Jedro

Tožnik n i več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je gradbeni delavec zidar, s polnim delovnim časom pa je zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s fizičnimi razbremenitvami (kjer bo ročno premeščal bremena le do 10 kg, brez pogostega pripogibanja in brez dela v globokem predklonu ali rotaciji trupa za več kot 30 stopinj) s polnim delovnim časom. Ker ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 22. 12. 2015 in št. ... z dne 4. 8. 2015, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, priznanje pravice do invalidske pokojnine in povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, ker naj bi bila nepravilna in nezakonita. Navaja, da se je poškodoval pri delu in pri tem utrpel tako hudo poškodbo, da je popolnoma nezmožen za delo, kar izhaja iz listinske dokumentacije in njegovega zaslišanja. Poleg tega, da ne more delati, je tudi brezposeln. Izpodbijana sodba je izdana preuranjeno, saj bi bilo potrebno postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi podal izvedensko mnenje o utrpljeni poškodbi in vzroku nezmožnosti za delo. Zaključki izpodbijane sodbe so protispisni, ne da se je niti preizkusiti, zato sta podani kršitvi po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi očitanih kršitev. Izpodbijana sodba je obrazložena z ustreznimi pravnimi in dejanski razlogi, glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je tudi sicer zatrjevana povsem pavšalno in nekonkretizirano, zato se do tega očitka ni mogoče niti določno opredeliti.

6. Enako velja za povsem pavšalno zatrjevano kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za t. i. protispisnost, ki je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje nasprotij med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin, ta kršitev ni podana.

7. Do kršitve določb postopka in posledično tudi ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni prišlo niti zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Naveden dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Le v primeru, da bi ocenilo, da iz medicinske dokumentacije in mnenj invalidskih komisij izhaja, da so izvidi in mnenja posameznih specialistov nejasni, nepopolni, sami s seboj v nasprotju ali da je mnenje v nasprotju z drugim mnenjem ali izvidom in bi zato nastal utemeljen dvom v pravilnost takšnih izvidov in mnenj, torej navedene listine ne bi predstavljale objektivizirane dejanske podlage za pravilno uporabo materialnega prava, bi moralo tožnikovo delovno zmožnost ugotavljati z izvajanjem dodatnih dokazov, po potrebi tudi s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Takšnega stanja sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Ker ni nikakršnih odstopanj med medicinsko dokumentacijo niti mnenji invalidskih komisij, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost, je utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke kot nesubstanciranega, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Sicer pa niti pritožba ne navaja konkretnih razlogov za dvom v podana mnenja invalidskih komisij, ki imajo v sodno socialnem sporu skladno s sodno prakso(1) značaj javne listine.(2)

8. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 22. 12. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 4. 8. 2015 o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo ročno premeščal bremena le do 10 kg, brez pogostega pripogibanja in brez dela v globokem predklonu ali rotaciji trupa za več kot 30 stopinj, s polnim delovnim časom od 11. 5. 2015 dalje.(3) Spor se torej nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pri čemer tožnik uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki invalidnost definira in kategorizira v 63. členu. Po 1. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V III. kategorijo pa se med drugim razvrsti zavarovanec, ki še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (3. alineja 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2).

10. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta enotno ocenili, da je pri tožniku zaradi stanja po zlomu vretenc Th3 do Th7 podana III. kategorija invalidnosti od 11. 5. 2015 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu. Ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je gradbeni delavec zidar, s polnim delovnim časom pa je zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z določenimi fizičnimi razbremenitvami. Tožnik je 2. 5. 2014 utrpel poškodbo pri delu, pri čemer je prišlo do zloma vretenc Th3-Th7. Zdravljen je bil konzervativno. Zaradi stanja po tem zlomu so prisotne bolečine v hrbtenici pri dvigovanju težjih bremen. Glede na funkcionalno stanje hrbtenice brez nevroloških izpadov, ko je bilo na osebnem pregledu ugotovljeno, da je palpatorno občutljiva torakalna hrbtenica v višini Th3-Th 10, da luboskralni prehod in izstopišča ishiadikusov niso boleča, da je gibljivost v vratu ohranjena v vse smeri in da predklon izvede s prsti od zgornje tretjine goleni, je bilo ocenjeno, da ima preostalo delovno zmožnost z omejitvami pri delu.

11. Takšni skladni mnenji invalidskih komisij je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pravilno je poudarilo, da mnenji temeljita na razpoložljivi medicinski dokumentaciji in tožnikovem osebnem pregledu. V senatu komisij je sodeloval tudi ustrezen specialist glede na tožnikove zdravstvene težave, in sicer specialist ortoped. Pritrditi je tudi ugotovitvi, da v predloženih izvidih ni nobenega takšnega izvida, ki bi ugotavljal popolno nezmožnost za pridobitno delo. Iz razpoložljive medicinske dokumentacije izhajajo zgolj priporočila v smeri fizičnih razbremenitev pri delu. Zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni podano takšno stanje, da ne bi bil zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, oziroma da nima več preostale delovne zmožnosti, je zato pravilen. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je prišlo do omejene delovne zmožnosti, takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve, kot je bilo pravilno in zakonito odločeno že z izpodbijanima odločbama toženca.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, VIII Ips 194/2007 z dne 17. 11. 2008 in VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009. (2) Za javno listino se šteje, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa, s tem, da je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je listina nepravilno sestavljena (3. odstavke 224. člena ZPP).

(3) Odločeno je bilo še, da je kontrolni pregled potreben aprila 2020, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve.