Jedro

Postopek odloženega kazenskega pregona ureja razmerje med državnim tožilcem in osumljencem v zvezi z nadaljnjim kazenskem pregonom osumljenca. V civilno pravno razmerje – odškodninsko obveznost – med osumljencem in oškodovancem ne posega. Poravnava je dvostranski pravni posel med tistima strankama, med katerima je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP(1) izdalo zavrnilno sodbo. Kljub molku tožene stranke, ki v postavljenem roku ni podala odgovora na tožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožeči stranki povzročil toženec v škodnem dogodku 31. 10. 2011, v katerem je tožnik utrpel hude poškodbe vratne hrbtenjače, hrbtenice in glave. Tako je odločilo po ugotovitvi, da sta se pravdni stranki o škodi, ki je bila tedaj že znana, poravnali v postopku za odloženi kazenski pregon po 162. členu ZKP,(2) s katerim je tožnik soglašal. Zato je presodilo, da upoštevaje določbe OZ(3) o poravnavi (členi 1050 OZ in naslednji) iz istega škodnega dogodka ne more terjati ničesar več. Presodilo je še, da utemeljenost tožbenega zahtevka za novo škodo (ki ni bila znana ob sklenitvi poravnave) ne izhaja iz tožbenih navedb. Tožbene navedbe so po ugotovitvah sodišča prve stopnje pavšalne in ne vsebujejo navedb o dosedanjih prihodkih tožnika.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine po temelju utemeljen, a je v nadaljevanju zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je listinskim dokazom o odloženem kazenskem pregonu pripisalo drugačno vsebino, kot jo imajo v resnici. Iz sklepa ODT z dne 7. 5. 2015 ne izhaja, da je izpolnitev obveznosti tožene stranke (plačilo 1.000,00 EUR v korist in na roke tožeče stranke) mogoče šteti kot poravnavo. Ni mu mogoče pripisati pravne narave poravnave, ker niso izpolnjeni pogoji in učinki poravnave v skladu z določbami od 1050. do 1059. člena OZ. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava 162. člena ZKP in 1051. člena OZ. 162. člen ZKP omogoča odloženi kazenski pregon in ustavitev kazenskega pregona, če se osumljenec ravna na določen način. Med ukrepi je tudi odprava ali poravnava škode. Vendar o tem odloča državni tožilec, oškodovanec mora izkazati soglasje. To se nanaša le na kazenski pregon za kaznivo dejanje in ne na višino in plačilo odškodnine. Tak namen izhaja iz samega 162. člena ZKP, ki pove, da oškodovanec izgubi pravico do nadaljnjega kazenskega pregona. Drugih pravic ne izgubi. Ne izgubi pravice, da v civilnem postopku uveljavi odškodninski zahtevek za škodo iz kaznivega dejanja. ZKP plačilu zneska po 1. točki prvega odstavka 162. člena ZKP ne pripisuje pravne narave poravnave. Za sklenitev morebitne poravnave bi morala biti med pravdnima strankama izkazana njuna volja, da z medsebojnimi popustitvami spreminjata svoje pravice in obveznosti tako, da pravno razmerje med njima ni več sporno oziroma negotovo. V kazenskem postopku je oškodovanec izkazal le voljo, da se kazenski postopek ustavi. S tem ni izkazal volje za noben civilnopravni posel in ne za posledice, kot jih OZ pripisuje poravnavi. V kazenskem postopku se niso ugotavljali okviri in ocene za ugotavljanje škode niti škoda, ki je bila takrat že znana ali bi jo bilo mogoče predvideti. Vprašanje o nastali škodi in višini odškodnine se ni izpostavilo. Ni prišlo do konkretizacije odškodninskega spora in posledično medsebojnega popuščanja. Znesek po 1. točki prvega odstavka 162. člena ZKP je predlagal tožilec. Oškodovanec je s predlogom le soglašal. S tem ni izkazal volje za poravnavo po 1050. členu OZ. Ker takšnih učinkov plačilu zneska po 1. točki prvega odstavka 162. člena ZKP ne predpisuje niti posebni predpis, so navedbe prvostopenjskega sodišča in pravna presoja v predmetni sodbi zmotna.

3. Na pritožbo je odgovorila začasna zastopnica tožene stranke. V odgovoru na pritožbo pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in se sklicuje na Splošna navodila tožilcem za enotno uporabo 162. člena ZKP. Bistvo uporabe tega člena je v tem, da oškodovanec doseže zadoščenje (poravnavo škode, povzročene s kaznivim dejanjem). Tožeča stranka je bila osebno navzoča na naroku za odlog kazenskega pregona, podala je soglasje, brez tega do odloženega kazenskega pregona ne bi prišlo. Višine odškodnine nikoli ne določa tožilec, ampak tožeča stranka. Gre za pritožbene novote. Če bi bil znesek prenizek, bi moral to tožnik uveljavljati na samem naroku in zahtevati višjega. Ker je osumljeni plačal, kar je bil dolžan, je zanj zadeva končana. Tožeča stranka nima pravice zahtevati več, kot je prejela v postopku za odložen kazenski pregon. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče izda zamudno sodbo, kadar so izpolnjeni taksativno določeni pogoji iz 318. člena ZPP, ki so procesne ali materialnopravne narave. Z njo se tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku (30 dni) ne odgovori in če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in če ta niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam ali s splošno znanimi dejstvi. V obravnavanem primeru je sodišče izdalo zavrnilno zamudno sodbo, ki jo je mogoče izdati na podlagi tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožba ni sklepčna, torej, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbenih navedb in da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

