Jedro

Bistveno v obravnavani zadevi je, da sta se obsojenca napotila k baraki oškodovancev, opremljena s palicami, pri čemer sta v fizičnem napadu vse tri oškodovance v položaju, v katerem se ti niso bili sposobni braniti in se udarcem obsojencev izogniti, po njih udarjala s palicami. Ravno pretepanje oškodovancev v položaju, ko so nemočni ležali na tleh, pomeni relevantni presežek, zaradi katerega obsojenca nista izpolnila zgolj zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, temveč sta oškodovance s tem, ko sta se v tem položaju nad njih fizično spravila in se nad A. D. še posebej izživljala, spravila v podrejen položaj, v katerem so se obsojenci neizbežno počutili prestrašene in ogrožene.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje in specifične okoliščine konkretnega primera ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da glede na dejstvo, da sta bila v obravnavanem dogodku poškodovana tudi obsojenca in to verjetno zaradi udarcev oškodovancev, oškodovanci niso mogli biti spravljeni v podrejen položaj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni A. B. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 6. 2018 A. B. in A. C. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). A. B. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. A. C. je izreklo kazen osem mesecev zapora in odločilo, da se pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 13. 9. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Krškem z dne 13. 3. 2018, ne prekliče. Oškodovanca A. D. in A. E. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. A. B. je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, A. C. pa je plačila stroškov oprostilo, razen plačila potrebnih izdatkov vseh treh oškodovancev in nagrade ter potrebnih izdatkov njihovega pooblaščenca, za katere je odločilo, da jih je dolžan plačati skupaj z A. B. Zoper obdolženega Daliborja Džajića je sodišče obtožbo iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 10. 2019 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenega A. B. zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da A. B. oprosti obtožbe ali pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Glede očitka, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran zakonski znak spravljanje v podrejen položaj, se tožilec pridružuje stališču višjega sodišča, ki ga je podalo v točkah 8 in 9 izpodbijane sodbe in navaja, da je potrebno opis dejanja ocenjevati kot celoto. Glede ostalih očitkov pa meni, da vložnik pod videzom zatrjevanih kršitev 296. člena KZ-1, 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP skuša uveljaviti svoje nestrinjanje z dokazno oceno oziroma z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča oziroma pomisleke o tem, da posamezna pravno pomembna dejstva niso bila pravilno ali popolno ugotovljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu A. B., ki se o njem ni izjavil in njegovemu zagovorniku, ki meni, da se tožilec ni opredelil do bistvenega očitka, da glede na ugotovljeno dejansko stanje niso izpolnjeni in ugotovljeni vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja nasilništva oziroma je takšen zaključek materialnopravno zmoten. Pri tem ponavlja, da sta nižji sodišči ignorirali ugotovljena dejstva, da sta bila tudi obsojenca napadena, pretepena in telesno poškodovana s strani oškodovancev in zadeve nista obravnavali celovito, saj sta upoštevali zgolj vlogo in ravnanje obsojencev, ne pa tudi oškodovancev. Iz ugotovljenega dejanskega stanja po navedbah vložnika izhaja, da je bil na kraju dejanja prvi fizično napaden A. C., ki je prejel udarec v glavo, padel na tla in v tem položaju prejemal udarce po telesu, da je med obsojencema in oškodovanci prišlo do medsebojne izmenjave udarcev, v posledici katerih sta tudi obsojenca utrpela telesne poškodbe in da je kritičen dogodek trajal le nekaj minut. Z udarci so najprej začeli oškodovanci, ki so pri tem uporabili orodje. Na koncu sta obsojenca pobegnila s kraja dejanja, za njimi pa je tekel N. K. Vložnik sodišču očita, da sta bila glede na ugotovljeno dejansko stanje obsojenca v primerjavi z oškodovanci neenako obravnavana, s tem pa je bil kršen kazenski zakon, ker ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča zaključka, da je bilo storjeno kaznivo dejanje nasilništva. Poudarja, da so bili fizično nasilje in udarci ter posledice na obeh straneh udeležencev obravnavanega dogodka izenačeni in uravnoteženi. Zato ni možen zaključek, da je bila podana izrazita premoč obsojencev nad oškodovanci in da je bilo podano nesorazmerje moči in intenzivnosti ravnanj udeležencev. Posledično oškodovanci obsojencema niso bili podrejeni. Takšno stališče utemeljuje tudi s sodno prakso, navedeno v zahtevi. Navaja še, da vztraja pri očitku nekonkretiziranosti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, saj navedba, da sta obsojenca oškodovance pretepala in da so bili ti zato prestrašeni in ogroženi, za konkretizacijo tega zakonskega znaka ne zadošča. Očitek o prestrašenosti in ogroženosti pa je tudi protispisen, saj je bil A. D. v nezavesti, A. E. in B. A. pa o tem nista izpovedala, zaradi česar sodišču očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem navaja, da tudi ni jasno, kako naj bi navedeni občutki oškodovancev vplivali na njihovo ravnanje, da bi se podredili ravnanju obsojencev.

