Jedro

Ker je bilo o državljanstvu upravičenca ter nadomestnega upravičenca že pravnomočno odločeno, tožnica ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitev državljanstva, ne more več uspešno uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin stavbe v Mariboru, na naslovu … in stavbe v Mariboru, na naslovu …, ki sta bili v deležu 1/0 glede na celoto podržavljeni bivši lastnici A.A. V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je bilo o zahtevku glede navedenih nepremičnin že delno odločeno in sicer glede upravičenke B.B. ter upravičenca C.C. V tej zadevi pa se odloča o preostalih zahtevkih, ki so jih vložili D.D., E.E. in F.F., katere pravna naslednica je G.G., ter se nanašajo na solastniški delež A.A. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil pravni temelj podržavljenja Odlok Avnoj, na podlagi katerega je bila izdana odločba zaplembene komisije z dne 6. 4. 1946. Za bivšo lastnico pa je bilo s pravnomočno odločbo Upravne enote Maribor z dne 7. 6. 1995 (v zvezi s sodbo Upravnega sodišča U 68/2001) ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogoja iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po katerem so fizične osebe iz 3. in 4. člena navedenega zakona upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Prav tako je bilo ugotovljeno, da razlaščenkin mož H.H. kot dedič prvega dednega reda v zvezi z 12. členom ZDen ne izpolnjuje navedenega pogoja, saj je bilo tudi zanj s pravnomočno odločbo z dne 22. 6. 2011 (v zvezi s sodbo Upravnega sodišča II U 134/2012) ugotovljeno, da ni štel za jugoslovanskega državljana. Ker je bilo v zadevi nesporno ugotovljeno, da bivša lastnica in njen mož ne izpolnjujeta pogojev iz 9. člena ZDen, je upravni organ zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Tožena stranka je pritožbo tožnice zoper odločbo upravnega organa zavrnila kot neutemeljeno, saj se strinja, da je bilo za nekdanjo lastnico podržavljenega premoženja, kakor tudi za njenega moža kot dediča prvega dednega reda, s pravnomočnima ugotovitvenima odločbama ugotovljeno, da od dne 28. 8. 1945 nista bila jugoslovanska državljana. Tako ne moreta predstavljati upravičenca v smislu ZDen. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da odločbe ni mogoče preizkusiti, glede katerega zahtevka oziroma zavezanca se ta zavrne in tudi ne glede katerih nepremičnin, je tožena stranka ugotovila, da deloma držijo navedbe pritožnice, da je prvostopni organ napačno navedel solastninski delež premoženja. Pri tem pa gre za očitno pomoto v številkah, ki jo je s sklepom o popravi pomote v skladu z določbami ZUP mogoče odpraviti. Glede navedb nepremičnin pa ni mogoče zaslediti nobenih napak v izreku, saj zemljiškokatastrski podatki v času podržavljanja izkazujejo isto vrsto rabe in površine, kot so navedene v izreku izpodbijane odločbe. Predmet postopkov denacionalizacije pa ni presoja zakonitosti in pravilnosti aktov o podržavljanju premoženja, pač pa le vračilo podržavljenega premoženja pod pogoji ZDen. Pri tem pa je pravica do denacionalizacije vezana na državljanstvo upravičenca.

Tožnica v tožbi navaja, da je v izreku izpodbijane odločbe naveden delež 1/0 nerazumljiv in v nasprotju s pozitivno zakonodajo. Pri tem ni možno govoriti o pisni pomoti, temveč o pomembni zadevi, ki določa višino solastninskega deleža. Prav tako je napačno dejansko stanje glede odločbe o zaplembi. A.A. ni nikoli živela v Avstriji, temveč je bila januarja 1946 prisilno izseljena. Odločba o zaplembi ji ni bila vročena, zato ne drži, da je postala pravnomočna 12. 2. 1946. V postopku ugotavljanja državljanstva I.I., ki je bila nečakinja A.A., je bilo ugotovljeno, da so družine J.J., A.A. in C.C. podpirale partizane. Z navedeno pomočjo je soglašala tudi A.A. vendar so si po vojni nekateri zaželeli premoženje drugih, zato so jim odvzeli premoženje in jih izselili. V postopku tožnici tudi ni bil omogočen vpogled v zaplembene spise, zlasti glede vročitvi odločb. Bivši lastnici je bilo premoženje podržavljeno po sprejetju Zakona o državljanstvu ter je na odločbi o zaplembi navedeno, da je imenovana jugoslovanska državljanka. Zaradi navedenega tudi v Avstriji, kamor je bila izseljena, ni bila upravičena do nobene odškodnine. Vse to kaže na to, da so bili v postopku kršeni predpisi o državljanstvu, ki so veljali na teritoriju Maribora, kakor tudi predpisi o podržavljenju navedeni v 3. členu ZDen, ki so bili podlaga za odvzem premoženja. Predlaga, da sodišče izpodbijano delno odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Za upravičenca za vrnitev premoženja se po ZDen šteje oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. in 5. člena, če je imela ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo oziroma, če se je lahko štela za jugoslovanskega državljana. Jugoslovansko državljanstvo upravičenca v času podržavljenja premoženja je torej po ZDen pogoj za vračilo premoženja. Upravičenost vezati denacionalizacijo na jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, je presojalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. Pri tem je zavzelo stališče, da je s takim pogojem zakonodajalec vpeljal razlikovanje med morebitnimi denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva, kar pa ni nedopustno, ker je za takšno razlikovanje imel stvarno utemeljen razlog.

Državljanstvo upravičenca se v postopku denacionalizacije dokazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu. Če upravičenec v evidenco državljanstva ni vpisan, pa je dolžan upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja, to je do izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca. Državljanstvo osebe, ki uveljavlja vračilo podržavljenega premoženja po ZDen, je torej predhodno vprašanje v denacionalizacijskem postopku, ki pa ga ne rešuje denacionalizacijski organ, temveč je odločanje o tem vprašanju v izključni v pristojnosti organa, pristojnega za notranje zadeve (tretji odstavek 63. člena, točka b, drugega odstavka 62. člena ZDen). Odločba o ugotovitvi državljanstva pa je javna listina in so jo dolžni organi pri svojem odločanju upoštevati. Po ustaljeni upravno-sodni praksi je upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov. Posledično to pomeni, da v postopku denacionalizacije ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitev državljanstva.

V obravnavanem primeru ni sporno, da sta bili izdani negativni ugotovitveni odločbi glede jugoslovanskega državljanstva za upravičenko A.A., kakor tudi za nadomestnega upravičenca po 12. členu ZDen, to je za H.H. Navedeni odločbi sta tudi pravnomočni, zato je bil prvostopni upravni organ pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku nanju vezan. Tožnica tako ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitev državljanstva za upravičenko in nadomestnega upravičenca ne more uveljavljati v tem postopku, zato jih sodišče ni obravnavalo, saj so v tem postopku brezpredmetni. Navedene ugovore bi namreč tožnica lahko uveljavljala le v postopku ugotavljanja državljanstva z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ne more z njimi uspeti v tem upravnem sporu. Prav tako tožnica v tem postopku ne more izpodbijati odločbe o podržavljenju premoženja, saj se v postopku denacionalizacije ne morejo izpodbijati akti oziroma postopki, na podlagi katerih je bilo premoženje podržavljeno. Zaradi navedenega sodišče ugovorov v zvezi z razlastitveno odločbo ni presojalo.

Po presoji sodišča tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je izrek odločbe nerazumljiv in v nasprotju s pozitivno zakonodajo. V zvezi z navedbo višine solastniškega deleža (1/0) se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da gre pri navedbi solastniškega deleža za očitno pisno napako, ki jo lahko organ s sklepom o popravi pisne napake vsak čas odpravi. Iz vloge vlagateljev za denacionalizacijo, kakor tudi iz podatkov spisa, je namreč razvidno, da se je zahtevek nanašal na solastniški delež A.A. na nepremičnini na naslovih … in …, v višini 1/10. Iz izreka izpodbijane delne odločbe pa je jasno in določno razvidno, da je bil zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin stanovanjske stavbe na naslovih … in …, bivše lastnice v celoti zavrnjen.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).