Jedro

Preizkus potrebnosti obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po tretjem odstavku 70.b člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil obdolženemu A. A. izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru III K 52810/2017 z dne 10. 6. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 52810/2017 z dne 11. 2. 2021, po drugem odstavku 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 70.b členom Kazenskega zakonika ostane v veljavi. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bil obdolženi oproščen vrnitve stroškov postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep razveljavi ter postopek obdolženčevega obveznega psihiatričnega zdravljenja ustavi ali da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka neposredno ni navedel, po pritožbeni obrazložitvi pa je razbrati, da zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravi namreč, da se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa zgolj sklicuje na mnenje izvedenca psihiatra, „iz sebi lastnega pa ne pove ničesar bistvenega o tem, zakaj ni (ne bi bilo) dovolj enako učinkovito nadaljnje pritožnikovo „prostovoljno“ zdravljenje - psihiatrično zdravljenje na prostosti.“ Iz obrazložitve sklepa prav tako ni mogoče razbrati, v čem je izkazano hitrejše, večje, učinkovitejše zdravljenje obdolženca, če se izvaja obvezno v primerjavi s prostovoljnim zdravljenjem in še manj, v čem je izkazala realna verjetnost, da obdolženi ne bo storil novega kaznivega dejanja, če se bo še naprej izvajalo obvezno zdravljenje v primerjavi s prostovoljnim zdravljenjem.

5. Kršitev ni podana. Razlogi, ki jih pritožnik pogreša se nahajajo v 8. točki obrazložitve sklepa, pri čemer je povsem jasno, zakaj vse je izrečeno obvezno psihiatrično zdravljenje obdolženca na prostosti po oceni sodišča prve stopnje še potrebno. Gre sicer za povzetek, vendar ne katerega koli dela izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra, ampak za izvedenčev odgovor na vprašanje, ki mu ga je sodišče prve stopnje v tej zvezi neposredno zastavilo. Ker je odgovor določen in po vsebini takšen, da zajema še sorazmernost ukrepa glede vseh vidikov iz pritožbene obrazložitve, se sodišče prve stopnje v smeri večje učinkovitosti obveznega obdolženčevega psihiatričnega zdravljenja v razmerju do prostovoljnega zdravljenja ni bilo dolžno dodatno ali posebej opredeljevati.

6. Pritožnik ni navedel niti uveljavljane kršitve kazenskega zakona, različno kot zgoraj pa katere od kršitev iz 372. člena ZKP v pritožbeni obrazložitvi ni bilo mogoče prepoznati. Drugače je, ko pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj v pritožbeni obrazložitvi zatrjuje, da ni podlage za ugotovitev, da je verjetnost storitve kaznivega dejanja manjša v primeru obdolženčevega obveznega psihiatričnega zdravljenja od verjetnosti, ko se zdravi „prostovoljno“ in ne, ko se to verjetnost primerja z verjetnostjo storitve kaznivega dejanja pri zdravi osebi.

7. Sodišče druge stopnje povzetim nasprotovanjem ne pritrjuje. Podlaga za ugotovitev sodišča prve stopnje je omenjeno izvedensko mnenje izvedenca psihiatra, ki je pravilno ocenjeno tudi v delih, v katerih je izvedenec izhajal iz vrste obdolženčeve duševne motnje, nujnosti prejemanja ustreznih zdravil, da ne bi izvrševal kaznivih dejanj ter manjkajočih obdolženčevih izkušenj odzivanja ob skušnjavah in manjših poslabšanjih, ki so sestavni del duševne motnje. Ker so ta pod zdravili bistveno blažja in ker je v obdolženčevem primeru do poslabšanja prihajalo zaradi nesodelovanja pri zdravljenju z opuščanjem zdravil, je večja učinkovitost zdravljenja z elementom prisile v razmerju do zdravljenja, ki je v celoti odvisno od obdolženčeve proste volje, tudi po sodišču druge stopnje izkazana in je bilo pritožnika še v tem delu zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 507. člena, prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP.