Jedro

Tožnik je na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb pri toženi stranki opravljal dela producenta. Delo je opravljal v prostorih tožene stranke, o čemer je poročal nadrejenim, o načrtovani odsotnosti pa je moral obvestiti nadrejene. V razmerju med strankama so tako obstajali vsi elementi delovnega razmerja, zato opravljanje del in nalog na podlagi pogodb civilnega prava, ni bilo upravičeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da med pravdnima strankama od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 obstaja delovno razmerje za določen čas, od 8. 1. 2012 dalje pa delovno razmerje za nedoločen čas, ki ni prenehalo 14. 10. 2012, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna: - tožečo stranko pozvati nazaj na delo in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto producent oziroma za drugo ustrezno delovno mesto in jo za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 in od 8. 1. 2012 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja in ji za navedeno obdobje priznati delovno dobo ter vse druge pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka); - za čas od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 in od 8. 1. 2012 do 14. 10. 2012 od obračunanih bruto zneskov, ki jih je izplačevala tožeči stranki, obračunati in ustreznim institucijam plačati socialne prispevke, ki se izplačujejo v breme delodajalca, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka); - za obdobje od 15. 10. 2012 dalje do nastopa dela tožeči stranki obračunati ter po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati plačo, ki bi jo prejela, če bi delala na delovnem mestu producent, in ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (IV. točka izreka); - plačati tožeči stranki stroške prehrane in prevoza v znesku 3.312,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (V. točka izreka); - plačati tožeči stranki stroške odvetnika v predsodnem postopku v znesku 195,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (VI. točka izreka); - tožeči stranki plačati stroške postopke v znesku 243,96 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (VII. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas v obdobju od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 ter obstoja delovnega razmerja v obdobju od 1. 1. 2012 do 7. 1. 2012, prijavo v vsa socialna zavarovanja in priznanje delovnega razmerja za obdobje od 1. 1. 2012 do 7. 1. 2012, obračun in plačilo prispevkov, ki presegajo plačilo po III. točki izreka sodbe, in plačilo stroškov prevoza na delo v znesku 12,00 EUR s pp (VIII. točka izreka).

Zoper ugodilni del (I. - VII. točke izreka) navedene zamudne sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik ne more biti v delovnem razmerju za nedoločen čas od 15. 10. 2012 dalje, saj ni navedel, zakaj zatrjuje obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in za to ni predložil dokazov. Tožnik je imel sklenjene pogodbe za določen čas, zato bi lahko zahteval le ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nazaj v času trajanja pogodb, ne pa za naprej za nedoločen čas. Tožnik sam navaja, da mu je 14. 10. 2012 delovno razmerje prenehalo, zato ni upravičen uveljavljati zahtevka za priznanje delovnega razmerja od 15. 10. 2012. Opravljanje del po pogodbah o delu ni bilo daljše kot dve leti, tožena stranka pa je imela s tožnikom nazadnje sklenjeno pogodbo o delu za določen čas od 1. 7. 2012 do 30. 9. 2012, ki je s potekom časa nehala veljati.

Tožena stranka je tožniku že izplačala plačo za delovno mesto producent in ostale prejemke iz delovnega razmerja, zato tega ni dolžna storiti ponovno. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnika za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 in od 8. 1. 2012 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu za to obdobje priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka zaradi neobstoja delovnega razmerja od 15. 10. 2012 dalje ni dolžna tožniku izplačati plače in ostalih prejemkov, kot je odločilo sodišče v IV. točki izreka sodbe.

