Jedro

Tožena stranka v tem sporu ni pasivno legitimirana, saj je izpodbojne zahtevke treba uveljavljati proti osebi, v korist katere je bilo dejanje izvedeno.

Neodplačni pravni posli med (gospodarskimi subjekti) niso niti običajni niti racionalni, še toliko manj v konkretnem primeru, ko gre za banko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 26.693,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožeča stranka je dolžna intervenientu T. S., povrniti pritožbene stroške v znesku 796,56 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo dopustilo spremembo tožbe, tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke ter v točki III. izpodbijane sodbe navedenih stranskih intervenientov.

2. Zoper navedeno sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožena stranka in stranki intervenient T. S. Oba predlagata zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločitev je relevantno naslednje dejansko stanje, ki med strankami tudi sicer ni sporno: - tožeča stranka je kot posojilodajalec 28.5.2010 sklenila posojilno pogodbo s posojilojemalcem M., d. o. o., za posojilo 23 mio EUR z rokom vračila 15.6.2013. Znesek je bil z aneksom povečan na 28 mio EUR; - tožeča stranka je sredstva za posojilo prejela s posojilom, danim s strani družbe X., d. d.; - z notarskimi zapisi pogodb je tožeča stranka v obdobju od junija do julija 2010 sklenila pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi M., d. o. o., s 46-imi dotedanjimi družbeniki M., ki so ji s posameznimi individualnimi pogodbami prodali celotne ali del svojih poslovnih deležev; - v vsaki od pogodb je v točki „Petič“ določeno, da bo tožeča stranka s kupnino za kupljeni poslovni delež odplačala preostanek kredita, ki ga ima prodajalec do svojega kreditodajalca – tožene stranke, sklenjeni med slednjo in posameznim družbenikov M., d. o. o., tako da bo nakazala kupnino za kupljeni poslovni delež na poravnalni račun banke; - v času od 24.6.2010 do 2.7.2010 je tožeča stranka sklenila „pogodbe o pobotu“ z družbo M., d. o. o., s katerimi je slednjega pooblastila, da svoje obveznosti do tožeče stranke iz naslova vračila posojila po posojilni pogodbi namesto njej plača toženi stranki, s tem pa je poravnala svoje obveznosti plačila kupnine do 46-ih prodajalcev poslovnih deležev; - M., d. o. o., je na račun tožene stranke plačal 6,324.878,00 EUR.

6. Tožeča stranka je navedeni posel opredelila kot „verižno asignacijo“, navedena nakazila pa naj bi predstavljala izpodbojno pravno dejanje, katerega posledica je zmanjšanje stečajne mase za znesek, kolikor je tožena stranka prejela od M., d. o. o. Opisana „verižna asignacija“ naj bi bila vsebovana v točkah „Petič“ in „Šestič“ vsake od notarskih zapisov pogodb o odsvojitvi poslovnega deleža, ter v pogodbah o pobotu.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je v predmetnem primeru sicer vprašljivo, ali sploh gre za nakazilo (asignacijo) ali pa za enostransko pooblastitev družbe M., d. o. o., ker pa slednje na odločitev nima vpliva, se s pravno kvalifikacijo ni (posebej) ukvarjalo. Tožbeni zahtevek je po zaključku sodišča prve stopnje neutemeljen, ker v konkretnem primeru zmanjšanje stečajne mase ni šlo v korist tožene stranke.