B.

5. Vložnik v zahtevi trdi, da v opisu kaznivega dejanja zakonski znak spravljanje v podrejen položaj ni konkretiziran, saj je navedeno le, da so se oškodovanci zaradi prejetih udarcev počutili prestrašeno in ogroženo, zaradi česar je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Pri tem poudarja, da oškodovani A. D. o občutkih prestrašenosti in ogroženosti ni izpovedal. Ravno tako ni razvidno, v čem naj bi takšni občutki oškodovancev vplivali na sam potek dogajanja in na nadvlado obsojencev nad oškodovanci. V izjavi na odgovor tožilstva pa navaja, da je očitek o prestrašenosti in ogroženosti tudi protispisen, saj je bil A. D. v nezavesti, A. E. in B. A. pa o tem nista izpovedala, zaradi česar sodišču očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. V več svojih odločbah1 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, če je v abstraktnem opisu določen zakonski znak dovolj konkretno opredeljen, ni vselej nujno, da se ta v konkretnem delu ponovno pojavlja z istim ali drugačnim besedilom. Glede konkretizacije zakonskega znaka spravljanje v podrejen položaj pa je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da mora biti ta zakonski znak v obtožnem aktu, torej tudi v izreku sodbe, opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca.2

7. Opis dejanja je pri presoji, ali je podan zakonski znak spravljanje v podrejen položaj, tudi v konkretnem primeru potrebno celovito presojati. Iz opisa kaznivega dejanja kot celote pa izhaja, da je bilo z ravnanjem obsojencev grobo poseženo v telesno in duševno celovitost oškodovancev ter njihovo osebno varnost, ko sta obsojenca opremljena s palicami prišla na kraj dejanja, kjer sta vse tri oškodovance v položajih, ko so bili ti na tleh nemočni, ko sta pred tem enega od njih s palico udarila v glavo, da se je ta zgrudil na tla, drugega podrla na tla, oškodovanka pa se je na tleh znašla zaradi padca, udarjala s palicami, zaradi česar so se oškodovanci počutili prestrašene in ogrožene. Že iz abstraktnega dela opisa izhaja, da sta obsojenca oškodovance s takšnim ravnanjem spravila v podrejen položaj, takšna posledica pa izhaja tudi iz samega opisa ravnanja, ki je logično rezultiralo v podrejenosti oškodovancev, ki so ležeči na tleh nasproti obsojencema, ki sta bila oborožena s palicami, bili povsem nemočni pred njunimi udarci. S tem so postali objekt njunega nasilja, katerega intenzivnost se odraža v njunem udarjanju s palicami po nemočnih oškodovancih. Že iz opisa ravnanja obeh obsojencev je tako razviden nastanek prepovedane posledice, ki se je pri oškodovancih nedvoumno izrazila v njihovih občutjih prestrašenosti in ogroženosti. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, sta obsojenca nato iz kraja dejanja pobegnila, zato ni jasen očitek vložnika glede vpliva takšnega položaja oškodovancev na nadaljnji potek dogajanja. Dejstvo, da je oškodovani A. D. zaradi udarcev izgubil zavest, pa ne vpliva na ugotovljeno dejstvo, da se je do tistega trenutka počutil prestrašeno in ogroženo in da je bil ob prejemu večjega števila udarcev, katere je prejemal celo potem, ko je že izgubil zavest, v podrejenem položaju. Nasprotno, zaradi absolutne nezmožnosti obrambe je bil ta položaj še toliko bolj izrazit. 8. Vložnik nadalje trdi, da sodišče tudi ni ugotovilo in ustrezno utemeljilo obstoja vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Pri tem navaja, da nižji sodišči pri presoji, ali so izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja, nista upoštevali določenih relevantnih dejanskih okoliščin, predvsem, da sta bila obsojenca prav tako telesno napadena s strani oškodovancev, ki so pri tem uporabili priročno vrtno orodje in druge predmete in sta bila obsojenca posledično tudi lahko telesno poškodovana, kar izhaja iz izvedenskega mnenja mag. Andreja Aleša z dne 3. 