Tožnik je prejemal plačilo po pogodbah o delu, po katerih je bila urna bruto postavka višja kot jo prejemajo redno zaposleni delavci pri toženi stranki, ker sta vanjo že všteta prevoz na delo in prehrana. Sodišče prve stopnje je v izreku ugotovilo drugačen znesek kot v 11. točki obrazložitve sodbe, kjer je naveden znesek 2.193,00 EUR, zato gre za absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke izpostavlja, da tožena stranka zamudne sobe ne more izpodbijati iz razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato večine njenih ugovorov, ki se nanašajo na dejansko stanje, ni mogoče upoštevati. V konkretnem primeru so elementi delovnega razmerja nedvomno obstajali, zato je med strankama najmanj od 8. 1. 2012 dalje obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožniku delovno razmerje ni moglo prenehati 14. 10. 2012, saj mu tožena stranka ni izdala odpovedi ali sklenila sporazuma o prenehanju, podan pa ni bil niti kakšen drug razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tožnik je delo opravljal tudi 15. in 16. 10. 2012, čeprav ni sklenil nove pogodbe, za obstoj delovnega razmerja za določen čas pa ni obstajal zakonski razlog. Tožena stranka je tožniku po 16. 10. 2012 opravljanje dela protipravno preprečila, prenehanje dne 14. 10. 2012 pa je bilo nezakonito. V III. točki izreka sodbe je sodišče toženi stranki naložilo obračun in plačilo prispevkov za čas trajanja pogodb o delu, ki jih mora delodajalec plačevati v primeru delovnega razmerja. Ugovor zoper V. točko izreka sodbe, da so bili stroški vključeni v bruto urno postavko, ni resničen. Tožena stranka je namreč od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 tožniku izplačevala stroške prevoza, s 1. 1. 2012 pa se urna postavka ni nič povišala, temveč celo znižala. Tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe ne obstaja, saj je v obrazložitvi navedeno, da tožniku pripada 2.193,00 EUR iz naslova stroškov prevoza in 1.119,36 EUR iz naslova stroškov prehrane med delom.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in tistih, na katere opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz 11. točke obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.193,00 EUR iz naslova stroškov prevoza, ter celoten znesek, ki ga je tožnik zahteval iz naslova stroškov prehrane. Tožnik je iz tega naslova zahteval 1.119,36 EUR, kar pomeni, da je sodišče tožniku skupaj prisodilo 3.312,36 EUR za stroške prevoza in prehrane. Enak znesek je naveden tudi v V. točki izreka izpodbijane sodbe, zato ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. V obravnavani zadevi je tožena stranka zamudila 15 dnevni rok za odgovor na tožbo. Ker so bile izpolnjene vse predpostavke za izdajo zamudne sodbe (da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana), je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 2. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS-1), ki se primarno uporablja v delovnih sporih, na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevnih netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, da je tožnik pri toženi stranki v spornem času opravljal delo na podlagi podjemnih pogodb, pri čemer je imelo delo vse elemente delovnega razmerja, zato zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja in vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je med strankama obstajalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v času od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 obstajalo delovno razmerje za določen čas, od 8. 1. 2012 dalje pa delovno razmerje za nedoločen čas, ki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Odločilo je, da mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto producent oziroma drugo ustrezno delovno mesto, za čas trajanja delovnega razmerja pa ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja in mu za ta čas priznati delovno dobo in vse druge pravice iz delovnega razmerja. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožniku za čas od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 in od 8. 1. 2012 do 14. 10. 2012 ob obračunanih bruto zneskov, ki mu jih je izplačala, ustreznim institucijam plačati socialne prispevke, ki se izplačujejo v breme delodajalca, od 15. 10. 2012 do nastopa dela pa tožniku obračunati in po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati plačo, ki bi jo prejel na delovnem mestu producent in ostale prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter stroške prehrane in prevoza v znesku 3.312,36 EUR. Kar je tožnik zahteval več in drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, materialnopravno pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja: Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v času od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 med strankama obstajalo delovno razmerje za določen čas, in od 8. 1. 2012 dalje za nedoločen čas. Skladno s 1. odstavkom 4. člena ZDR je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Drugi odstavek 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, razen v primerih, ki jih določa zakon. 16. člen ZDR pa še določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Kot izhaja iz tožbenih navedb ter predloženih listin, je tožnik na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb pri toženi stranki opravljal dela producenta. Delo je opravljal v prostorih tožene stranke, o čemer je poročal nadrejenim, o načrtovani odsotnosti pa je moral obvestiti nadrejene. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Opravljanje del in nalog na podlagi pogodb civilnega prava zato ni bilo upravičeno.

Tožnik je imel zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za čas od 1. 10. 2012 do 14. 10. 2012, delo pa je opravljal še 15. in 16. 10. 2012. V 54. členu ZDR je določeno, da se v primeru, ko ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede na navedeno in ob (pravilni) ugotovitvi, da je bilo razmerje na podlagi pogodb o delu dejansko delovno razmerje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med strankama že od 8. 1. 2012 obstaja delovno razmerje za nedoločen čas. Pravilna je zato tudi odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, z njim skleniti pogodbo za nedoločen čas za delovno mesto producent oz. drugo ustrezno delovno mesto, in mu od 15. 10. 2012 dalje do nastopa dela obračunati in po odvedbi davkov in prispevkov izplačati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja za delovno mesto producent. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka za čas od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 in od 8. 1. 2012 do 14. 10. 2012 od obračunanih bruto zneskov, ki jih je izplačevala tožniku, obračunati in ustreznim institucijam plačati socialne prispevke, ki se izplačujejo v breme delodajalca, ter tožečo stranko za čas od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 in od 8. 1. 2012 do 14. 10. 2012 prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. V spornem času sta plačevanje prispevkov med drugim urejala Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 in spremembe; v nadaljevanju: ZPSV) in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 109/06 – UPB4 in spremembe; ZPIZ-1). Osebe, ki so opravljale delo na podlagi podjemne pogodbe, so bile kot zavarovanci, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo za plačilo, pri opravljanju tega dela obvezno zavarovane za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, kakor je bilo to določeno v 27. členu ZPIZ-1. To zavarovanje in p rispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so bili zavezani plačevati izplačevalci plačila po podjemni pogodbi od bruto zneska osebnega prejemka. V primeru delovnega razmerja pa je bil delodajalec skladno z 2. odstavkom 9. člena ZDR dolžan delavca prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi in nato obračunavati ter plačevati prispevke za vsa navedena zavarovanja v stopnjah, kot jih je določal ZPSV. Glede na pravilno ugotovitev, da je v času od 1. 5. 2011 do 31. 12. 2011 in od 8. 1. 2012 do 14. 10. 2012 med strankama obstajalo delovno razmerje, je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati še tiste prispevke, ki jih v spornem času ni odvedla od bruto izplačila po podjemni pogodbi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Skladno z 2. odstavkom 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka uveljavlja zlasti ta pritožbeni razlog, ni presojalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).