6. Pritožnik takim ugotovitvam nasprotuje in smiselno navaja, da je izdana sodba v nasprotju s 318. členom ZPP. Uveljavlja sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 339. člena ZPP, češ da je sodišče listinam, na katere se je oprlo, neutemeljeno pripisalo drugačno vsebino kot jo imajo v resnici. Protispisnost oziroma absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je procesna kršitev tehnične narave. Podana je, kadar gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listine v sodbo. Če sodišče listine napačno dokazno oceni oziroma jih napačno pravno presodi, pa te procesne kršitve ni. V obravnavanem primeru je vsebina listin v sodbo pravilno povzeta. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je pravna presoja o značaju navedenih listin, ko jo je podalo sodišče prve stopnje, zmotna.

7. Tožnik je že v tožbi navedel, da je sodeloval v postopku za odložitev kazenskega pregona zoper toženca in zanj podal svoje soglasje, ker ni želel kazenskega pregona zoper toženca. Hkrati je navedel, da znesek v višini 1.000,00 EUR, ki je predstavljal nalogo, naloženo tožencu s sklepom o odložitvi kazenskega pregona z dne 24. 4. 2012 in z dne 7. 5. 2012, ne predstavlja odškodnine za obravnavani škodni dohodek in da institut odložitve kazenskega pregona ne predstavlja poravnave v obravnavani zadevi. Nasprotno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ko je pridobilo še listine Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru(4), nima opore ne v 162. členu ZKP ne v členu 1050 in naslednjih OZ.

8. Pogojno odloženi kazenski pregon podobno kot poravnavanje, ki ga ureja 161.a člen ZKP, pomeni alternativni način zunajsodnega reševanja kazenskih zadev. Tožilcu je dana diskrecijska pravica, da pri pregonu določenega kaznivega dejanja ne ravna po legalitetnem, pač pa po oportunitetnem načelu. Državni tožilec sme odložiti kazenski pregon le s soglasjem oškodovanca in ob pripravljenosti osumljenca, da ravna po navodilih državnega tožilca. Predhodno mora izvesti narok, na katerem se opravi pogovor z oškodovancem in osumljencem, oškodovanec pa mora pridobiti pravni pouk iz petega odstavka 162. člena ZKP, da v primeru odloženega pregona sam kazenskega pregona zoper osumljenca ne bo mogel več nadaljevati kot tožilec. Naloge, ki jih sme državni tožilec naložiti osumljencu, so v prvem odstavku 162. člena ZKP taksativno naštete. Hkrati se mu lahko naloži tudi dvoje ali več nalog. O odložitvi kazenskega pregona izda državni tožilec pisni sklep, v katerem natančno določi naloge in rok za njihovo izpolnitev. Sklep se vrči osumljencu in oškodovancu. Zoper sklep ni pritožbe in tudi ne prisilne izterjave. Državni tožilec zavrže ovadbo, ko osumljenec izpolni nalogo. Zavrženje ovadbe ima učinek ne bis in idem le v kazenskem postopku: ne državni tožilec ne oškodovanec kot tožilec do nadaljnjega kazenskega pregona osumljenca nista več upravičena. Vendar pa oškodovanec, tudi če osumljenec izpolni naloženo obveznost, ne izgubi pravice, da uveljavlja svoj premoženjskopravni zahtevek v pravdi, če se naložena obveznost ne nanaša na poravnavo celotne škode oškodovanca.(5) Nasprotno naziranje sodišča prve stopnje je zmotno.

9. Naziranje tožene stranke, podano v odgovoru na pritožbo, češ da je namen odloženega pregona sklenitev poravnave med oškodovancem in osumljencem, nima opore niti v podzakonskem aktu – Splošnem navodilu za enotno uporabo določb 162. člena Zakona o kazenskem postopku o odložitvi kazenskega pregona,(6) na katerega se sklicuje. Iz njega izhaja, da je namen odloženega kazenskega pregona izrek alternativne (kazenske) sankcije zoper storilca kaznivega dejanja, ki se uporabi, ko ne bi bilo primerno, da bi dejanje storilca, ki ima znake kaznivega dejanja, ostalo brez ukrepa, pa ta ni nujno potreben v obliki kazenske sankcije (drugi odstavek 1. člena Splošnega navodila). Ta postopek ne izvede, če bi bilo primerneje izvesti postopek poravnavanja po 161.a členu ZKP. Le postopek poravnavanja po 161.a členu ZKP lahko vodi do poravnave med osumljencem in oškodovancem v smislu civilnopravnih učinkov poravnave. Njegov namen ni le, da se sodišča razbremenijo vodenja kazenskih postopkov za manj nevarna kazniva dejanja, temveč tudi, da se čim prej reši konflikt med osumljencem in oškodovancem na zadovoljiv način za oba brez uporabe kazenskih sankcij. S pomočjo tretje osebe (poravnalca), ki mora posredovati med osumljencem in oškodovancem, lahko skleneta sporazumno poravnavo o plačilu odškodnine oškodovancu s strani osumljenca in o njegovi višini. V obravnavanem primeru postopek poravnavanja po 161.a členu ZKP ni bil izveden.

