Jedro

V postopku za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti ni mogoče ponovno odločati o višini ugotovljene škode in z njo povezano odločitvijo o višini premoženjskopravnega zahtevka.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec mora plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16.3.2000 po določbi 4. odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obs. J.G. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 19.12.1997, ki je postala pravnomočna dne 21.2.1998, in mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 18.4.2000 pritožbo zagovornice obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. J.G., odvetnica M.N. iz C., je dne 1.6.2000 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo Višjega sodišča v Celju spremeni tako, da ugodi obsojenčevi pritožbi in sodbo Okrajnega sodišča v Celju razveljavi ter postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Sodišče s svojo odločitvijo ni zagrešilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev. Kredit je sicer najelo podjetje A.T., vendar je obsojenec lastnik tega podjetja in je k pogodbi med podjetjem in banko pristopil kot porok. Kot takšen je v zavarovanje terjatve zastavil svoj vlačilec, ki ga je pozneje odtujil. Glede plačila dolga je v večletni zamudi, ker doslej še ni plačal ničesar in zaradi tega se je povečala njegova obveznost. Zahteva zagovornice obs. J.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je bil že ob izreku preklicane pravnomočne sodbe prekršen kazenski zakon glede določitve dodatnega pogoja, ker je sodišče obsojencu naložilo v plačilo celoten znesek kredita, ki ga je najelo podjetje A.T. - trgovina, d.o.o. C. in ki se je letno podvajal. Obsojencu je bilo naloženo plačilo obveznosti, ki nima nobene zveze s kaznivim dejanjem, zaradi katerega mu je bila izrečena kazenska sankcija pogojne obsodbe. Plačilo celotnega kredita predstavlja za obsojenca tudi nemogoč dodatni pogoj.

Ne glede na to, da pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po 1. odstavku 229. člena KZ, ni mogoče več izpodbijati, je treba poudariti da je ob dejanskih ugotovitvah bila podana zakonska podlaga za naložitev plačila premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je priglasila oškodovana banka v znesku 2.808.400,00 SIT z zamudnimi obrestmi, prav tako tudi podlaga za določitev posebnega pogoja, da mora obsojenec v roku osmih mesecev po pravnomočnosti sodbe plačati svoj dolg. Sodišče je tudi v skladu z določbami 506. člena ZKP izvedlo postopek za preklic pogojne obsodbe. Pravilno je ugotovilo, da so ob obsojenčevi neizpolnitvi s pogojno obsodbo naložene obveznosti izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe, kakor so določeni v 54. členu KZ. Zato z napadeno pravnomočno sodbo niso bile prekršene določbe kazenskega zakona o preklicu pogojne obsodbe.

Postopek za preklic pogojne obsodbe se omejuje na ugotavljanje okoliščin, ki so povezane z obsojenčevo neizpolnitvijo dodatne obveznosti in ki dajejo podlago za eno izmed odločitev, predvidenih v 54. členu KZ, medtem ko v njem ni mogoče ponovno odločati o višini ugotovljene škode in z njo povezano odločitvijo o višini premoženjskopravnega zahtevka. Stališče, ki ga je v zvezi s tem zavzelo sodišče druge stopnje v svoji sodbi, je pravilno. Zato ni utemeljen očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje z neupoštevanjem dejstva, da je bilo obsojencu naloženo plačilo obveznosti, ki nima nobene zveze s kaznivim dejanjem, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in kršilo tudi kazenski zakon.

Ostala izvajanja, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na naložitev nemogočega dodatnega pogoja obsojencu in v zvezi z njim na nezmožnost plačila dolga ter na posledice, ki ga bodo zadele, če bo moral na prestajanje kazni, zadevajo dejanska vprašanja.

Predstavljajo torej utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi tega razloga ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obs. J.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane in jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o plačilu stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in trajanja ter zamotanosti obravnavane zadeve.