Jedro

Pri presoji naklepa ni odločilno zgolj, kako dolgo je napad trajal oziroma kakšne poškodbe so bile povzročene, temveč predvsem, kako je bilo dejanje izvršeno, s kakšnim sredstvom, proti katerim delom telesa je bilo usmerjeno, v kakšnih okoliščinah in kako se posamezne ugotovljene okoliščine medsebojno dopolnjujejo. Da oškodovanka ni utrpela hujših poškodb, zato samo po sebi ne pomeni, da mladoletnikov naklep ni bil usmerjen v odvzem življenja. Nastanek milejših poškodb je namreč treba presojati tudi ob upoštevanju poteka samega dogodka, obrambnega ravnanja oškodovanke ter vseh drugih okoliščin izvršitvenega dejanja. Posledica sama po sebi še ne razkriva storilčevega naklepa. Nastale poškodbe so lahko pomembne pokazatelj njegovega subjektivnega odnosa, niso pa njegov neposreden odraz, saj je njihov obseg pogosto odvisen tudi od okoliščin, ki niso več izključno v storilčevi oblasti.

Izrek

1.Pritožba zagovornika mlajšega mladoletnika A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje o izrečenem vzgojnem ukrepu potrdi.

2.Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom mlajšemu mladoletniku A. A. (v nadaljevanju mladoletnik) po 80. členu Kazenskega zakonika (KZ-B) v zvezi s 375. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izrekel vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom zaradi kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 485. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločil, da se izrečeni vzgojni ukrep izvrši še pred pravnomočnostjo sklepa. Oškodovanko B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom po prvem odstavku 484. člena ZKP napotil na pravdo, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa je mladoletniku odvzel zaseženi tablični računalnik Lenovo, mobilni aparat znamke Samsung in nož. Odločil je še, da po prvem odstavku 484. člena ZKP stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik mladoletnika zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP utemeljuje s stališčem, da ugotovljene okoliščine ne omogočajo zaključka o direktnem naklepu mladoletnika odvzeti življenje oškodovanki in s tem pravne opredelitve dejanja kot poskusa uboja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, spremeni pravno kvalifikacijo mladoletniku očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče milejši vzgojni ukrep, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pooblaščenka oškodovanke B. B., je podala odgovor na pritožbo in predlagala njegovo zavrnitev. Ker ZKP oškodovanki ne daje pravice do odgovora na pritožbo zoper sklep, sodišče druge stopnje njenega odgovora ni vsebinsko obravnavalo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Bistvo pritožbenih navedb je stališče zagovornika, da izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka o direktnem naklepu odvzeti življenje oškodovanki, temveč kvečjemu o namenu povzročitve telesnih poškodb. Takšnemu stališču sodišče druge stopnje ne more pritrditi.

6.Čeprav zagovornik takšno stališče uveljavlja tudi kot kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ga utemeljuje z drugačno presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo direktni naklep mladoletnika. S tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč nasprotuje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, vendar tudi v tem delu neutemeljeno.

7.Sodišče druge stopnje pritrjuje zagovorniku, da je treba v postopku zoper mladoletnika zaradi njegove starosti in razvojnih značilnosti posebno skrb nameniti ugotavljanju njegovega notranjega odnosa do dejanja. Vendar mladoletnost sama po sebi ne narekuje drugačnih materialnopravnih meril za presojo zakonskih znakov kaznivega dejanja. Tudi v postopku zoper mladoletnika se naklep ugotavlja na podlagi celovite presoje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin konkretnega primera. Prav takšno presojo je po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje opravilo.

8.Sodišče prve stopnje je direktni naklep mladoletnika ugotovilo na podlagi celovite presoje vseh okoliščin, ne zgolj načina izvršitve napada, intenzitete uporabljene sile in nastalih poškodb. Pri tem je pravilno upoštevalo predhodno načrtovanje dejanja, vsebino mladoletnikove komunikacije pred dejanjem, njegovo ravnanje neposredno pred napadom, med njim in po njem, ugotovitve izvedenskih mnenj ter tudi zagovor mladoletnika. Šele njihova medsebojna povezanost je omogočila zanesljiv sklep o njegovem subjektivnem odnosu do očitanega dejanja. Pritožba navedene okoliščine obravnava posamično in vsaki posebej poskuša pripisati drugačen pomen, pri tem pa prezre, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji na nobenem posameznem dokazu, temveč na njihovi medsebojni povezanosti. Zato posameznih okoliščin ni mogoče presojati ločeno, ampak le kot del celotnega dokaznega mozaika.

