od 6.1.1995 do 18.1.1995, od 835.021,60 SIT od 18.1.1995 do 20.1.1995, od 635.021,60 SIT od 20.1.1995 do 17.3.1995 in od 475.021,60 SIT od 17.3.1995 do 4.4.1995, v 3. točki izreka pa za 28.601,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1995 do plačila (I.1. točka izreka), medtem ko ga je v 1. točki izreka razveljavilo za zakonske zamudne obresti od 1.043.400,00 SIT od 12.10.1994 do 20.11.1994 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (I.2. točka izreka) in medtem ko je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi za zakonske zamudne obresti od 1.043.400,00 SIT od 27.9.1994 do 12.10.1994 (I.3. točka izreka). Zaradi umika tožbe pa je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka v preostalem delu razveljavilo (II.1. točka izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 75.826,20 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2000 do plačila (II.2. točka izreka). Tožena stranka se je zoper navedeno odločbo (sodbo in sklep) pritožila. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjav njenega zakonitega zastopnika, argumentov, ki izhajajo iz listin, in plačilnih dokumentov. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe. Sodišče prve stopnje je pritožbo očitno obravnavalo kot napoved pritožbe, saj je v nadaljevanju postopka štelo, da je tožena stranka zaradi neplačila predpisane takse umaknila "napoved pritožbe (pritožbo)". Tožena stranka se je zoper navedeni sklep pritožila. Navedla je, da ni umaknila napovedi pritožbe (saj se je pravilno in v roku pritožila) in da je sodišče prve stopnje vsebinsko odločilo na podlagi neverodostojnih listin in podatkov. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe. Pritožba proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 18.10.2000 je utemeljena. Sodišče prve stopnje je štelo (?), da "predmetni spor predstavlja spor majhne vrednosti", zaradi česar je postopalo po 3. odst. 497. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99). Vendar pa za to ni bilo podlage, saj sodišče prve stopnje "predmetnega spora" ni vodilo kot spora majhne vrednosti, niti sodbe z dne 8.3.2000 ni izdalo kot neobrazložene (po 1. odst. 496. čl. ZPP/99). V njeni obrazložitvi je namreč povzet dokazni postopek, podana pa je tudi dokazna ocena, kar (kljub danemu pravnemu pouku) kaže na to, da pri sodbi z dne 8.3.2000 ne gre za neobrazloženo, ampak za obrazloženo sodbo (po 4. odst. 324. čl. ZPP/99). To pa pomeni, da ni bilo podlage za to, da je sodišče prve stopnje pritožbo z dne 24.5.2000 obravnavalo kot napoved pritožbe, niti za to, da je obravnavanje pritožbe pogojevalo s plačilom predpisane takse (po 3. odst. 497. čl. ZPP/99). Ker je torej pri vlogi tožene stranke z dne 24.5.2000 dejansko šlo za pritožbo zoper obrazloženo sodbo, ne pa za napoved pritožbe proti neobrazloženi sodbi, je sodišče druge stopnje pritožbi z dne 9.11.2000 ugodilo in sklep sodišča prve stopnje, ki je v njem izreklo pravno posledico po 3. odst. 497. čl. ZPP/99, razveljavilo (1. točka izreka). Tako je sodišče druge stopnje v nadaljevanju obravnavalo pritožbo tožene stranke proti sodbi, obrazloženi po 4. odst. 324. čl. ZPP/99, in proti sklepu, ki sta oba vsebovana v odločbi z dne 8.3.2000. Pritožba proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 8.3.2000 (II.1. točki izreka odločbe sodišče prve stopnje) ni dovoljena. Pritožba ni dovoljena, če pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo (3. odst. 343. čl. ZPP/99). Tega pa tožena stranka, ki ni nasprotovala umiku tožbe za glavnico in ki tako s tem v zvezi zoper sebe nima neugodne odločbe, nima. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. točke 365. čl. ZPP/99 pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (2. točka izreka), ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (na podlagi 1. odst. 343. čl. ZPP/99). Pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje (I.1. in II.2. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje) ni utemeljena. Ker tožena stranka ni navedla, v katerem delu se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 350. čl. ZPP/99 štelo, da se pritožuje le zoper njen ugodilni iz stroškovni del. V zavrnilnem delu (iz I.2. in I.3. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje) je namreč v sporu uspela. Iz prilog v spisu, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo in ocenilo, izhaja, da je tožeča stranka blago, katerega plačilo je vtoževala na podlagi računa z dne 27.9.1994, št. 52 (priloga A1), toženi stranki, ki ga je naročila z naročilnico z dne 20.9.1994, št. 25-A/94 (priloga A2), tudi dobavila, kot to izhaja iz dobavnice z dne 27.9.1994, št. 52/94 (priloga A9). Ker so navedene priloge med seboj skladne, je sodišče prve stopnje upravičeno nanje oprlo svojo odločitev. Tako je tudi pravilno upoštevalo, da je bil med strankama dogovorjen rok plačila dva meseca, in ne 15 dni ("na akceptni nalog"). Tožena stranka namreč ni uspela dokazati dogovora o daljšem plačilnem roku. Zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je bil kot stranka zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 8.3.2000, se namreč ni spomnil, "kakšen plačilni rok je bil dogovorjen"; tožena stranka pa kakšnega drugega (dodatnega) dokaza ni predlagala. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev in ponujenih dokazov pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo (ko je v neumaknjenem delu delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke). Ker pri tem tudi ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP/99 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (ki je bila izdana po dnevu 14.7.1999) v izpodbijanem (ugodilnem in stroškovnem) delu potrdilo (3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je namreč tožeči stranki vtoževane zamudne obresti prisodilo ob upoštevanju dvomesečnega brezobrestnega odloga plačila, šteto od dne 20.9.1994, ko naj bi bila "roba prevzeta", kar je bilo med strankama ugotovljeno kot nesporno na naroku za glavno obravnavo dne 8.3.2000 (gl. list. št. 21).