Jedro

Prenos lastninske pravice na stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, je pogojeval tudi prenos pravice uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Pravica na zemljišču je tako sledila pravici na objektu oziroma pravica uporabe na zemljiščih se je prenašala skupaj s pravico na stavbi že po samem zakonu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoj strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženke na nepremičnini par. št. 626/0 k. o. X, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov in ugotovitev, da tožniku pripada na omenjeni parceli solastninska pravica do ½. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 969,00 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita, da ni ugotavljalo nekaterih pomembnih dejstev, hkrati pa je izvajalo dokaze in odločalo izven meja tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita, da ni resno ugotavljalo ali obstoji materialnopravna podlaga za vknjižbo lastninske pravice na toženo stranko. Če bi to ugotavljalo, bi ugotovilo, da ne obstajajo listine, ki bi dokazovale pravni temelj za pridobitev lastninske pravice do ½ na nepremičnini parc. št. 626/0. Iz kupne pogodbe z dne 25. 4. 1977 ni razvidno, da bi vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 626/0 v korist toženke. Prav tako iz te pogodbe ni razvidno, da bi vsebovala overjeno izjavo osebe, ki dovoljuje vknjižbo lastninske pravice v njeno korist. Toženka tudi ni mogla dokazati, da je imela upravičenja, ki bi ji dovoljevala vknjižbo lastninske pravice na omenjeni parceli na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Sodišče se je izven tožbenih navedb ukvarjalo z vprašanjem ali predstavlja parc. št. 626/0 funkcionalno zemljišče, ki pripada stanovanjski stavbi, ki stoji na parc. št. 625/0. Iz postopka izhaja, da je tožena stranka razpolagala s solastniškim deležem na parc. št. 625, istočasno pa je obdržala solastniški delež na parc. št. 626. Če bi držale navedbe toženke, da je parc. št. 626 predstavljala funkcionalno zemljišče, bi ta ob prodaji solastniškega deleža na parc. št. 625 istočasno odsvojila tudi solastniški delež na parc. št. 626. Tožena stranka tega ni storila, saj dejansko ne gre za funkcionalno zemljišče. Določbe ZLNDL ne morejo dati podlage za vknjižbo lastninske pravice toženke do ½ parc. št. 626. Iz kupne pogodbe z dne 25. 4. 1977 je jasno razvidno, da tožeča stranka toženki ni priznala lastninske pravice na parc. št. 626 ampak zgolj brezplačno pravico obdelovanja zelenjavnega vrta v izmeri 128 m2, kar predstavlja 22 % površine te parcele. Enako je tekom zaslišanja izpovedala tudi toženka. Vknjižba lastninske pravice na parceli 626 se je izvršila brez navodila tožeče stranke. Sodišče bi zato moralo zaslišati odvetnika B. C., ki bi lahko pojasnil, kdo mu je dal pooblastilo za urejanje zemljiškoknjižnega stanja v imenu tožeče stranke. Vpis spremembe lastništva v zemljiško knjigo brez dovoljenja lastnika ne sme imeti sodnega varstva, zato je bila z odločitvijo sodišča kršena ustavna pravica do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava RS).

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik je v omenjeni prodajni pogodbi izrecno prenesel in soglašal s prenosom vknjižene pravice uporabe na obeh parcelah. V dejanskih trditvah tožnik ni zatrjeval da naj bi bilo navedeno zemljiškoknjižno dovolilo nično oziroma neveljavno, kar je pogoj za izbrisno tožbo po 343. členu ZZK-1. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen že iz tega razloga. Napačno je zato sklicevanje, da ne obstojajo listine za vknjižbo solastninske pravice toženke na parc. št. 626. Opozarja tudi, da bi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pomenila vpis pravice uporabe na toženko.

Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik v pritožbi vztraja na napačnem stališču o neobstoju listine, ki naj bi dokazovala pravni temelj za pridobitev (so)lastninske pravice na parceli 626/0 k. o. X. Toženka je postala solastnica navedene parcele z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Po določbi prvega odstavka 2. člena navedenega zakona postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Toženka je bila v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe navedene nepremičnine, zato bi do vpisa njene lastninske pravice prišlo tudi brez, potrditvah tožnika, spornega zemljiškoknjižnega predloga, po uradni dolžnosti (tretji odstavek 2. člena ZLNDL). Nepravilnost takšnega vpisa bi tožnik lahko dokazal le z ugotovitvijo, da toženka v času uveljavitve navedenega zakona o lastninjenju ni bila imetnica pravice uporabe obravnavane nepremičnine. S takšnim dokazom pa tožnik, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni uspel. 5. Nesporen je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da se je prodajna pogodba z dne 25. 4. 1977 v kateri je tožnik nastopal v vlogi prodajalca, toženka pa v vlogi kupovalke, nanašala na prodajo nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižnem vložku 656. V navedenem vložku sta bili skladno z Navodilom o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 49/59) vpisani dve zemljiškoknjižni telesi. Po omenjenem navodilu je bilo pod z.k. telo I tako vpisana ena ali več parcel, pod z.k. telo II pa zgradba, ki na zemljišču stoji. Vsako od navedenih teles je enota, na katero se nanašajo lahko različna pravna razmerja. Zemljiškoknjižno telo I je bilo vedno družbena lastnina. Če je to telo obsegalo le toliko zemljišča, kot ga zgradba pokriva in kolikor ga je potrebno za njeno normalno uporabo - t.i. fundus in funkcionalno zemljišče, se je v bremenski list vložka vpisala pravica brezplačnega uživanja po 37. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58-1/63). V primerih, ko je zemljiškoknjižno telo I obsegalo več kot fundus in funkcionalno zemljišče, pa se je v bremenski list vpisala pravica brezplačnega uživanja po 38. in 39. členu omenjenega zakona, v korist prejšnjega lastnika, za čas, dokler pristojni organ ne odloči, da ga mora izročiti občini ali komu drugemu (1).

6. V obravnavani zadevi sta bili pri zemljiškoknjižnem telesu I vpisani parceli 625 in 626, pri zemljiškoknjižnem telesu II pa hiša in gospodarsko poslopje na parceli 625. Hkrati je bila v bremenskem listu vpisana pravica uporabe parcel 625 in 626 po 37. členu Zakona o nacionalizaciji v korist vsakokratnega lastnika zemljiškoknjižnega telesa II. S kompleksnim prenosom stavbnih zemljišč po omenjenem Zakonu o nacionalizaciji v družbeno lastnino, je posameznik izgubil lastninsko pravico na zemljišču oziroma parcelah, in je postal zgolj lastnik stavbe, ki je postala samostojna stvar in s tem predmet lastninske pravice. Prenos lastninske pravice na stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, pa je v skladu s 37. členom Zakona o nacionalizaciji (podobno določa tudi 12. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, ZTLR), pa je pogojeval tudi prenos pravice uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Pravica na zemljišču je tako sledila pravici na objektu oziroma pravica uporabe na zemljiščih se je prenašala skupaj s pravico na stavbi že po samem zakonu (2). Če je tako, je s tožnikovim prenosom lastninske pravice na stavbi s kupno pogodbo z dne 25. 4. 1977 na toženko prešla tudi pravica uporabe na zemljišču, ki ga je stavba pokrivala in kolikor ga je bilo potrebno za njeno normalno uporabo, torej na zemljiščih parc. št. 625 in 626. Glede na takšno zakonsko ureditev v času sklepanja omenjene kupne pogodbe je bilo pogodbeno določilo, v katerem prodajalec dovoljuje, da se na kupovalko prenesejo tudi vknjižene pravice uporabe parc. št. 625 in 626 k. o. X, celo odveč. Hkrati pa navedeno pogodbeno določilo izkazuje vedenje obeh pogodbenih strank, da so pravice na zemljišču sledile pravici na stavbi.

7. Pritožbena trditev, da ni izkazana materialnopravna podlaga za vknjižbo toženkine solastninske pravice do ½ na parc. št. 626, je glede na navedeno neutemeljena. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbe. Odločitev o toženkinih stroških odgovora na pritožbo pa temelji na določbi prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih je toženka dolžna kriti sama.

(1) Metka Kastelic, Problematika knjiženja podatkov v zemljiški knjigi in možne izboljšave, Pravosodni bilten 6/82, str. 45. (2) Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2008 in II Ips 785/2009.