8. Ne glede na to, da vprašanje spremembe tožbe ni predmet pritožbene presoje, višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka z izpodbojnim zahtevkom sprva (med drugim) vtoževala razveljavitev učinkov „verižne asignacije“, vsebovane zgolj v točki „Petič“ vsakega posameznega notarskega zapisa, ki se glasi: „Pridobitelj se za preneseni poslovni delež, kot je opredeljen v točki Drugič te pogodbe, zaveže plačati kupnino v znesku... z nakazilom na poravnalni račun Banke“. Iz navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na točko „Petič“ vsakega posameznega notarskega zapisa, pravna posledica, ki jo želi doseči tožeča stranka, to je razveljavitev učinkov „verižne asignacije“, ne izhaja. V točki „Petič“ se je namreč pridobitelj (tožeča stranka) zavezala kupnino za poslovne deleže plačati na račun tožene stranke, medtem ko točka „Šestič“ ureja način in roke plačila. Zgolj z dopolnitvijo navedb v okviru obstoječega tožbenega zahtevka tožeča stranka posledic, kot jih zasleduje s predmetno tožbo, ne bi mogla doseči, saj bi še vedno ostala točka „Šestič“, v kateri je navedeno, da se „pridobitelj zaveže kupnino iz točke Petič te pogodbe plačati na račun Banke najkasneje dne ...“ . S tem, ko je tožeča stranka tožbo 24.10.2012 spremenila tako, da je poleg v tožbi vsebovane razveljavitve pravnih učinkov „verižne asignacije“, vsebovanih v točki „Petič“, predlagala še razveljavitev pravnih učinkov, vsebovanih v točki „Šestič“ notarskih zapisov o odsvojitvi poslovnih deležev, je tožbo spremenila, kar je sodišče prve stopnje dopustilo kljub nasprotovanju tožene stranke (prvi odstavek 185. člena ZPP), čeprav sprememba tožbe po preteku materialnega prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP ni več dopustna, ker je prepozna (prim. VSC Cpg 187/2011, VSC Cpg 2/2012, VSL I Cpg 813/2011).

9. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo pravne kvalifikacije izpodbijanih dejanj, v posledici česar naj bi bil podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navedena kršitev ni podana, saj višje sodišče soglaša z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da vprašanje pravne kvalifikacije spornih poslov na odločitev nima vpliva. Pri tem ugotavlja, da se niti z notarskimi zapisi o odsvojitvi poslovnih deležev v družbi M., d. o. o., sklenjenimi med tožečo stranko in 46-timi družbeniki družbe M., d. o. o., niti s pogodbami o pobotu, sklenjenimi med tožečo stranko in družbo M., d. o. o., čista vrednost premoženja tožeče stranke še ni zmanjšala. Na podlagi pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev ni moglo priti do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, saj je njihov učinek samo v tem, da je tožeča stranka od 46 družbenikov prejela poslovne deleže v vrednosti dogovorjene kupnine. S pogodbami o pobotu je tožeča stranka pooblastila M., d. o. o., da za njen račun toženi stranki izpolni obveznosti, ki jih ima do posameznega družbenika M. iz naslova pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev. Do vpliva na čisto vrednost premoženja je lahko prišlo šele z izvršitvijo naloga družbe M., d. o. o., po pooblastilu tožeče stranke za plačilo skupnega zneska vtoževane terjatve v korist tožene stranke, in na podlagi katerega je tožena stranka prejela vtoževani znesek.

10. V konkretnem primeru ne gre za nakazilo (asignacijo), kot je opredeljena v XXX. poglavju Obligacijskega zakonika (OZ). Smisel nakazila (1035. člen OZ), ki je po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev, je v tem, da se s plačilom enega dolga poplačata dva dolga: dolžnik pooblasti svojega dolžnika, da izpolni upniku namesto njemu, svojega upnika pa pooblasti, da sprejme izpolnitev od dolžnika. Z izpolnitvijo asignata v korist asignatarja ugasneta kritno in valutno razmerje. Kritno razmerje je razmerje med asignantom in asignatom, ker ima asignant terjatev do asignata, valutno razmerje pa je razmerje med asignantom in asignatarjem, ker je asignant nekaj dolžan asignatarju. Asignant opravi asignacijo najpogosteje zato, ker je asignatarju (iz valutnega razmerja) nekaj dolžan, za kar v konkretnem primeru ni šlo. Ni namreč sporno, da tožeča stranka ni bila dolžnik tožene stranke (v pritožbi napačno: tožeče stranke), ta pa ne njen upnik. Možno je sicer tudi, da asignant ni asignatarju dolžan ničesar, vendar v konkretnem primeru ne gre niti za tak primer, saj je slednje mišljeno za situacije, ko asignant želi asignatarja npr. kreditirati.

11. Na podlagi navedenega višje sodišče tako zaključuje, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nakazilu („verižni asignaciji“), kot to meni tožeča stranka, pač pa kvečjemu o enostranskem pooblastilu družbi M., d. o. o., da za račun tožeče stranke izpolni njeno obveznost, ki jo ima do posameznega družbenika M. iz naslova pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev tako, da plača toženi stranki. Kot pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, pravna kvalifikacija spornih poslov za odločitev ni bistvenega pomena, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje.

