Jedro

Z zatrjevanjem, da razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe niso razumljivi, ni mogoče uspešno uveljavljati kršitve materialnega predpisa o prekršku. Slednjo se lahko stori samo z odločitvijo v izreku odločbe oziroma sodbe o prekršku, ne pa tudi z obrazložitvijo sodbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke je z odločbo o prekršku z dne 8. 1. 2010 družbo A. d. o. o. spoznal za odgovorno za prekršek po 1. točki prvega odstavka 116. člena Zakona o zdravilih (Uradni list RS, št. 31/2006 in 45/2008 - v nadaljevanju ZZdr-1), za katerega ji je izrekel globo 4.000 EUR. Z isto odločbo o prekršku je prekrškovni organ odgovorno osebo pravne osebe D. H. spoznal za odgovorno za prekršek po drugem odstavku 116. člena ZZdr-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 116. člena ZZdr-1, za katerega ji je izrekel globo 200 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zahtevama za sodno varstvo storilk ugodilo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obe storilki na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi zatrjevano kršitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilkama in njuni zagovornici. Slednja v izjavi nasprotuje stališču vrhovne državne tožilke in še navaja, da storilki očitanih prekrškov nista storili.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obrazložitev sodišča nasprotuje podatkom v spisu, zato so razlogi sodbe nerazumljivi. Sodišče namreč navaja, da iz izreka ni razvidno, katere lastnosti kapsul G., ki so prepisane iz oglasa, so take, da predstavljajo zdravljenje in preprečevanje bolezni. Iz besedila predstavitve kapsule G. izhajajo lastnosti za zdravljenje in preprečevanje bolezni pri ljudeh. Prekrškovni organ je v izreku odločbe povzel celoten članek (iz časopisa O.), ki pa mu je kvečjemu mogoče očitati preobširnost, nedvomno pa vsebuje vse znake prekrška. Ni mogoče šteti, da bi eventualna sprememba odločbe na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZP-1, ki bi jo opravilo sodišče samo, šla v škodo storilk. V izreku je med drugim navedeno, da „G. vsebuje številne bioaktivne snovi: Polisaharidi-beta-D-glukani, ki uravnavajo delovanje imunskega sistema in imajo protitumorske lastnosti. Zavirajo razvoj in rast spremenjenih celic.“ Lastnost kapsul, ki predstavljajo zdravljenje in preprečevanje bolezni, je torej v izreku, objavljenem v oglasu dne 30. 9. 2008. V oglasu z dne 16. 9. 2008 pa je med drugim navedeno, da „imajo med učinkovinami svetlikave ploščenke najpomembnejšo vlogo za človekovo zdravje beta glukan (Polisaharid), indol-3-karbinol in triterpeni. Beta glukan namreč vpliva na tumorske celice tako, da se tumor skrči.“ Razlogi sodišča, zaradi katerih je zahtevi za sodno varstvo ugodilo, so nerazumljivi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

5. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Po stališču vrhovne državne tožilke so razlogi izpodbijane sodbe tako nerazumljivi, da si nasprotujejo v tolikšni meri oziroma so tako nelogični, da je podana omenjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v točki 4 te sodbe povzeto zatrjevanje vrhovne državne tožilke temelji na dejanskih ugotovitvah, do katerih je tožilka prišla na podlagi podatkov v spisu, ne pa na dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. S podajanjem lastnega pogleda na dejansko stanje vrhovna državna tožilka ne more uspeti, saj zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). S sklicevanjem na oglas (v reviji J.) z dne 16. 9. 2008 vrhovna državna tožilka prav tako ne more uspeti. Na tak način namreč ne samo da uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ampak se opira celo na dejansko stanje, ki sploh ni predmet tega postopka o prekršku. Obdolženima pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe se je v obravnavanem primeru očitala odgovornost za prekrška le v zvezi z oglasom v O. Nadalje, okrajno sodišče je postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker je ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku prekrškovnega organa, ne vsebuje vseh zakonskih znakov prekrška po 1. točki prvega odstavka 116. člena ZZdr-1 in drugem odstavku 116. člena ZZdr-1. Po ugotovitvah sodišča prekrškovni organ v izreku odločbe o prekršku podaja le posplošen abstraktni opis kršitve, konkretni dejanski stan pa je le prepis iz oglasa v O. Sodišče je še ugotovilo, da iz izreka odločbe o prekršku ni razvidno, katere lastnosti kapsul G., ki so prepisane iz oglasa, so take, da predstavljajo zdravljenje in preprečevanje bolezni, kar je element očitanega prekrška. Z zatrjevanjem, da razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe niso razumljivi, ni mogoče uspešno uveljavljati kršitve materialnega predpisa o prekršku. Slednjo se lahko stori samo z odločitvijo v izreku odločbe oziroma sodbe o prekršku, ne pa tudi z obrazložitvijo sodbe.

6. Ob povedanem Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je vprašljivo, ali je prekrškovni organ uporabil pravi materialni predpis (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 39/2011 z dne 21. 6. 2011, točka 14). Vložnica s tem v zvezi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne podaja nobenih navedb, zato Vrhovno sodišče tega vprašanja ni presojalo.

7. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.