Jedro

Dodelitev zagovornika v primerih fakultativne obrambe je bila prenesena v ZBPP kot krovni zakon. Sam ZBPP ne zapolnjuje pojma pravičnosti, zapolnila ga je sodna praksa. Organ je pravilno uporabil in tudi navedel dejstva in okoliščine, ki tožeče stranke ne opravičujejo do brezplačne pravne pomoči. Konkretnih ugovorov zoper dejstva, ki pomenijo ugotovljeno dejansko stanje za uporabo pojma „načelo pravičnosti“, pa tožeča stranka ne navaja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu – predsednica sodišča kot organ za brezplačno pravno pomoč je zavrnil prošnjo tožeče stranke z dne 28. 6. 2011. V obrazložitvi je navedel, da prosilec zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku. Vpogledal je v kazenski spis in ugotovil, da Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu pod opr. št. Kt 1473/2010 z dne 22. 3. 2011 predlaga opravo posameznih preiskovalnih dejanj zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Ugotavlja, da pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) niso izpolnjeni, glede na 1. alineo 1. odstavka 24. člena ZBPP v povezavi s 3. odstavkom 24. člena ZBPP. Pri ugotavljanju dejstev in okoliščin pojma pravičnosti izhaja iz določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in mednarodne zakonodaje. Za očitano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ je predpisana sankcija zapora do treh let. Teža dejanja torej ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči. Državni tožilec je v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj predlagal le zaslišanje oškodovanke kot priče, A.A., B.B. in C.C. ter pridobitev nekaterih dvojnikov izstavljenih računov. V postopku torej ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa tudi ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe.

Tožeča stranka izpodbija odločitev organa. Meni, da v zadevi ni bil pravilno uporabljen 1. odstavek 24. člena ZBPP in sicer, da je organ napačno uporabil povsem tretje kriterije, ki jih v zakonu ni. Pavšalnega in nedoločenega pojma „interesa pravičnosti“, ki ga uporablja Okrožno sodišče v Novem mestu, v takšnem kontekstu, kot ga uporablja, v ZBPP ni. ZBPP v zvezi s „pravičnostjo“ določa le, da je prošnja za dodelitev pomoči neutemeljena, če je zadeva nerazumna in da je nerazumna, če je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (3. odstavek 24. člena ZBPP). V obrazložitvi ni nikjer navedeno, da bi bila zadeva nerazumna, ker je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, saj zadeva nikakor ni v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Trditi, da je samo zastopanje po zagovorniku v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, bi bilo v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Meni, da so v konkretnem primeru podani vsi pogoji, da se pravna pomoč dodeli, tako kot je bilo že v drugih podobnih zadevah. Opozarja na nesprejemljivo razlogovanje, da „ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec strokovno pomoč obrambe“. ZBPP namreč kot pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne določa, da bi morale biti podane konkretne okoliščine, ki kažejo, da pošten postopek ne bo zagotovljen brez strokovne pomoči obrambe. Organ je dodal dodatne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jih v ZBPP ni. Na podlagi vsega navedenega meni, da je organ neutemeljeno in mimo zakonskih pogojev, določenih v ZBPP oziroma na podlagi kriterijev, ki jih ZBPP ne pozna in ne določa, odločil, da se prošnji ne ugodi. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo na očitek, da je tožeča stranka utemeljeno pričakovala odobritev prošnje za BPP glede na prejšnje postopke odgovarja, da vsako prošnjo obravnava ločeno. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe se sklicuje na obrazložitev iz izpodbijane odločbe. Glede zatrjevane kršitve načel pravičnosti in morale in nepravilne uporabe 24. člena ZBPP navaja, da interes pravičnosti terja med drugim tudi presojo osebnosti tožeče stranke, težo kaznivega dejanja in pa ugotovitev ali gre v kazenski zadevi za obravnavo pravno zapletenih vprašanj. Do vseh odločilnih kriterijev se je argumentirano opredelila, s svojo odločitvijo pa je sledila tudi sodni praksi. Okoliščine v zadevi ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo. Kolikor bi tožena stranka brezplačno pravno pomoč odobrila v vsakem primeru, bi takšno ravnanje vodilo v posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti. Takšna skrajnost bi bila brez dvoma v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti, ki je zaobseženo v 3. odstavku 24. člena ZBPP. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Nesporno v zadevi je, da tožeča stranka izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, sporno pa je izpolnjevanje objektivnega kriterija, ki je določen v 24. členu ZBPP, na katerem temelji zavrnitev prošnje tožeče stranke za zastopanje v kazenskem postopku v zadevi I Kpd 16657/2011. Po določbi 1. odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in – je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno – ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Gre za pogoja, ki morata biti kumulativno podana. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, določa 3. odstavek 24. člena ZBPP.

V obravnavani zadevi je tožena stranka štela, da je zadeva očitno nerazumna, ker je pričakovanje oziroma zahteva tožeče stranke kot prosilca v očitnem nasprotnem z načeli pravičnosti in morale, kot določa 3. odstavek 24. člena ZBPP. Tožeča stranka glede na zgoraj citirano pravno podlago zato nima prav, ko ugovarja, da je organ uporabil nek tretji kriterij izven materialne določbe 24. člena ZBPP.

Glede na ugovor o nepravilni uporabi določb „da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale“, v zvezi z dejstvom, da gre za kazenski postopek, pa sodišče dodaja k obrazložitvi organa, da je ZKP do spremembe določb ZBPP, Uradni list RS, št. 23/2008, vseboval v členih 4/4, 12/3, 65/2 in 71 določbo, na podlagi katere je sodišče (ali policija) prosilcu (osumljencu; obdolžencu; obsojencu) (v primeru fakultativne obrambe), ki si glede na gmotne razmere ni mogel zagotoviti zagovornika sam, na njegovo zahtevo in stroške države le-tega postavilo, če je to bilo v interesu pravičnosti. Ob spremembi določb ZBPP/08, ko je vstopil v veljavo tudi sedanji 1. odstavek 24. člena ZBPP, so se navedene določbe ZKP prenehale uporabljati. Dodelitev zagovornika v primerih fakultativne obrambe je bila prenesena v ZBPP kot krovni zakon. Sam ZBPP ne zapolnjuje pojma pravičnosti (kot ga tudi ni ZKP), zapolnila pa ga je sodna praksa. V okviru presoje pravičnosti za dodelitev BPP se je presojala osebnost obdolženca; teža kaznivega dejanja; obravnavanje pravno zapletenih vprašanj; podanost drugih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika.

Navedene kriterije, ki jih je izoblikovala sodna praksa v kazenskem postopku in zapolnjujejo pojem pravičnosti v okviru dodelitve zagovornika v primerih, ko obramba ni obvezna, gmotni položaj pa je tak, da si ga prosilec ne more zagotoviti sam, je organ pravilno uporabil in tudi navedel dejstva in okoliščine, ki tožečo stranko v zvezi z naštetimi kriteriji ne opravičujejo do brezplačne pravne pomoči. Da bi imel „interes pravičnosti“ kot določa ZKP, v določbah, ki so bile razveljavljene z novelo/2008, drugo vsebino kot v 3. odstavku 24. člena ZBPP „načelo pravičnosti“, sodišče ne meni. V okviru določbe 1. odstavka 24. člena ZBPP je organ zato pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje. Konkretnih ugovorov zoper dejstva, ki pomenijo ugotovljeno dejansko stanje za uporabo pojma „načelo pravičnosti“, pa tožeča stranka ne navaja. Kljub temu pa sodišče meni, da je organ s tehtanjem relevantnih okoliščin napravil pravilno oceno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo v skladu s 25. členom ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.