9.Takšna presoja je skladna tudi z ustaljeno sodno prakso, po kateri se storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja ne ugotavlja na podlagi posamezne okoliščine, temveč ob celoviti presoji vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin primera. Tudi v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 52341/2018 z dne 29. 10. 2021 (v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS Ips 52341/2018 z dne 13. 4. 2023, ki jo v pritožbi izpostavlja zagovornik), je bilo poudarjeno, da je treba pri presoji naklepa ovrednotiti celoten potek izvršitvenega ravnanja, uporabljeno sredstvo, način njegove uporabe ter vse druge okoliščine konkretnega primera. Navedena sodba zato pritožbenega stališča ne potrjuje, temveč potrjuje pravilnost metodološkega pristopa, ki ga je v obravnavani zadevi uporabilo sodišče prve stopnje.

10.Med obravnavano zadevo in zadevo, na katero se sklicuje zagovornik, obstajajo pomembne dejanske razlike, a te niso odločilne. V obeh primerih je bilo treba odgovoriti na isto pravno vprašanje, in sicer ali objektivno ugotovljene okoliščine konkretnega napada omogočajo zanesljiv sklep o storilčevem naklepu odvzema življenja. Zato se sodišče druge stopnje na navedeno sodno prakso opira zaradi meril, ki jih je pri ugotavljanju storilčevega subjektivnega odnosa do dejanja izoblikovala sodna praksa, ne pa zaradi primerljivosti posameznih dejanskih okoliščin.

11.Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni glede komunikacije mladoletnika na spletu. Sodišče prve stopnje navedene komunikacije ni obravnavalo kot samostojnega in odločilnega dokaza o njegovem naklepu, temveč jo je pravilno presojalo skupaj z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi. Spletna komunikacija zato ni nadomestila presoje konkretnega izvršitvenega ravnanja, ampak je predstavljala eno izmed okoliščin, ki je osvetljevala pripravo na dejanje, razmišljanje mladoletnika pred izvršitvijo in pomen njegovega ravnanja v času napada.

12.Pri tem ne gre prezreti, da iz izvedenih dokazov izhaja bistveno več kot zgolj spremljanje nasilnih vsebin. Mladoletnik je dalj časa komuniciral z neznanimi osebami o napadih na šolah, iskal njihovo odobravanje, pred dejanjem pripravil snemanje napada, druge prosil za objavo posnetka in po lastnem zagovoru želel z dejanjem druge spodbuditi k podobnim ravnanjem. Tudi zagovor, v katerem je pojasnil, da je po dejanju nameraval storiti samomor, predstavlja del istega dokaznega sklopa, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno presojalo v povezavi z načinom izvršitve dejanja in drugimi ugotovljenimi okoliščinami. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje sklep o obstoju direktnega naklepa oprlo zgolj na mladoletnikovo spletno komunikacijo. Ta predstavlja le enega od medsebojno povezanih dokazov, ki skupaj z načinom izvršitve dejanja, izbiro sredstva, usmerjenostjo napada, ravnanjem mladoletnika pred dejanjem, med njim in po njem tvorijo sklenjen dokazni mozaik.