12. 2017 (glede poškodb A. B.) in navedb prič S. H. in S. A. (glede poškodb A. C.). A. B. pa je prejel številne udarce, tudi v položaju, ko je zaradi udarca v glavo obležal na tleh. Navedeno pa obravnavani dogodek pokaže v drugačni luči, zaradi česar ni mogoč zaključek, da sta obsojenca storila kaznivo dejanje nasilništva. Neutemeljeno se jima zato očita, da sta izvajala nasilje zaradi nasilja in oškodovance spravljala v podrejen položaj, saj sta bila sama žrtve takšnega ravnanja s strani oškodovancev. Sodišču zato očita neenako obravnavo obsojencev in oškodovancev. Pri tem še navaja, da sta nižji sodišči ugotovili, da sta bila obsojenca najprej napadena s strani oškodovancev ter tudi pretepena in poškodovana. Obsojenca sta bila oba poškodovana, od oškodovancev pa le eden. Poudarja, da navedenega dogajanja ni mogoče obravnavati ločeno, saj je ravnanje oškodovancev povzročilo oziroma prispevalo k reakciji obsojencev. V konkretnem primeru ni bilo podanega očitnega nesorazmerja v moči in intenzivnosti ravnanj obsojencev nad oškodovanci, da bi se bili oškodovanci prisiljeni v celoti podrediti ravnanjem obsojencev in jih trpeti. Ravnanje obeh strani je bilo uravnoteženo. Po presoji vložnika sta sodišči selektivno obravnavali ravnanja obsojencev, neupoštevajoč celotno dogajanje, zaradi česar sta napačno ugotovili, da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1, s čimer sta kršili kazenski zakon, hkrati pa sta storili bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik nižjima sodiščema očita tudi, da sta z odločitvijo glede obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva odstopili od sodne prakse ter tako neupravičeno neenako obravnavali obsojenca. Meni, da je bila obsojenemu A. B. s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in do prepovedi diskriminacije (14. člen EKČP). Pri tem se sklicuje na sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 36196/2015 z dne 24. 3. 2016 in IV Kp 38363/2017 z dne 19. 9. 2018 ter sodbo istega sodišča II Kp 44678/2014 z dne 2. 3. 2017. Glede navedene sodne prakse pojasnjuje, da je enaka situacija kot v zadevi II Kp 36196/2015 podana tudi v obravnavani zadevi, saj sta najprej A. M. in N. K. v bližnjem lokalu napadla in pretepla obsojenega A. C., nato so oškodovanci na kraju dejanja pretepli in poškodovali oba obsojenca in je bilo nadaljnje ravnanje obsojencev zgolj reakcija na predhodno ravnanje oškodovancev in z njimi povezanih oseb. Sklicujoč se na zadevo IV Kp 38363/2017 vložnik poudarja, da medsebojnega ruvanja in izmenjave udarcev ni mogoče obravnavati kot spravljanje v podrejen položaj. Ravnanje vpletenih, intenzivnost ravnanja in njegove posledice so bile tudi v obravnavani zadevi po presoji vložnika primerljive in sta bila tudi oba obsojenca zaradi ravnanja oškodovancev ponižana, prestrašena, ogrožena in v podrejenem položaju. Ob sklicevanju na zadevo II Kp 44678/2014 navaja, da je šlo v obravnavani zadevi za enkraten in zgolj nekaj minut trajajoč dogodek, v katerem je prišlo do medsebojne izmenjave udarcev med obsojencema in oškodovanci in do nastanka poškodb na obeh straneh. Sklicuje se tudi na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 in I Ips 166/2010 z dne 17. 3. 2011, iz katerih izhaja, da vsake protipravne uporabe fizične sile ni mogoče opredeliti kot nasilništvo.