12. V stečajno maso gre vse dolžnikovo premoženje, vanj pa spadajo tudi terjatve (prim. 224. člen ZFPPIPP). Zgolj popolno poplačilo posameznega upnika (pri čemer tožena stranka ni upnik stečajnega dolžnika), še ne zadostuje za izkazanost objektivnega pogoja izpodbojnosti, saj mora biti hkrati izkazan tudi negativni učinek na stečajno maso. V konkretnem primeru je zaradi spornih poslov prišlo do prenehanja premoženjskega upravičenja, ki ga je imela tožeča stranka do družbe M., d. o. o., na podlagi posojilne pogodbe, vendar pa je hkrati s tem (vsaj delno) ugasnila tudi njena obveznost do 46-tih družbenikov, ki so ji prodali celotne oziroma del svojih poslovnih deležev v družbi M., d. o. o., in katerim je tožeča stranka dolgovala kupnine za kupljene poslovne deleže. Iz stečajne mase je izpadla terjatev tožeče stranke do družbe M., d. o. o., hkrati pa je prenehala tudi obveznost tožeče stranke do prodajalcev poslovnih deležev. V kolikor poplačilo kupnin ne bi bilo izvedeno, bi 46 družbenikov v posledici začetka stečajnega postopka imelo položaj stečajnega upnika, in zanje bi tako kot za vse ostale neprivilegirane upnike veljalo načelo sorazmernosti poplačila iz stečajne mase. Pravilno zato sodišče prve stopnje ugotavlja, da zmanjšanje stečajne mase ni šlo v korist tožene stranke, pač pa 46 družbenikov, saj je bila tožena stranka kreditodajalec v razmerju do 46 odsvojiteljev poslovnih deležev in ne morebiti do tožeče stranke.

13. Tožena stranka v tem sporu ni pasivno legitimirana, saj je izpodbojne zahtevke treba uveljavljati proti osebi, v korist katere je bilo dejanje izvedeno. Ni dvoma, da je bilo dejanje storjeno v korist 46 družbenikov, ki so tako v celoti prejeli poplačilo za svoje prodane deleže. Tožena stranka ni imela terjatve niti do tožeče stranke, niti do M., pač pa do 46 kreditojemalcev (tožnikovih upnikov); že pritožba pa pravilno opozarja, da je tožena stranka prejela denarne zneske v poplačilo svojih kreditnih terjatev do družbenikov in kreditojemalcev in ne do stečajnega dolžnika.

14. Na podlagi navedenega ni mogoče govoriti o zmanjšanju čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da bi zaradi izpodbojnega dejanja drugi upniki lahko prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, iz istega razloga - ker tožena stranka ni upnik tožeče stranke - pa tudi ni pridobila ugodnejših pogojev za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (prim. prvi odstavek 271. člen ZFPPIPP).

15. Iz določila 271. člena ZFPPIPP izhaja, da je v tožbi na izpodbijanje pravnih dejanj pasivno legitimiran upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje storjeno. 1. alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP določa, da je dejanje izpodbojno, če je posledica tega dejanja, da drugi upniki prejmejo poplačilo svojih terjatev v manjšem znesku. Namen izpodbijanja pravnih dejanj je razveljaviti tista dejanja stečajnega dolžnika, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju, saj je eden od pogojev izpodbijanja (t.i. objektivni pogoj izpodbijanja), da je posledica dejanja neenaka obravnava upnikov. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, tožena stranka ni upnik stečajnega dolžnika, zato ni pasivno legitimirana v tem sporu.

16. Sporna pravna dejanja pa niso izpodbojna niti glede na določbo drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Po tej določbi je izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje (med drugim), ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, torej neodplačno. Glede na opisana upniško-dolžniška razmerja med tožečo stranko in družbo M., d. o. o., ter 46 družbenikov slednje in tožečo stranko, ni nobenega dvoma, da v konkretnem primeru ne gre za neodplačni pravni posel v korist tožene stranke, saj je tožena stranka s predmetnim nakazilom dobila poplačane svoje terjatve iz naslova kreditnih pogodb, sklenjenih s svojimi kreditojemalci (družbeniki M.). Tudi sicer neodplačni pravni posli med (gospodarskimi subjekti) niso niti običajni niti racionalni, še toliko manj v konkretnem primeru, ko gre za banko.

17. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.