13.Pritožba neutemeljeno izpostavlja intenziteto napada, trajanje izvršitvenega ravnanja ter naravo nastalih poškodb kot odločilne okoliščine za presojo mladoletnikovega naklepa. Navedene okoliščine so sicer pomembne, vendar jih je treba presojati v povezavi z vsemi ostalimi ugotovljenimi dejstvi in ne ločeno od njih. Tudi te predstavljajo le del dokaznega mozaika, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo o storilčevem subjektivnem odnosu do dejanja. Pri presoji naklepa zato ni odločilno zgolj, kako dolgo je napad trajal oziroma kakšne poškodbe so bile povzročene, temveč predvsem, kako je bilo dejanje izvršeno, s kakšnim sredstvom, proti katerim delom telesa je bilo usmerjeno, v kakšnih okoliščinah in kako se posamezne ugotovljene okoliščine medsebojno dopolnjujejo. Da oškodovanka ni utrpela hujših poškodb, zato samo po sebi ne pomeni, da mladoletnikov naklep ni bil usmerjen v odvzem življenja. Nastanek milejših poškodb je namreč treba presojati tudi ob upoštevanju poteka samega dogodka, obrambnega ravnanja oškodovanke ter vseh drugih okoliščin izvršitvenega dejanja. Posledica sama po sebi še ne razkriva storilčevega naklepa. Nastale poškodbe so lahko pomembne pokazatelj njegovega subjektivnega odnosa, niso pa njegov neposreden odraz, saj je njihov obseg pogosto odvisen tudi od okoliščin, ki niso več izključno v storilčevi oblasti. V tem okviru je treba presojati tudi namen posnetka varnostne kamere, ki ga pritožba posebej izpostavlja.

14.Posnetek varnostne kamere nedvomno predstavlja pomemben objektivni dokaz o zunanjem poteku dogodka, ne more pa sam zase odgovoriti na vprašanje mladoletnikovega subjektivnega odnosa do dejanja. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo skupaj z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi in ne ločeno od njih. Dejstvo, da je napad trajal razmeroma kratek čas, tudi ob upoštevanju posnetka samo po sebi ne more omajati pravilnosti dokazne ocene o obstoju direktnega naklepa. Posnetek namreč prikazuje le zunanji potek izvršitvenega ravnanja, medtem ko se storilčev naklep tudi v tem primeru ugotavlja na podlagi presoje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin konkretnega primera.

15.Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je mladoletnik od izvršitve kaznivega dejanja prostovoljno odstopil. Prostovoljni odstop je podan le tedaj, ko storilec z izvrševanjem kaznivega dejanja preneha zaradi svoje svobodne in avtonomne odločitve, ne pa zaradi okoliščin, ki so spremljale izvrševanje dejanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je oškodovanka napadu ves čas aktivno upirala, mladoletnika odrivala in ga tudi brcnila, dogajanje pa je zaznala druga dijakinja, ki se je približala kraju dogodka. Ob takšnem poteku dogodka ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da je mladoletnik z napadom prenehal izključno zaradi lastne notranje odločitve. Pritožba zato neutemeljeno zaključuje, da je pri mladoletniku podan prostovoljni odstop od kaznivega dejanja. Okoliščine, v katerih je bilo izvrševanje dejanja prekinjeno, takšnega sklepa ne omogočajo.

16.Ker pritožba vzgojnega ukrepa vsebinsko ne izpodbija, sodišče druge stopnje njegove primernosti ni posebej presojalo. Ob uradnem preizkusu pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri njegovi izbiri pravilno upoštevalo težo dejanja, osebnost mladoletnika, ugotovitve izvedenskih mnenj ter namen vzgojnih ukrepov.

17.Po ugotovljenem in ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno samo paziti, je o pritožbi zagovornika mlajšega mladoletnika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (391. člen ZKP v zvezi s 451. členom ZKP).

18.Odločitev o stroških postopka na drugi stopnji temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavka 484. člena ZKP.

-------------------------------

1V zadevi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 28185/2015 z dne 21. 6. 2018, na katero se prav tako sklicuje zagovornik, je šlo za vprašanje prekvalifikacije kaznivega dejanja in prekoračitve obtožbe. Sodišče se je ukvarjalo s tem, ali opis dejanja že vsebuje vse zakonske znake oziroma ali iz njega izhaja naklep odvzema življenja. V obravnavani mladoletniški zadevi pa je bil že v predlogu za izrek vzgojnega ukrepa opis dejanja oblikovan kot poskus uboja.