9. Kaznivo dejanje nasilništva predstavlja grob oziroma intenziven napad na osebno dostojanstvo (ponižanje), varnost in osebno nedotakljivost. Pri tem besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja (zaradi izživljanja) žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko storilec najmanj v času izvajanja nasilja žrtev obvladuje oziroma se mu ta zaradi izvajanja nasilja uklanja, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti, ko storilec z uporabo nasilja oškodovancu odvzame svobodo odločanja o svojem ravnanju. Gre za intenziven napad na dostojanstvo, ki se kaže kot ponižanje oziroma razvrednotenje osebnega dostojanstva.3 Ravno intenzivnost in narava nasilnega ravnanja, ko gre za enkratni dogodek, s katerim se žrtev spravlja v podrejen položaj, pomeni ločnico od kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, pri katerem posledica „spravljanja v podrejen položaj“ ne nastane, ker je intenzivnost in narava napada manjša oziroma drugačna.

10. Bistveno v obravnavani zadevi je, da sta se obsojenca napotila k baraki oškodovancev, opremljena s palicami, zaradi maščevanja glede preteklega dogodka v A. baru, v katerega je bil vpleten sin dveh oškodovancev, pri čemer sta v fizičnem napadu vse tri oškodovance v položaju, v katerem se ti niso bili sposobni braniti in se udarcem obsojencev izogniti, po njih udarjala s palicami. V tem položaju sta obsojenca oškodovance nedvomno obvladovala, oškodovanci pa so postali objekt izvajanja nasilja, ki se mu niso mogli ali znali izogniti. Obsojenca sta pred tem dva oškodovanca spravila na tla, oškodovanka A. E. pa je padla sama, ko se je napotila do poškodovanega moža, nato pa jim v tem položaju zadala udarce s palico, B. A. enega, drugima oškodovancema pa več udarcev, v posledici katerih je oškodovani A. D. izgubil zavest in utrpel tudi lahko telesno poškodbo. Ravno pretepanje oškodovancev v položaju, ko so nemočni ležali na tleh, pomeni relevantni presežek, zaradi katerega obsojenca nista izpolnila zgolj zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, temveč sta oškodovance s tem, ko sta se v tem položaju nad njih fizično spravila in se nad A. D. še posebej izživljala, spravila v podrejen položaj, v katerem so se obsojenci neizbežno počutili prestrašene in ogrožene. Do obstoja zakonskega znaka spravljanje v podrejen položaj sta se obe nižji sodišči obsežno opredelili, zato očitek neobrazloženosti sodb v tej zvezi ni utemeljen.

11. Neutemeljen je očitek vložnika, da nižji sodišči pri presoji obstoja zakonskega znaka spravljanje v podrejen položaj nista obravnavali kritičnega dogodka kot celote, da sta prezrli predhodni dogodek, ki je bil povod za obravnavani dogodek, zatrjevane poškodbe pri obsojencih in morebitne predhodne udarce s strani oškodovancev. Glede predhodnega dogajanja v Corso baru je sodišče ugotovilo, da je bil povod za obravnavani dogodek in motiv obsojencev za napad na oškodovance. Na razbremenitev odgovornosti obsojencev pa to dogajanje ne more vplivati. Do predhodnega dogajanja v samem kritičnem dogodku oziroma do njegovega vpliva na obravnavani kazenskopravni očitek pa se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v 19. točki sodbe, ko je ugotovilo, da predhodno vedenje A. D. in A. E. ni relevantno, četudi sta v rokah imela kakšno orodje, kot sta to navajala obsojenca in Dalibor Džajić. Tega tudi ni mogoče izključiti glede na to, da se je takšno orodje tam tudi nahajalo zaradi dela na vrtu. Vendar, četudi sta oškodovanca A. D. in A. E. v dogodku tudi udarila oba obsojenca, ki sta očitno tudi bila poškodovana (glede na njune navedbe, izpovedbe nekaterih prič, fotografije poškodb A. B. in ugotovitev sodnega izvedenca, ki je dopustil nastanek teh poškodb na zatrjevani način), to ne izključuje podrejenosti oškodovancev, ko sta bila na koncu na tleh prestrašena in ogrožena, pri čemer za njiju nihče ni trdil, da bi potem tekla za obsojencema do avta. B. A. pa je za avtom tekel zgolj zato, da bi pogledal tablico na avtu, ko so bili vsi že v avtu, kar ne pomeni, da ni bil v podrejenem položaju, ko sta ga kar dva napadala in ga je eden tudi udaril, ko je bil na tleh, s čimer je postal objekt nasilja. Pri tem tudi ni šlo za številčno premoč, saj sta bila obsojenca