10. Postopek za odloženi kazenski pregon nima take vsebine kot postopek poravnavanja. 162. člen ZKP daje zgolj diskrecijsko možnost državnemu tožilcu v zvezi z nadaljnjim kazenskim pregonom osumljenca. Državni tožilec in osumljenec se dogovorita, da bo slednji v določenem roku opravil eno od obveznosti, ki so določene s prvim odstavkom 162. čelna ZKP, državni tožilec pa bo po izvršitvi odstopil od pregona. Soglasje oškodovanca je pogoj le za izvedbo postopka o odloženem pregonu, ne pa tudi za odločitev konkretne naloge osumljencu. Pri določanju naloge državni tožilec sicer lahko upošteva predlog oškodovanca glede načina odprave škode in višine odškodnine. Lahko upošteva tudi pravila odškodninskega prava, vendar na to ni vezan (5. in 6. alineja prvega odstavka 4. člena Splošnih navodil za enotno uporabo določb 162. člena ZKP o odložitvi kazenskega pregona).

11. Ob tako opisani pravni podlagi 162. člena ZKP se izkaže, da oškodovančevo soglasje k odloženemu pregonu ne more predstavljati poravnave z osumljencem o poravnavi škode, nastale v kaznivem dejanju. Postopek odloženega kazenskega pregona ureja razmerje med državnim tožilcem in osumljencem v zvezi z nadaljnjim kazenskem pregonom osumljenca. V civilno pravno razmerje – odškodninsko obveznost - med osumljencem in oškodovancem ne posega. Poravnava je dvostranski pravni posel med tistima strankama, med katerima je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja. S pogodbo o poravnavi med njima se z vzajemnimi popustitvami prekine spor oziroma odpravi negotovost in določijo vzajemne pravice in obveznosti (prvi odstavek 1050. člena OZ). To pomeni, da je pogodbo o poravnavi mogoče skleniti le med tistima strankama, med katerima obstoji sporno in negotovo pravno razmerje. V obravnavani zadevi je sporno obligacijsko (odškodninsko) pravno razmerje med pravdnima strankama. Kazenskopravno razmerje, ki je bilo dokončno rešeno s postopkom odloženega kazenskega pregona, je drugo razmerje. Poravnava o premoženjskih posledicah obravnavanega kaznivega dejanja med pravdnima strankama glede na tožbene navedbe, ki izhajajo tudi iz predloženih listin, med pravdnima strankama še ni bila sklenjena. Zato je odločitev sodišča, oprta na drugi odstavek 1053. člena ZPP v zvezi s 162. členom ZKP, materialnopravno zmotna.

12. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč je odločitev o nesklepčnosti tožbenega zahtevka zmotna, sodba pa izdana v nasprotju s 318. členom ZKP. To velja tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo rente. Iz razlogov v točki 11. sodbe izhaja, da naj bi bile tožbene navedbe preveč pavšalne, zahtevek pa opisan pomanjkljivo (glede dosedanjih tožnikovih prihodkov in višine prikrajšanja glede na dohodke pred poškodovanjem). Ob takih ugotovitvah bi moralo sodišče tožeči stranki s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe oziroma ravnati skladno s tretjim odstavkom 318. člena ZKP. Izdana zavrnilna zamudna sodba je torej izdana v nasprotju s 318. členom ZPP. Za izdajo zamudne sodbe ni bilo zakonskih pogojev (7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). To je terjalo predlagano razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

13. Glede na ugotovitev, da tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno ocenjevati, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Pri tem bo moralo upoštevati domnevo o toženčevem priznanju dejanskih tožbenih navedb. Če bo ponovno ocenilo, da je del zahtevka opisan pomanjkljivo, bo moralo pred ponovno odločitvijo tožečo stranko pozvati, da v postavljenem roku tožbo ustrezno popravi. O zadevi bo moralo ponovno odločiti in svojo odločitev pojasniti s pravilnimi in popolnimi razlogi.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami Op. št. (2): Zakon o kazenskem postopku, Ur. l RS, št. 63/1994 s spremembami Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami Op. št. (4): Sklep II Kt 0/958/12 z dne 7. 5. 2012 in sklep istega organa z dne 24. 4. 2012 Op. št. (5): Primerjaj mag. Horvat. Š., v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 371 Op. št. (6): Ur. l. RS, št. 24/2011 s spremembami