Jedro

Določba 2. točke 1. odstavka 24. člena ZDSS daje delovnemu sodišču pooblastilo, da odloča v sporu polne jurisdikcije. S to zakonsko določbo je realizirana ustavna določba iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja vsakemu pravico do enakega varstva pravic v postopku. Iz te ustavne določbe izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 213/96-19 spremenilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke št. 1/96 z dne 13.2.1996, potrjeno z odločbo njenega nadzornega sveta št. 2/96 z dne 22.3.1996 tako, da je tožniku za ugotovljeno hujšo kršitev delovne obveznosti po 2. točki/C 37. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke sicer vzdržalo v veljavi izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, njegovo izvršitev pa je odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da so bili za pogojno odložitev izvršitve ukrepa izpolnjeni pogoji iz 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). V posledici te odločitve je toženi stranki naložilo tožnikovo reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 3.4.1996 do dneva vrnitve na delo (2. in 3. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o začasni odstranitvi tožnika z dela z dne 11.12.1995 in 22.3.1996. Sodišče druge stopnje je s sklepom (pravilno: sodbo) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je zoper njen ugoditveni del pooblaščenec tožene stranke vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77) in predlaga, da revizijsko sodišče obe izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo preseglo pooblastila, ki jih ima po 24. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 - ZDSS) in zmotno uporabilo določbo 90. člena ZDR, po kateri se delavcu lahko pogojno odloži izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja. Možnost odložitve je po zakonski dikciji dana le delodajalcu, dolžnost sodišča pa je le preizkus zakonitosti in pravilnosti izdane disciplinske odločbe. Tožena stranka je pri izreku disciplinskega ukrepa tožniku upoštevala vse okoliščine na njegovi strani in pri svoji presoji odločila, da niso podane takšne olajševalne okoliščine, ki bi opravičevale pogojno odložitev izrečene disciplinske sankcije. Sodišče je ugotovljene olajševalne okoliščine ocenilo drugače kot tožena stranka. Dne 22.2.2001 - torej po izteku roka za vložitev revizije - je tudi tožena stranka sama vložila revizijo, v kateri poudarja, da si je tožnik že pred očitanim mu dejanjem prisvajal vodovodni material na enak način. S temi nedopustnimi ravnanji je moralno škodoval podjetju, dejansko pa je z vsako krajo oškodoval investitorja. Zato je odločitev obeh sodišč zmotna in nepravična.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče opozarja, da je obravnavalo le pravočasno revizijo pooblaščenca tožene stranke, ne pa revizije, ki jo je vložila tožena stranka sama, saj je bila vložena po preteku zakonitega roka (1. odstavek 389. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev o obstoju okoliščin, ki vplivajo na samo izbiro disciplinskega ukrepa (olajševalne ali obteževalne) ali na pogojno odložitev njene izvršitve. Vse v prvostopni in drugostopni sodbi naštete okoliščine, ki sta jih sodišči pri svoji odločitvi upoštevali kot olajševalne, pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi omenjene prepovedi ni več dovoljeno posegati.

Revizija obstoja olajševalnih okoliščin ne zanika, ugovarja le oceni njihovega vrednotenja z uporabo omilitvenega inštituta kot ga je napravilo sodišče v skladu z določbo 8. člena ZPP, ki je drugačna, kot meni tožena stranka, da bi morala biti. Toda dokler obstaja takšna dokazna ocena sodišča v okviru dejanskega stanja in ne preide na področje bistvenih kršitev določb postopka - teh pa tožena stranka v reviziji ne uveljavlja - njegove ocene in presoje z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