najprej v fizičnem stiku le z dvema oškodovancema, B. A. pa je prišel šele kasneje. Takšni presoji je pritrdilo tudi višje sodišče v 11. točki sodbe in dodalo, da med obsojencema in oškodovanci ni prišlo le do izmenjave udarcev kot trdi obramba obsojenca. Sodišče prve stopnje se je v 20. točki obrazložitve sodbe opredelilo tudi do v postopku zatrjevanega silobrana. Ob ugotovitvi, da sta obsojenca na kraj prišla oborožena s palicami, pripravljena na spopad in maščevanje, pri čemer sta se imela možnost tudi umakniti, oškodovanci pa te možnosti niso imeli, je sodišče zaključilo, da četudi so oškodovanci pri tem prijeli v roke orodje za obrambo, se obsojenca ne moreta uspešno sklicevati na silobran. Sodišče je pri tem ocenilo, da oškodovanci niso že čakali obsojencev s kakšnim orodjem, saj bi se, kot so navedli sami, sicer bolje pripravili. Sodišče je izrecno zavrnilo tudi zagovor obsojenega A. B., da je po udarcu v glavo obležal na tleh in ni nikogar udaril. Iz razlogov sodb nižjih sodišč je tako razvidno, da sta sodišči presojali celotno dogajanje kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Pri tem pa nista ugotovili nekaterih dejstev in okoliščin kot jih v zahtevi zatrjuje vložnik in na njihovi podlagi zaključuje, da oškodovanci niso mogli biti v podrejenem položaju. Tako vložnik z navedbami, da so oškodovanci napadli obsojence in pri tem uporabili vrtno orodje, da je A. B. prejel številne udarce, v posledici udarca v glavo pa je obležal na tleh in v tem položaju prejel več udarcev v hrbet (oziroma kot vložnik navaja v izjavi na odgovor, je bil to A. C.), da sta bila obsojenca najprej napadena s strani oškodovancev ter pretepena, nasprotuje pravilnosti in popolnosti s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi ustavnih pravic obsojenca do enakosti in do enakega varstva pravic, ko vložnik s sklicevanjem na posamezne odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča navaja, da sta nižji sodišči z izpodbijano odločitvijo odstopili od navedene sodne prakse. V tej zvezi gre poudariti, da v slovenskem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč izven obsega konkretnega primera. Sodna praksa ni formalni pravni vir. Po Zakonu o sodiščih so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate Vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Tehtni in prepričljivi argumenti, ki jih sodišče uporabi pri svojem odločanju, vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih zgolj z močjo uporabljene argumentacije, ne pa formalno. Za enotno sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče (109. člen Zakona o sodiščih). Pri tem iz prakse Vrhovnega sodišča ne izhaja, da znaki kaznivega dejanja nasilništva ne morejo biti podani v primeru, ko je oškodovanec tudi sam poškodoval storilca. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in specifične okoliščine konkretnega primera ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da glede na dejstvo, da sta bila v obravnavanem dogodku poškodovana tudi obsojenca in to verjetno zaradi udarcev oškodovancev, oškodovanci niso mogli biti spravljeni v podrejen položaj. Nerelevanten je tudi argument vložnika, da je dogodek trajal le nekaj minut, saj je po ustaljeni sodni praksi kaznivo dejanje nasilništva podano tudi v primeru enkratne uporabe fizične sile, pri čemer za presojo, ali je ravnanje storilcev po vsebini in intenzivnosti odstopalo na način, da je storilec z njim žrtev spravil v podrejen položaj, ni bistven čas trajanja takšnega ravnanja.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker ima obsojenec nizke dohodke, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

1 Tako tudi v sodbah I Ips 157/2004 z dne 23. 9. 2004, I Ips 196/2004 z dne 6. 10. 2005, I Ips 150/2004 z dne 4. 11. 2004, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005 ali I Ips 3471/2010 z dne 2. 6. 2011. 2 Glej sodbe I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 26929/2010 z dne 18. 3. 2013, I Ips 33298/2012-178 z dne 12. 11. 2015 in I Ips 29305/2013-107 z dne 22. 12. 2015. 3 Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 58786/2010-139 z dne 31. 1. 2013, I Ips 26929/2010 - 118 z dne 18. 4. 2013, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017.