Jedro

Ni sporno, da je tožnica zgradila ograjo, ki je višja od 1,50 m, zato na odločitev, da bi za gradnjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ne vpliva dejstvo, da je ograja nižja od 2,20 m. Navedeno dejstvo namreč vpliva le na možnost, da bi tožnica lahko pridobila gradbeno dovoljenje po poenostavljenem postopku za gradnjo nezahtevnega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo ograje tlorisnih dimenzij cca. 96,60 m po obodu parcele, višine betonskega parapeta 0,30 m in žične mreže cca. 2,00 m, na zemljiščih parc. št. 196/8, 196/9 in 197/10, vse k.o. ... (1. točka izreka). Navedeno ograjo je tožnica dolžna odstraniti do 30. 10. 2010 in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), za objekt pa so bile v 3. točki izreka odrejene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V naslednjih točkah izreka je prvostopenjski upravni organ odločil, da bo v nasprotnem primeru opravljena izvršba po drugi osebi (4. točka), da se objekt označi kot nelegalna gradnja (5. točka), da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je prosta takse (7. točka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe (8. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da je tožnica gradila ograjo brez gradbenega dovoljenja. Ker bi v skladu s 3. členom ZGO-1 za gradnjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ji je na podlagi 152. člena ZGO-1 izrekel inšpekcijska ukrepa, razvidna iz 1. in 2. točke izreka. V nadaljevanju obrazložitve navaja zakonske določbe, na katerih temelji posamezna od naslednjih točk izreka.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da bi tožnica v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) in 3. členom ZGO-1 za gradnjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje. Zgolj njeno prizadevanje za pridobitev gradbenega dovoljenja na izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa ne vpliva.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna pravna podlaga za opredelitev ograje kot nelegalne gradnje, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pojasnjuje lastninskopravna razmerja na zemljiščih, ki so predmet gradnje, s čimer izkazuje pravico graditi na teh zemljiščih. Ne strinja se s stališčem, da gre za nelegalno gradnjo, saj je v skladu z Uredbo obravnavana ograja enostavni objekt in izpolnjuje vse pogoje, ki so predpisani za medsosedsko ograjo, po določbah 3a. člena ZGO-1 pa se gradnja enostavnih objektov lahko začne brez gradbenega dovoljenja. Opozarja na zavajujoče navedbe o višini ograje, saj ta v najnižji točki znaša 1,75 m, v najvišji točki pa skupaj z betonskim parapetom 2,10 m. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tožbi izpodbija toženkino ugotovitev, da višina žične ograje presega višino 2,20 m, saj naj bi ta v najvišji točki znašala 2,10 m, zato meni, da ograja izpolnjuje pogoje, ki so predpisani za gradnjo enostavnih objektov.

Uredba gradnjo ograj ureja v 4., 11. in 16. členu, in sicer v 2. točki drugega odstavka 4. člena določa skupne pogoje za gradnjo enostavnih in nezahtevnih objektov, v 2. točki 11. člena pa določa, da ograje, nižje od 2,20 m sodijo med nezahtevne objekte, razen ograj za pašo živine, nižjih od 1,50 m, ki spadajo med enostavne objekte (j. točka 16. člena). To pomeni, da je ograja po Uredbi enostavni objekt, če je namenjena za pašo živine in hkrati nižja od 1,50 m. Ker ni sporno, da je tožnica zgradila ograjo, ki je višja od 1,50 m, na odločitev, da bi za gradnjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ne vpliva dejstvo, da je ograja nižja od 2,20 m. Navedeno dejstvo namreč vpliva le na možnost, da bi tožnica lahko pridobila gradbeno dovoljenje po poenostavljenem postopku za gradnjo nezahtevnega objekta (74.a člen ZGO-1 in naslednji). Tudi iz lokacijske informacije z dne 21. 7. 2011 (na str. 11), ki jo tožnica prilaga, izhaja, da mora za nameravano gradnjo ograje v višini 2,20 m pridobiti gradbeno dovoljenje.

Za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje je bilo v obravnavani zadevi torej odločilno, da je tožnica brez gradbenega dovoljenja izvajala gradnjo, za katero je dovoljenje sicer predpisano. Glede na navedeno na odločitev v tem postopku ne vpliva dejstvo, da ima tožnica na predmetnih zemljiščih pravico graditi.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da bi tožnica gradbeno dovoljenje morala pridobiti skladno z določbami 3. člena ZGO-1. Relevantna dejstva, ki so bila podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 (1. in 2. točka izreka), je ugotovil na podlagi ogleda in zaslišanja tožnice, kar je tudi ustrezno obrazložil. V nadaljevanju navaja tudi zakonske določbe, ki so bile podlaga za odločitev v nadaljnjih točkah izreka. Ker so te točke (glede prepovedi iz 158. člena ZGO-1, opozorila o izvršbi po tretji osebi iz tretjega odstavka 148. člena ZGO-1 in označitve objekta kot nelegalne gradnje iz 160. člena ZGO-1) le zakonsko določena posledica ugotovitve, da gre v zadevi za gradnjo objekta brez gradbenega dovoljenja oz. gre za procesne odločitve (o stroških postopka, o obveznosti plačila taks, da pritožba ne zadrži izvršbe), ki jih za tovrstne primere določajo ZUP, ZGO-1 in ZUT, njihova nadaljnja obrazložitev ni potrebna. Poleg tega se tožnica nepravilno sklicuje na 3. točko prvega odstavka 148. člena ZGO-1, ki se nanaša na izrek denarnih kazni pri izvršbi s prisilitvijo, saj je bila tožnici v obravnavani zadevi zagrožena izvršba po drugih osebah (tretji odstavek 148. člena v zvezi z 297. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.