V obravnavani zadevi sta nižji sodišči na podlagi presojenih dokazov ugotovili, da obstojajo pogoji za odložitev izvršitve tožniku izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Odločilna je bila dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je do storitve očitane kršitve delovne obveznosti tožnika prišlo zaradi nepravilnega načina poslovanja same tožene stranke, da ji materialna škoda ni nastala, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen že 20 let in doslej nikoli disciplinsko obravnavan in dejstvo, da je že sam disciplinski postopek vplival na tožnika tako, da se bo v bodoče izogibal ravnanjem, ki so bila predmet disciplinskega postopka. Te dokazane okoliščine so narekovale pravilno pravno presojo obeh sodišč, kot je vsebovana v izpodbijani sodbi. Ker sodi ocena v dokaznem postopku ugotovljenih okoliščin v področje dejanskega stanja, ga tožena stranka z revizijo - kot že povedano - ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ob načelu zakonitosti kot temeljnem načelu disciplinskega postopka, je v 90. členu ZDR poudarjeno tudi načelo individualizacije kazni. Po tej zakonski normi se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži, vendar največ za dobo enega leta (1. odstavek). Izvršitev disciplinskega ukrepa v primeru pozitivne prognoze pomeni po svoji naravi omilitev v zakonu določenih disciplinskih ukrepov, če so podane take olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da tudi z omiljeno sankcijo doseči namen kaznovanja. Zakonska formulacija 90. člena ZDR ne daje pravne podlage za stališče revizije, da se te omilitvene norme ne sme uporabiti za primere najhujših kršitev, za katere se po napotilni normi iz 3. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Če bi bila uporaba omilitvenega inštituta možna le v primerih fakultativno izrečenega najstrožjega ukrepa, bi bilo to v zakonu izrecno poudarjeno, v zakonskem besedilu pa te prepovedi ni. To pomeni, da z zakonom ni posebej izključena možnost uporabe omenjenega omilitvenega inštituta tudi pri obveznem izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ob ugotovljenem obstoju olajševalnih okoliščin - kot so podane v obravnavanem primeru.

Tožena stranka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na prekoračitev pooblastil sodišča iz 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Določba 2. točke 1. odstavka 24. člena ZDSS daje delovnemu sodišču pooblastilo, da odloča v sporu polne jurisdikcije. S to zakonsko določbo je realizirana ustavna določba iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja vsakemu pravico do enakega varstva pravic v postopku. Iz te ustavne določbe izhaja (kot je presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. Up 39/95 z dne 16.1.1997) pravica do kontradiktornega postopka, v katerem je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče. Stranki mora biti omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeli do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Enako pravico zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu (uradni prevod Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjen s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjen s protokolom št. 2 - Uradni list RS, št. 33/94 - MP - 7/94). Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta temeljni procesni jamstvi, ki izhajata iz 6. člena EKČP pravica do enakosti orožij ter "pravica biti slišan".

Tem zahtevam mora torej ustrezati odločitev sodišča, kadar skladno določbi 24. člena ZDSS odloča o dokončni odločitvi delodajalca o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca. Spor polne jurisdikcije daje možnost sodišču, da samo ugotavlja dejansko stanje in pravico, da o stvari meritorno odloči. Po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu mora biti varstvo pravic po načelu polne jurisdikcije zagotovljeno tudi v postopku, kadar po državni zakonodaji odločajo ne samo upravni, temveč tudi drugi nesodni organi.

Pravica do sodnega varstva kot ena temeljnih ustavnih pravic kot izhaja iz omenjenega 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah zagotavlja vsakomur pravico "da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih in o obtožbah proti njemu odloči v razumnem času, v pravičnem in javnem postopku, neodvisno in nepristransko sodišče, ustanovljeno z zakonom". 13. člen omenjene konvencije pa zagotavlja vsakomur, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to konvencijo so kršene, pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi. Ustava Republike Slovenije v 4. odstavku 15. člena pravico do sodnega varstva zagotavlja širše, saj je ne omejuje samo na učinkovito pravno sredstvo, pač pa daje vsakomur pravico do sodnega varstva temeljnih pravic in svoboščin. Ker ustava v 8. členu določa, da se ratificirane in mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, pomeni vsaka kršitev konvencije zato z notranjepravnega vidika kršitev ustave. Zaradi ustavnosodnega varstva temeljnih pravic v postopku je zato potrebno opozoriti na vse večji pomen načela, po katerem je (civilnoprocesne) zakone potrebno razlagati tako, da je zagotovljena njihova skladnost z EKČP (konformna interpretacija zakonov).

To pomeni, da kadar o pravicah, ki jih evropsko sodišče za človekove pravice šteje kot civilne pravice (kamor sodišče vsekakor uvršča vse pravice, ki jih konvencija izrecno ureja, poleg tega pa še druge, ki imajo tako naravo), odločajo organi, ki nimajo lastnosti sodišč, mora biti njihova končna odločitev podvržena presoji pred sodiščem polne jurisdikcije, saj sicer ni mogoče šteti, da je zagotovljeno sodno varstvo.

Iz navedenih razlogo je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).